Namen vzgoje je uvajanje otroka v družbo. Ker v družbi veljajo določena pravila in meje, je po načelu postopnosti prav, da se podobnih pravil in mej poslužujemo tudi v vzgoji. V tem poglavju si bomo zato podrobneje ogledali:
- razloge, zakaj postaviti pravila in meje,
- kaj je razlika med pravili in mejami,
- kako oblikovati pravila obnašanja in
- kako postaviti meje.
Zakaj postaviti pravila in meje obnašanja?
Cilj našega delovanja je biti srečen, za kar bi radi porabili čim manj energije. S tem namenom smo se ljudje med seboj povezali v družine, družine so se povezale v naselja, naselja so se povezala v lokalne skupnosti, te pa v države, ki se z različnimi meddržavnimi sporazumi povezujejo tudi med seboj. Na ta način je doseganje sreče za posameznika močno olajšano.
Taka ureditev družbe namreč omogoča, da se posameznik specializira le za eno dejavnost, za katero prejema plačilo, ki mu omogoča preživetje in doseganje svoje sreče. Tako na primer mesar celo življenje izdeluje mesne izdelke, za kar prejema plačilo. Če si bo kasneje poželel mlečnih izdelkov, si jih bo kupil s prisluženim denarjem od tistega, ki se preživlja s proizvajanjem mlečnih izdelkov. Če si bo poželel avtomobil, ga bo lahko kupil tam, kjer se preživljajo z izdelavo avtomobilov. Za mesarja je namreč veliko lažje obvladati samo svoj posel, kot pa poleg tega obvladati še izdelovanje mlečnih izdelkov in avtomobilov.
Različni ljudje se skozi šolanje specializiramo za različne storitve. Na ta način so posamezniku v družbi vedno dostopne tiste storitve in znanje, ki jih v nekem trenutku potrebuje. Če potrebujemo lepo frizuro, gremo k frizerju, če potrebujemo hrano, gremo h kmetu, če je kmetija predaleč, gremo lahko k trgovcu, ki je hrano pripeljal bližje, če potrebujemo novo stanovanje, gremo h gradbeniku, če potrebujemo novo znanje, gremo k učitelju, če potrebujemo varstvo za svoje otroke, gremo k vzgojitelju itd.
Vse to bo delovalo takrat, ko bodo vsi člani zaključene družbe izvajali vsaj eno storitev, s katero bodo pomagali drugim ljudem in zanjo prejemali plačilo. Taka ureditev namreč deluje izključno na podlagi medsebojne pomoči. Deluje torej samo pod pogojem, da si ljudje znotraj družbe med seboj pomagamo. V trenutku, ko si nehamo pomagati, bomo začeli drug drugemu škodovati. Zakaj? Ker bo to najlažji, pogosto tudi edini možni način za doseganje naše sreče.
Težava za delovanje take družbe torej nastane takrat, kadar posameznik ne izvaja nobene storitve, s katero bi pomagal družbi oziroma za katero bi prejemal plačilo. Takrat je namreč prisiljen, da za svoje preživetje od družbe vzame, ne da bi dajal. Za lažjo predstavo si predstavljajte družbo, kjer vsak poklic opravlja natanko en človek. Če bi mesar prenehal z izvajanjem svoje storitve, bi bila cela družba prikrajšana za mesne izdelke. Če bi kmet prenehal s svojo dejavnostjo, bi bili vsi ostali ljudje prisiljeni del svojega časa nameniti proizvodnji hrane. Kljub temu pa bi se mesar in kmet še vedno posluževala storitev zdravnikov, storitev javnega prevoza, hrane, bivališča … Svojo srečo bi dosegla brez izvajanja svojih storitev, saj bi bilo to zanju lažje. Vse dokler družba zaradi prevelikega števila takih ljudi ne bi propadla. Takrat bi morali zopet vsi delati vse (skrbeti za hrano, za urejeno bivališče, za zdravljenje bolezni, za pridobivanje surovin, za izdelovanje orodja, oblačil …), zaradi česar bi morali v doseganje svoje sreče vložiti mnogo več energije.
Pravila in meje obnašanja torej potrebujemo zato, da z njimi zaščitimo način življenja, ki nam omogoča najbolj enostavno doseganje sreče. S pravili vedenja usmerjamo vedenje posameznika tako, da bo nam ali družbi koristilo, z mejami pa posamezniku preprečujemo izvajanje tistega vedenja, ki bi družbi lahko škodilo. S pojmom »družba« nazivamo tisto zaključeno skupino ljudi, v kateri posameznik deluje.
Pravila obnašanja
Pravila obnašanja opisujejo želeno vedenje, ki nas v določeni situaciji najlažje pripelje do zastavljenega cilja – naše sreče. Uporabljamo jih predvsem za dolgoročne ali kompleksnejše cilje, kjer napredek ni takoj opazen, in v vseh tistih situacijah, ki jih zaradi svoje kompleksnosti ni smiselno ali ni mogoče v celoti poznati oziroma razumeti. Pravila obnašanja naj bodo zato oblikovana na podlagi zastavljenih vzgojnih ciljev in preteklih izkušenj – katero vedenje nam je v določenih okoliščinah omogočilo največjo srečo za najmanj vloženega truda. Večja kot bo količina izkušenj v posamezni situaciji, boljše in zanesljivejše bo pravilo. Primer: komunikacija z drugimi ljudmi naj bo vljudna. Veliko lažje si je zapomniti in upoštevati to pravilo obnašanja kot pa vsakič znova tehtati, ali bomo z vljudnim vedenjem dosegli večjo srečo od obstoječe ali ne. Nenazadnje niti nimamo dostopa do vseh informacij, da bi lahko z gotovostjo predvideli, ali nam lahko sogovornik pri doseganju naše sreče pomaga ali ne. Zato je bolje in lažje upoštevati dogovorjena pravila obnašanja, saj se je zanje v preteklosti že izkazalo, da so povečale ali olajšale možnosti za plemenitenje naše sreče.
Pravila obnašanja naj bodo oblikovana v obliki zapovedi, ki opisujejo želeno vedenje oziroma kot nasveti za srečno in lahko življenje. Njihovo upoštevanje nam bo pot do osebne sreče olajšalo, njihovo neupoštevanje pa otežilo. Oblikovana naj bodo na podlagi želenega vedenja, ki smo ga določili na podlagi zastavljenih vzgojnih ciljev. Želeno vedenje in vzgojni cilji so namreč namenjeni vzgojitelju za lažjo organizacijo in izvajanje procesa vzgoje, pravila obnašanja pa so tisti element, s katerim vzgojitelji delujemo neposredno na vzgajanega. Informacije o želenem vedenju naj zato otrok prejme preko pravil obnašanja.
Ker kršenje pravil ne pomeni povečanega tveganja za negativne posledice, lahko otroku dovolimo, da se pri vsakem pravilu sam odloča, ali ga bo upošteval ali ne. Lahko se tudi dogovorimo za posebne izjeme, ko celotna skupnost ne bo upoštevala določenega pravila (v času zabav ne bomo skrbeli za zdravo prehrano …), še vedno pa moramo sprejeti posledice svojih dejanj. Enako naj tudi otrok v primeru kršenja pravil sam prevzame odgovornost za posledice svojih odločitev – dobrih in slabih. V primeru kršenja pravil je zato zelo pomembno, da starši ne prilagajamo svojega vedenja ali vzgojnega okolja novi situaciji, temveč se obnašamo po ustaljenem redu (če otrok prekrši pravilo o pravočasnem odhodu v posteljo, ga zjutraj ne pustimo dlje časa spati. Če je do tujcev nesramen, se mu ne postavimo v bran, ko so drugi nesramni do njega…). Na ta način se bo kaj kmalu iz svojih izkušenj naučil, da se je dogovorjenih pravil bolje držati kot pa jih kršiti, saj tako lažje doseže svojo srečo. Posledično se bo krepila avtoriteta plemenitenja, krepilo se bo zaupanje in kvaliteta medosebnega odnosa, kar bo ustvarilo odlično podlago za nadaljnje vzgojno delovanje.
Nekaj primerov pravil obnašanja:
- Pojdi pravočasno v posteljo, da se boš naslednji dan zbudil naspan.
Upoštevanje tega pravila posamezniku zagotavlja dovolj nočnega počitka za čim optimalnejši kognitivni razvoj. Če bi želeli biti še bolj natančni, bi lahko s pravilom določili tudi uro za odhod v posteljo oziroma uro, ko se zaprejo luči. Če občasno prekršimo to pravilo, se nam ne zgodi nič hujšega. Naslednji dan smo malo bolj zaspani, čez dva dni pa je že vse kot po starem. Zato lahko k pravilu uvedemo tudi določene izjeme, kot na primer rojstne dneve, praznike, obiske pri sorodnikih … kadar tega pravila ni potrebno upoštevati.
- Bodi prijazen do drugih ljudi, da bodo tudi drugi prijazni do tebe.
To pravilo posameznika usmerja k temu, da drugim ljudem ne škoduje in s tem varuje delovanje družbe. Ob občasnem zanemarjanju tega pravila se še ne soočamo z negativnimi posledicami. Te nam prinaša šele dolgotrajno ignoriranje danega pravila. Na ta način lahko pravilu damo tudi svoje izjeme: če si bil prijazen do drugih in so drugi kljub temu do tebe nesramni, pravila pri teh ljudeh ni več potrebno upoštevati.
- Tvoja prehrana naj bo zdrava in uravnotežena, da bo tudi tvoje telo zdravo.
To pravilo zopet varuje posameznikovo zdravje in optimalen razvoj. Pri tem lahko uvedemo nekatere izjeme, kot na primer obisk kina, obiski prijateljev in sorodnikov, prazniki in rojstni dnevi, občasni obiski gostiln in restavracij …
- Upoštevaj (spoštuj) svoje starše, njihova navodila in ukaze, da boš lažje dosegel svojo srečo.
To pravilo je utemeljeno na podlagi avtoritete, zagotavljanja varnosti in optimalnega razvoja. S tem otroka navajamo, da mora v življenju svojo avtoriteto spoštovati in jo upoštevati, saj zagotavlja njegov dobrobit. Tudi to pravilo ima svoje izjeme. Pravila ni potrebno upoštevati takrat, ko nam starši namerno škodujejo.
To so primeri splošnih pravil, ki lahko veljajo skozi celotno vzgojo. Vedno naj bodo izpeljana iz zastavljenih vzgojnih ciljev, pri čemer si lahko pomagamo tudi z državnimi pravili obnašanja (zakoni), ki jih ustrezno prilagodimo na nivo družine. V državi spoštujemo avtoriteto in njene odločitve (vlado in zakone), zato je prav, da se tudi v družini trudimo spoštovati starše in njihove odločitve, seveda pod pogojem, da starši oziroma vlada in zakoni skrbijo za naše dobro po svojih najboljših močeh.
Na podlagi zastavljenih vzgojnih ciljev pa lahko oblikujemo tudi bolj specifična pravila:
- Pri kosilu uporabljamo jedilni pribor.
To pravilo je utemeljeno z vzgojnim ciljem, da otrok zna uporabljati jedilni pribor. Izjeme tega pravila pa uveljavljamo pri tisti hrani, kjer ne uporabljamo pribora – sendvič, piščančje bedro, ražnjiči …
- Ljudi okoli nas pozdravljamo z »dober dan« in »nasvidenje«.
To pravilo je utemeljeno z vzgojnim ciljem, da je otrok sposoben vljudne komunikacije. Izjemo tega pravila uveljavljamo takrat, kadar pozdravljamo svoje prijatelje.
- Preden prečkamo cesto, pogledamo na levo in na desno, da se prepričamo, da se nam ne približuje noben avtomobil.
To pravilo je utemeljeno z vzgojnim ciljem doseganja samostojnosti, kjer želimo doseči, da bo otrok zmožen samostojno potovati po mestu. Čeprav je v tem primeru neupoštevanje pravila lahko nevarno, tudi to dopušča svoje izjeme. Če smo v semaforiziranem križišču, lahko pogledamo samo na eno stran – na tisto, od koder prihajajo avtomobili.
Pravila vedenja na ta način otroka usmerjajo k doseganju zastavljenih vzgojnih ciljev podobno kot nas smerokazi na cesti usmerjajo k našemu cilju potovanja. Zapuščanje najkrajše in najbolj varne poti je seveda mogoče, vendar se s tem povečata čas in zahtevnost potovanja (doseganja vzgojnega cilja), v primerih večjih kršitev in malomarnosti se lahko poveča tudi nevarnost, pred katero pa nas varujejo meje dovoljenega obnašanja.
Meje dovoljenega obnašanja
V primeru nevarnosti za zdravje otroka oziroma ljudi okoli njega uporabimo meje dovoljenega obnašanja. Meje naj bodo postavljene tako, da bodo prepovedovale vse tiste vedenjske vzorce, ki na kakršenkoli način škodujejo izvajalcu vedenja ali ljudem okoli njega. Meje zato razumemo tudi kot prepovedi neprimernih vedenjskih vzorcev.
Postavljanje meja izvira iz želje zaščititi posameznika in njegovo doseganje sreče. Ker je v današnjem času doseganje sreče močno odvisno od delovanja celotne družbe, zastavljene meje ščitijo tako posameznika kot tudi družbo, v kateri posameznik deluje. Z mejami je tako prepovedano vse neprimerno vedenje; to je tisto vedenje, ki škodi nam ali ljudem okoli nas.
V primerjavi s pravili je upoštevanje mej dovoljenega veliko bolj zavezujoče, saj njihovo neupoštevanje pomeni povečano tveganje za rezultat v obliki negativnih posledic za vsaj eno osebo. Zaradi tega vzgajani nima izbire, ali bo postavljene meje upošteval ali ne. Postavljene meje je potrebno upoštevati brez izjem. Ker so posledice neupoštevanja veliko hujše kot pri neupoštevanju pravil, mora biti tudi odziv na prekoračitev mej temu ustrezen. Na kršenje postavljenih mej se zato z namenom zmanjšanja negativnih posledic neprimernega vedenja vedno odzivamo s postopkom odpravljanja neželenega vedenja, kot je opisan v 8. poglavju. Ker meje pogosto preprečujejo izvajanje vedenja, ki je pri vzgajanem motivirano s pozitivnimi čustvi, moramo z namenom njegovega preprečevanja pogosto poseči tudi po kaznovanju, saj želimo s kaznijo kot simulacijo negativne posledice nekega dejanja, preprečiti ponavljanje kaznovanega vedenja.
Kako pa konkretno zastaviti meje dovoljenega? Pri oblikovanju družinskih mej se lahko zgledujemo po že uveljavljenih družbenih mejah, ki jih prilagodimo za namene družine, ali pa na podlagi svojih izkušenj oblikujemo čisto svoje. Pomembno je le, da z mejami dosežemo njihov namen – zaščito družbe in njenih posameznikov pred negativnimi posledicami neprimernega vedenja. Poglejmo si nekaj primerov:
- ne kradi,
- ne pretepaj drugih ljudi,
- ne žali drugih ljudi,
- prepovedane so prevare, laži in druge neresnice, s katerimi škodimo ljudem okoli sebe,
- prepovedano je prekoračiti hitrostne omejitve,
- prepovedano je parkirati na parkirnem prostoru, ki je namenjen invalidom,
- prepovedano je povzročanje hrupa v času nočnega počitka …
Take in podobne splošno veljavne meje lahko prilagodimo in še konkretneje zastavimo znotraj družine, ki otroku predstavlja nekakšno družbo v malem:
- prepovedano je krasti, jemati predmete, ki niso tvoji, ne da bi vprašal starše za dovoljenje,
- prepovedano je tepsti svoje brate in sestre, svoje starše, prijatelje in znance,
- prepovedano je žaljenje in norčevanje iz drugih ljudi, saj nas to spravlja v slabo voljo,
- prepovedano je lagati, saj nam to preprečuje, da bi si med seboj pomagali,
- prepovedano je kršiti dogovore, za katere se dogovorimo znotraj družine,
- otrokom je prepovedano uporabljati nevarne pripomočke, ki so namenjeni odraslim,
- tudi znotraj družine se lahko dogovorimo za čas, ko se ne smemo motiti med seboj.
Da bi še bolje razumeli vlogo mej, si lahko podrobneje ogledamo vzgojno situacijo šole. Človek se mora v svojem življenju vedno prilagajati na družbo, v kateri živi. Pri tem mu družina predstavlja tisto najmanjšo enoto, kjer se je zaradi majhne številčnosti njenih članov potrebno najmanj prilagajati drugim. Za tem sledi razredna skupnost oziroma delovni kolektiv v primeru odrasle osebe, ki je številčnejša od družine in se ji moramo zato tudi bolj prilagajati. Sledi lokalna in državna skupnost, ki sta zopet številčnejši, zaradi česar dopuščata še manj prilagajanja družbe posamezniku. Manjša kot je skupnost, večja je možnost kompromisov in prilagajanja. Večja kot je skupnost, bolj moramo prilagajati svoje vedenje družbenim mejam in pravilom. Večja kot je skupnost, manjša je možnost, da se bo družba prilagodila nam in našim interesom.
Ob otrokovem vstopu v vrtec ali šolo se njegova socialna skupnost poveča, njegov vpliv na dogajanje pa posledično zmanjša. Zaradi tega je več mej dovoljenega, katerim se mora otrok prilagoditi. Da mora biti za varnost vsakega posameznika vedno poskrbljeno z ustreznimi mejami, že vemo. Kar precej pa se za otroka spremenijo tiste meje, ki varujejo druge člane družbe in njihovo srečo. Za primer si poglejmo prepoved klepetanja pri pouku. Seveda klepetanje samo po sebi ni škodljivo za zdravje posameznika niti ni škodljivo za delovanje družine. Ko pa govorimo o razredni skupnosti, lahko s klepetanjem močno škodujemo učnemu procesu in s tem kvaliteti usvojenega znanja. Škodujemo tudi neposredno tistemu, ki zaradi našega klepetanja ne sliši razlage učitelja. V šoli z mejo klepetanja zavarujemo doseganje sreče ljudi okoli nas.
Podobno deluje še mnogo drugih primerov meja (omejitve hitrosti, prepovedi vstopa v prostor za nezaposlene, prepovedi nasilja, prepovedi vandalizma …), o katerih pa zaradi ekonomičnosti v tej knjigi ne bomo govorili. Pomembno je le, da si zapomnimo, da meje dovoljenega s preprečevanjem neprimernega vedenja ščitijo vse posameznike v družbi (deležnike vzgoje in vseh ljudi okoli njih) in njihovo doseganje sreče. V kolikor dogovorjena meja ne ščiti več pred nobenim neprimernim vedenjem, jo je potrebno opustiti.
Meje dovoljenega so tako sestavni del družbe, ki skrbi za njeno dobro delovanje. Posledično se bo otrok v svojem življenju zagotovo srečal vsaj z nekaterimi družbenimi mejami. Ker vzgoja pomeni uvajanje posameznika v družbo, je vzgojiteljeva naloga, da po načelu postopnosti vzgajanega vpelje tudi v družbene meje dovoljenega. Kako pa se je tega najbolje lotiti?
Vpeljevanje pravil in mej ter njihova uporaba v praksi
Dobro zastavljena pravila in meje obnašanja so lahko ob pravilni uporabi izjemno močan vzgojni pripomoček, ki veliko dela opravi namesto nas. Prav nasprotno pa je ob njuni nepravilni uporabi, kjer lahko ista vzgojna elementa postaneta naš največji nasprotnik in vzrok za številne družinske prepire. Kako torej pravila in meje čim bolje izkoristiti nam v prid?
1. Pravila naj bodo oblikovana tako, da nas usmerjajo k želenemu vedenju. Kršenja pravil zato ne sankcionirajmo. Namesto tega dopustimo, da otrok sam prevzame odgovornost za svoje odločitve in svoja dejanja, naj sam prevzame odgovornost za počasnejše doseganje svoje sreče. Na ta način bomo spodbudili učenje na podlagi lastnih izkušenj, krepili bomo zaupanje v avtoriteto, otroka pa učili, da je dogovorjena pravila pametneje upoštevati kot jih kršiti, četudi jih vedno ne razumemo v celoti.
2. Meje naj preprečujejo zgolj tisto vedenje, ki je škodljivo posamezniku ali družbi. Mej ne smemo izkoriščati za »upravljanje« otroka, kot bi bil lutka, robot (primer: nikoli ne smeš kričati ali tekati ali početi drugih otroških stvari). Meje so namenjene zgolj in samo preprečevanju tistega vedenja, ki predstavlja nevarnost otroku ali ljudem okoli njega. Za lažje oblikovanje mej lahko izhajamo tudi iz že dogovorjenih družbenih mej. To so vsa tista vedenja, zaradi katerih bi bili tudi mi kot odrasli kaznovani, bodisi z denarno globo (preko policije, mestnega redarstva ali sodišča) bodisi z odstranitvijo iz prostora (predčasna zapustitev gledališke dvorane zaradi klepetanja, trgovine zaradi vandalizma, nočnega bara zaradi nadlegovanja…). Vzgoja je nenazadnje uvajanje otroka v odraslo, samostojno življenje, zato ni nič narobe, če meje odraslih po načelu postopnosti začnemo uvajati že v času otroštva.
3. Pravila obnašanja se med otroki lahko razlikujejo. Pravila so namreč oblikovana glede na zastavljene vzgojne cilje, otrokovo delovanje in osebnost ter na trenutno vzgojno situacijo. Toliko, kot se opisani vzgojni elementi od otroka do otroka razlikujejo, se lahko razlikujejo tudi pravila vedenja.
4. Meje dovoljenega morajo vedno veljati za vse člane zaključene socialne skupine (družine, razreda, mesta, države…). Da, tudi za starše. Meje preprečujejo škodo, ki lahko nastane ob določenem vedenju. Škodo lahko povzročajo tako otroci kot tudi njihovi starši. Zato moramo zastavljene meje spoštovati popolnoma vsi člani družine. Meje ne poznajo izjem. Njihovo neupoštevanje vedno predstavlja nevarnost posamezniku ali družbi. S tem zavedanjem bomo lažje oblikovali ustrezne meje, ki bodo ščitile nas, naše otroke in družbo, v kateri živimo.
5. Če želimo pravila in meje upoštevati in se po njih ravnati, jih moramo najprej razumeti. To pomeni, da moramo ob postavljanju določenega pravila ali meje vedeti, zakaj smo jo tako oblikovali. Ko določeno pravilo ali mejo predstavljamo otroku, moramo uporabiti njemu razumljivo besedišče in se prepričati, da zares razume postavljena pravila in meje, da ve, kako jih upoštevati in da jih zmore upoštevati.
6. Pravila in meje dovoljenega uvajamo po načelu postopnosti. Pri tem začnemo z najenostavnejšimi splošnimi pravili in mejami, za njimi pa počasi uvajamo kompleksnejše in zahtevnejše. Za vsako postavljeno pravilo in mejo moramo biti prepričani, da se jo je otrok zmožen naučiti, jo upoštevati in se po njej ravnati. Šele ko ciljno stanje dosežemo, lahko vpeljemo novo pravilo ali mejo.
Na ta način bo otrok dogovorjena pravila in meje dovoljenega hitro ponotranjil in vzel za svoja ter se skladno s tem trudil za njihovo uresničevanje.
Vzgajati pomeni svojega otroka naučiti biti boljši od nas.
| 11 vzgojnih elementov | vloga v vzgojnem procesu |
| otrok | je osrednji subjekt vzgojnega procesa in vir informacij za vzgojitelja, kar je osnova za načrtovanje, usmerjanje in prilagajanje vzgojnega procesa |
| učenje vedenja | je osrednja dejavnost vzgoje |
| medosebni odnos | boljši kot je medosebni odnos med otrokom in avtoriteto, učinkovitejši je proces vzgoje |
| avtoriteta | je vir informacij za otroka in razlog za spreminjanje njegovega vedenja |
| vzgojni cilji | osnova za vzgojiteljevo delovanje |
| pravila vedenja | z njimi otroka usmerjamo proti zastavljenim vzgojnim ciljem |
| meje dovoljenega | z njimi zaščitimo otroka in družbo pred neprimernim vedenjem |
| želeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas vodi do zastavljenih vzgojnih ciljev |
| neželeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas pri doseganju vzgojnih ciljev ovira |
| nagrajevanje | je pristop za krepitev izbranega vedenja |
| kaznovanje | je pristop za odvračanje od izbranega vedenja |