Skoraj vsi vzgojni priročniki na neki točki govorijo o želenem in neželenem vedenju oziroma o primernem in neprimernem vedenju. Gre za umetno ustvarjen koncept, po katerem lahko katerokoli vedenje umestimo v eno od skupin in ga na ta način opredelimo kot nekaj dobrega ali nekaj slabega. Ob dobrem razumevanju koncepta in pravilni uporabi nam predstavlja zelo praktičen in enostaven pripomoček za usmerjanje našega vzgojnega delovanja, ob nerazumevanju in napačni uporabi pa lahko pripelje do velike zmede v vzgoji, stane nas lahko otrokovega zaupanja in s tem avtoritete. Da bi čim bolje razumeli omenjeni koncept, si bomo v tem poglavju podrobneje ogledali:
- kaj je želeno vedenje?
- Kako spodbujati želeno vedenje?
- Kaj je neželeno vedenje?
- Kako se soočati z neželenim vedenjem?
Kaj je želeno vedenje?
Želeno vedenje je tisto vedenje, ki nas vodi do zastavljenih vzgojnih ciljev. Če si torej vzamemo dovolj časa in oblikujemo vzgojne cilje tako, kot je opisano v 6. poglavju, bomo vse želeno vedenje zajeli že v naših vzgojnih ciljih. Primer: če si zastavimo vzgojni cilj »otrok je sposoben vljudno komunicirati s starejšimi,« nam predstavlja želeno vedenje otrokova vljudna komunikacija do starejših in vsi pripadajoči razčlenjeni vzgojni cilji (pozdravi »dober dan« in »nasvidenje«, vikanje, besede spoštovanja …).
Kot lahko opazimo, je želeno vedenje odvisno od zastavljenih vzgojnih ciljev. Ker se ti neprestano spreminjajo, je tudi želeno vedenje podvrženo neprestanim spremembam. Tako nobeno želeno vedenje ni univerzalno, splošno veljavno, absolutno ali brezčasno. Takoj, ko se vzgojni cilji oziroma njihovo doseganje spremeni, se spremeni tudi želeno vedenje. Katero vedenje bo v določeni družbi/družini zaželeno, je torej odvisno od njenih trenutno zastavljenih vzgojnih ciljev. Primer: ko učimo otroka prvega pozdravljanja, nam želeno vedenje predstavlja pozdrav »živijo«. Ko želimo otroka naučiti vljudne komunikacije do uradnih oseb, se pozdrav »živijo« preobrazi v neželeno vedenje, želeno pa postane pozdravljanje z »dober dan«.
Danes smo lahko veseli, da lahko v Evropski uniji svojega otroka vzgajamo svobodno. Sami lahko oblikujemo svoje vzgojne cilje, s čimer tudi sami odločamo, kakšnega človeka želimo vzgojiti, katero vedenje je želeno in katero neželeno. V marsikateri vzhodni kulturi namreč še danes ostajajo družbene vloge zelo natančno določene (klasičen primer: naloga žensk je, da skrbijo za gospodinjstvo in družino, naloga moških pa, da skrbijo za denarni prihodek in materialno preskrbljenost), zaradi česar tudi v vzgoji otrok obstajajo jasna in toga vzgojna pravila. Tudi v Evropi smo v preteklosti poznali podobne primere vnaprej določenih družbenih vlog: v 70. letih prejšnjega stoletja se je na slovenskem ozemlju vzgajalo v socializem, v 40. letih se je na nemškem ozemlju vzgajalo v nacizem, pred 1. svetovno vojno se je v Avstro-Ogrski vzgajalo v ubogljivost in poslušnost do vladarja… Ob tem je vsaka vzgoja imela nekatere že vnaprej zastavljene vzgojne cilje, katerih oporekanje ali zavračanje se je tretiralo kot neželeno vedenje. Danes smo zato lahko hvaležni, da v demokraciji družbene vloge niso natančno opredeljene, kar nam omogoča svobodno vzgojno delovanje. Vladajoči nam pri tem nalagajo le eno omejitev – želeno vedenje mora biti nujno tudi primerno. Neprimerna vedenja so namreč z zakoni prepovedana.
Kakšna pa je razlika med želenim in primernim vedenjem? Želeno vedenje nas vodi proti zastavljenim vzgojnim ciljem, primerno vedenje pa je tisto, ki ne škoduje drugim ljudem in družbi, v kateri živimo. Če je želeno vedenje odvisno od zastavljenih vzgojnih ciljev in se lahko brez težav spreminja, je primerno vedenje odvisno od značilnosti delovanja človeka kot živalske vrste, kar pomeni, da je za vse ljudi enako ter da se ne more prosto spreminjati (nasilje na vse ljudi sveta deluje enako – jim škoduje, zato ga uvrščamo med neprimerna vedenja). Nekaj primerov primernega vedenja:
- sodelovanje,
- konstruktivna kritika,
- sklepanje kompromisov,
- upoštevanje dogovorov,
- spoštovanje,
- solidarnost,
- medosebna obojestranska pomoč …
Če želimo katerega od primernih vedenjskih vzorcev vključiti v svojo vzgojo, se moramo najprej do njega opredeliti, ali gre za želeno ali za neželeno vedenje. Pri tem velja, naj bo čim več primernega vedenja obravnavanega kot želeno vedenje, čim več neprimernega vedenja pa kot neželeno vedenje. Čeprav se zdi to zelo logično, je vse prej kot samoumevno, o čemer še danes pričajo primeri seksizma, rasizma, terorizma itd. Z učenjem in spodbujanjem primernega vedenja tako skrbimo za dobro delovanje družbe in posredno za našo srečo in varnost znotraj nje.
Kako spodbujati želeno vedenje?
Želeno vedenje lahko spodbujamo z različnimi pristopi. Najpogosteje govorimo o spodbujanju izbranega vedenja:
- z zgledom,
- z načelom postopnosti,
- z nagrajevanjem.
Opisani pristopi imajo različno učinkovitost, ki je odvisna predvsem od tega, kdaj jih v procesu učenja vedenja uporabimo. Na začetku je najučinkovitejši pristop spodbujanja želenega vedenja z zgledom, med samim učenjem bomo najboljše rezultate dosegali z upoštevanjem načela postopnosti, po doseženem cilju pa bo na otroka imela največji učinek ustrezna nagrada. Pristop k spodbujanju želenega vedenja se na ta način za vsak zastavljen vzgojni cilj ciklično ponavlja. Najprej želeno vedenje spodbujamo z zgledom, nato z načelom postopnosti, nazadnje z nagrajevanjem.
Čeprav so navedenim načinom spodbujanja želenega vedenja posvečena celotna poglavja, njihove učinke na kratko opisujemo tudi v tem poglavju. Več informacij, predvsem o značilnostih in izvedbi posamezne tehnike, lahko najdete v 4., 7. in 10. poglavju.
Spodbujanje vedenja z zgledom
Osnovo za izvajanje vedenja ustvarimo že z našim zgledom. Pri tem bo dober zgled pri otroku zasnoval želeno vedenje, slab zgled pa povečal tveganje za pojav neželenega vedenja. Dober zgled tako pomeni dobro osnovo, slab zgled pa slabo osnovo in s tem oviro pri doseganju želenega vedenja.
Tudi kasneje, med samim učenjem vedenja, lahko z zgledom zelo nevsiljivo usmerjamo in krepimo želeno vedenje otroka. Vse kar moramo za to storiti je, da korektno izvajamo želeno vedenje. Ob tem bo otrok pozorno opazoval naše vedenje in njegove posledice. Če bo ocenil, da nam določeno vedenje prinaša srečo, nas bo sprejel kot avtoriteto plemenitenja in tudi sam posnemal naše vedenje. Če bo ocenil, da nam posamezno vedenje prinaša nesrečo, se bo vedenju izogibal. Pogosteje kot bo prepoznal pozitivne posledice naših vedenj, večjo avtoriteto plemenitenja bomo imeli nad njim, lažje bomo vzgajali. Večkrat kot bo prepoznal negativne posledice naših dejanj, manjšo avtoriteto plemenitenja bomo imeli nad njim. Na ta način z zgledom pomembno vplivamo na našo avtoriteto in posledično moč vplivanja na otrokovo vedenje.
Spodbujanje vedenja z načelom postopnosti
Drugi način spodbujanja želenega vedenja je obvladovanje in ustrezno izvajanje načela postopnosti. Vsak zadani cilj, ki ga v življenju dosežemo, nam namreč daje osebno zadovoljstvo, srečo in druge pozitivne občutke. Čutimo se sposobne, ponosni smo nase, na svoje znanje in sposobnosti, zaupamo vase in v svoje zmožnosti. To pomeni, da večkrat kot bomo imeli občutek, da smo uspešno dosegli zastavljen cilj, bolj bomo samozavestni, boljšo samopodobo bomo imeli, čutili se bomo bolj sposobne, zaradi česar se bomo pripravljeni spoprijeti z vedno večjimi in težjimi življenjskimi izzivi.
Z dobrim obvladovanjem načela postopnosti tako otroku tekom vzgoje omogočimo samostojno doseganje mnogoterih ciljev, s čimer spodbujamo notranje zadovoljstvo, omogočamo grajenje pozitivne samopodobe, kar pripomore k notranji motivaciji in samozavesti za doseganje višjih, zahtevnejših ciljev. Več vzgojnih ciljev kot bo otrok dosegel samostojno, večjo notranjo motivacijo bo imel za pridobivanje novega znanja in veščin ter za zasledovanje zastavljenih vzgojnih ciljev.
Spodbujanje želenega vedenja z nagrajevanjem
Za zunanjo motivacijo in zunanje nagrajevanje pa lahko vzgojitelji poskrbimo s klasičnim nagrajevanjem. Nagrade so v svojem bistvu vse tiste dejavnosti vzgojitelja, ki pri otroku spodbujajo doživljanje pozitivnih čustev. Da bi vedeli, katere dejavnosti lahko izkoristimo kot nagrado za našega otroka, moramo zelo dobro poznati njegovo osebnost in delovanje, načeloma pa velja, da je največja nagrada tisto, česar nam v življenju najbolj primanjkuje (v času prezaposlenosti staršev se je kot največja nagrada za otroke izkazala prav različne skupne aktivnosti vseh članov družine – kosila, večerje, izleti, družabne igre…). Več o nagrajevanju bomo govorili v poglavju nagrajevanje.
S tem je poskrbljeno za spodbujanje želenega vedenja na začetku učenja novega vedenja (zgled), med učenjem novega vedenja (načelo postopnosti) in ob vsakem doseženem napredku, še posebej ko dosežemo zastavljen vzgojni cilj (nagrajevanje).
Kaj je neželeno vedenje?
Neželeno vedenje je nasprotje želenega, torej tisto vedenje, ki nas pri doseganju zastavljenih vzgojnih ciljev ovira. Če nam želeno vedenje predstavlja napredek v vzgoji, nam neželeno vedenje predstavlja nazadovanje oziroma nezmožnost napredka. Primer: otrok ne bo usvojil vljudne komunikacije, dokler preklinja. Preklinjanje zato predstavlja neželeno vedenje, saj onemogoča doseganje zastavljenega vzgojnega cilja.
Tako kot želeno je tudi neželeno vedenje odvisno od zastavljenih vzgojnih ciljev in načina, kako jih dosegamo, zato se tudi neželeno vedenje od vzgoje do vzgoje razlikuje. Če želimo na primer vzgojiti ubogljivega, poslušnega otroka, nam bo kritično razmišljanje predstavljalo neželeno vedenje. Če želimo vzgojiti ustvarjalnega, naprednega ali nenaivnega otroka, nam bo kritično razmišljanje predstavljalo želeno vedenje. Tudi zgodovina nam ponuja nemalo primerov, ki kažejo odvisnost želenega oziroma neželenega vedenja od zastavljenih vzgojnih ciljev: vse dejavnosti v okviru osamosvojitve Slovenije so pomenile želeno vedenje za Slovence in neželeno vedenje za Jugoslovane; poslušnost in ubogljivost je želeno vedenje delavca in šolarja ter neželeno vedenje za direktorja podjetja, ravnatelja ali učitelja v odnosu z učenci; zla dejanja predstavljajo neželeno vedenje v družbi ljudi, ki jih imamo radi, in želeno vedenje v družbi ljudi, ki jih sovražimo… Pri določanju neželenega vedenja naše vzgoje si zato, tako kot pri določanju želenega vedenja, pomagajmo z našimi vzgojnimi cilji in njihovo razčlenitvijo.
Pri tem obstaja zopet razlika med neželenim in neprimernim vedenjem. Če nas neželeno vedenje »zgolj« ovira pri doseganju zastavljenih vzgojnih ciljev, neprimerno vedenje škodi nam in/ali ljudem okoli nas. Za uspešno delovanje družbe in posameznika v njej je zato nujno, da vsa neprimerna vedenja tretiramo tudi kot neželena in se jih skladno s tem izogibamo ter po potrebi zatiramo. Katera vedenja pa so neprimerna? Tako kot primerno je tudi neprimerno vedenje opredeljeno na podlagi značilnosti človeške vrste in je posledično za vse ljudi enako. Zaradi tega so se lahko skozi zgodovino oblikovali različni seznami neprimernega vedenja, najbolj znan in razširjen pa je biblijski primer 10 zapovedi, ki pravi, da med neprimerno vedenje spadajo:
- vse oblike nasilja (ne ubijaj),
- vse oblike prevar in nezvestobe (ne prešuštvuj),
- vse oblike odtujevanja in prilaščanja tuje lastnine (ne kradi),
- govorjenje neresnic (ne pričaj po krivem),
- pohlepnost (ne želi česarkoli, kar je last tvojega bližnjega).
Poleg tega lahko o primernosti posameznega vedenja presojamo tudi s pomočjo moralnega premisleka, ki je opisan v 6. poglavju.
Na podlagi tega znanja o želenem, neželenem, primernem in neprimernem vedenju lahko vsako vedenje razvrstimo v eno od petih skupin:
- primerno in želeno vedenje: to je vedenje, ki ne škodi družbi in nam v določenem trenutku omogoča doseganje zastavljenega vzgojnega cilja (poštenost, solidarnost, pomoč drugim v težkih časih, samostojnost …),
- primerno, a neželeno vedenje: ko kaznujemo ljudi, ker delajo dobro, ker si med seboj pomagajo, ker so pošteni, solidarni, samostojni… Običajno je prisotno pri utrjevanju avtoritete ogrožanja, povečevanju njenega vpliva z razbijanjem složnih družbenih skupnosti (najpogosteje taka vedenja opazimo v sklopu rasizma, seksizma ali pretiranega patriotizma – nacisti so zapirali ljudi, ki so pomagali Židom; socialisti so kaznovali vse, ki so izražali svojo versko pripadnost; sodelavec, ki se ga zaradi prijaznosti označi za šibko osebo – reva, človek brez hrbtenice, copata…), pri zavarovanju zdravja posameznika v družbi (najprej poskrbi za svoje zdravje, varnost, srečo, šele nato za druge – ne rešuj ljudi iz požara ali deroče reke, če prej ne poskrbiš za svojo varnost; če podarimo svojo zadnjo bundo brezdomcu, nas bo zeblo), ali kot napaka vzgojitelja pri svojem vzgojnem delovanju (otroka okregamo, ker si je sam nalil sok in bi lahko ob tem kaj polil ali razbil; ker sta otroka z medsebojno pomočjo in brez naše vednosti splezala na kuhinjski pult in si privoščila piškot…),
- neprimerno, a želeno vedenje: ko vzgajamo ljudi z namenom škodovati drugim (vzgoja v nasilje, vzgoja v rasizem, vzgoja v sovraštvo, vzgoja teroristov…),
- neprimerno in neželeno vedenje: vsako vedenje, ki ga ne želimo v svoji vzgoji, saj škoduje drugim in zavira doseganje zastavljenih vzgojnih ciljev (pretepanje in druge oblike fizičnega nasilja, žaljenje in druge oblike psihičnega nasilja…),
- nevtralno vedenje: vedenje, ki procesu vzgoje niti ne koristi niti ne škodi. Običajno so to predhodno naučeni vzorci, ki posamezniku predstavljajo t. i. cono udobja (ko se učimo vožnje s kolesom brez pomožnih kolesc, nam vrnitev k pomožnim koleščkom predstavlja cono udobja – nevtralno vedenje).
Cilj vzgoje je doseči čim več primernega in želenega vedenja, čim manj neprimernega in neželenega vedenja ter se čim učinkoviteje izogibati neprimernemu, a želenemu vedenju in primernemu, a neželenemu vedenju, saj prav ti vedenjski vzorci prinašajo največ zmede in negotovosti v naše vzgojno delovanje. Če za določeno vedenje ugotovimo, da je neprimerno, a želeno oziroma primerno, a neželeno, moramo ponovno pregledati in premisliti ustreznost zastavljenih vzgojnih ciljev in jih ustrezno prilagoditi oziroma spremeniti.
Kako se soočati z neželenim vedenjem?
Glavno vodilo, ki usmerja otrokovo vedenje, je zasledovanje svoje sreče po liniji najmanjšega odpora. To pomeni, da bo otrok izvajal tista vedenja, za katera bo ocenil, da mu bodo v določenem trenutku prinesla največjo srečo z najmanj vloženega truda. S tem ni popolnoma nič narobe, dokler otrok srečo dosega preko želenega ali nevtralnega vedenja. Težava nastane takrat, ko želeno ali nevtralno vedenje otrokom ne prinaša več dovolj pozitivnih čustev in se zato preusmerijo k izvajanju neželenega vedenja, katerega pa moramo vzgojitelji zaradi negativnih posledic vestno preprečevati in odpravljati ter zmanjševati pogostost njegovega pojavljanja.
Z neželenim vedenjem se soočamo preko dveh korakov:
- preprečevanje izvajanja neželenega vedenja,
- iskanje in odpravljanje vzroka neželenega vedenja.
Poglejmo si podrobneje vsak korak posebej.
1. Ko neželeno vedenje opazimo, moramo najprej poskrbeti, da ga otrok preneha izvajati. To je še posebej pomembno takrat, kadar otrok izvaja neprimerno vedenje, s katerim lahko škoduje sebi ali drugim. Izvajanje neželenega vedenja lahko ustavimo na veliko različnih načinov, ki se med seboj razlikujejo predvsem po stopnji invazivnosti v otrokovo vedenje. Med manj invazivne spadajo različna verbalna opozorila in ukazi, ki se poslužujejo avtoritete plemenitenja. Te otroku še dovoljujejo svobodno odločitev, ali bodo z neželenim vedenjem prenehali ali ne. Med bolj invazivne pa spadajo verbalni odzivi, ki delujejo po principu avtoritete ogrožanja in različne oblike fizičnih posredovanj, ki otroku ne glede na njegov odziv ne dopuščajo več izvajanja neželenega vedenja.
Ker so okoliščine izvajanja neželenega vedenja lahko zelo raznolike, je nemogoče govoriti o pravilnem, najprimernejšem ali najboljšem načinu preprečevanja izvajanja takega vedenja. Najboljši je namreč vedno najmanj invaziven način, ki v izbrani vzgojni situaciji še prepreči negativne posledice neželenega vedenja. Za pomoč pri izbiri si zato lahko pomagamo s sledečim vprašanjem: kateri je najmanj invaziven način za preprečevanje vedenja, ki bo še zavaroval otroka pred negativnimi posledicami njegovega vedenja ter preprečil izvajanje neželenega vedenja vsaj do začetka izvajanja drugega koraka – iskanje in odpravljanje vzroka?
Če imamo na voljo dovolj časa (predvsem pri preprečevanju neželenega vedenja), je smiselno uporabiti različne manj invazivne verbalne odzive, s katerimi želimo doseči, da bi otrok sam evalviral svoje vedenje in spoznal, da je izbrano vedenje zanj slabo. V kolikor se poizkus preprečevanja neželenega vedenja izkaže kot neuspešen, nadaljujemo z bolj invazivnimi načini. Če pa moramo hitro odreagirati, ker je resno ogroženo zdravje ali celo življenje otroka ali ljudi okoli njega (predvsem pri preprečevanju neprimernega vedenja), je bolj smiselno uporabiti bolj invazivne verbalne ali fizične odzive, ki otroka čim hitreje odvrnejo od izvajanja neželenega vedenja in ga s tem zavarujejo pred negativnimi posledicami (da otroka pri prečkanju ceste ne povozi avtomobil, da otrok svoje mlajše sestre ne udari z leseno igračo po glavi …). V nadaljevanju navajamo nekaj primerov odzivov, s katerimi preprečujemo izvajanje neželenega vedenja:
- namigovanje na neželeno vedenje (grdi pogledi, kazanje ali žuganje s prstom…),
- opisovanje neželenega vedenja (»Sok polivaš po tleh!«, »Nisi pozdravil sosede!«…),
- pri otroku spodbudimo razmislek o neželenem vedenju (»Se ti zdi prav, da si sestri brez vprašanja vzel igračo?«),
- opozorila (»Pazi, kako govoriš!«),
- prepovedi (»Ne jezikaj!«, »Ne nagajaj!«),
- ukazi (»Lepo govori!« »Takoj se ustavi!«, »Vstani in zapusti peskovnik!«),
- grožnje s kaznijo (»Če ne prideš takoj, boš jutri brez telefona!«),
- otroka umaknemo iz problematične situacije (»time out«),
- fizično posredovanje (otroka primemo za roko, ga objamemo, da preprečimo premikanje…).
Še več različnih odzivov pa lahko najdemo v različnih vzgojnih priročnikih. Pri izbiri svojega najljubšega posredovanja se moramo zavedati, da je preprečevanje neželenega vedenja zelo kompleksen korak, ki ne bo niti dvakrat popolnoma enak. Odvisen je namreč od otroka in njegovih izkušenj, vzgojitelja in njegovih izkušenj ter vzgojnega okolja – treh elementov, ki se tekom vzgoje neprestano spreminjajo. Izbiro načina preprečevanja neželenega vedenja ob tem najbolj zaznamuje vzgojiteljeva osebnost, takoj za njo vzgojiteljevo znanje o vzgoji in predhodne izkušnje, sledijo okoliščine izvajanja neželenega vedenja, poznavanje otroka, otrokova motiviranost za izvajanje neželenega vedenja, kvaliteta medosebnega odnosa, otrokove predhodne izkušnje, medosebno zaupanje, oblika avtoritete, ki smo ji bolj naklonjeni in trenutno počutje – čustveno stanje vzgojitelja in otroka. Zaradi kompleksnosti opisanega koraka se zato najpogosteje zgodi, da pri preprečevanju neželenega vedenja uporabimo tisti način, s katerim bomo kot vzgojitelji najlažje dosegli svojo srečo – preprečiti otrokovo izvajanje neželenega vedenja po liniji najmanjšega odpora.
Ob tem bodimo pozorni še na to, da s preprečevanjem neželenega vedenja prenehamo takoj, ko otrok preneha z izbranim vedenjem. Primer: ko otrok preneha s polivanjem soka, tudi mi prenehamo kričati nanj. Ko otrok preneha z lovljenjem svojega bratca z nožem, tudi mi prenehamo zamahovati z roko proti njemu. Ko otrok preneha z jezikanjem, tudi mi prenehamo z omejevanjem njegovega prostora… Takoj ko otrok preneha z izvajanjem neželenega vedenja, je namreč čas za iskanje vzroka, ne pa za čustveno sproščanje vzgojitelja ali celo čustveno izživljanje nad otrokom (pretepanje iz jeze, kričanje ali žaljenje iz jeze itd.).
Z željo po poenostavitvi in praktičnosti naj nas zato pri prvem koraku soočanja z neželenim vedenjem usmerja predvsem njegov namen: zavarovati otroka pred negativnimi posledicami neželenega vedenja (tudi pred nami vzgojitelji in našimi čustvenimi izbruhi).
2. Ko dosežemo prekinitev izvajanja neželenega vedenja, je čas za drugi korak, s katerim želimo poskrbeti, da bi se obravnavano neželeno vedenje v prihodnosti čim manjkrat ponovilo. To najučinkovitejše naredimo tako, da poiščemo in odpravimo vzrok neželenega vedenja. Ljudje namreč vedno zasledujemo svojo srečo, izbrano vedenje pa je po našem mnenju najlažja pot do nje. To pomeni, da je otrok v določenem trenutku ocenil, da bo preko neželenega vedenja najlažje dosegel svojo srečo. Če želimo neželeno vedenje učinkovito odpraviti, moramo zato poiskati in uspešno odpraviti njegov vzrok. V večini primerov ga bomo našli v eni od naslednjih šestih skupin:
1. otrok želenega vedenja še ne obvlada,
2. otrokove osnovne potrebe niso ustrezno zadovoljene,
3. otrok se počuti nerazumljenega,
4. neželeno vedenje smo od otroka pričakovali,
5. otroku skušamo vsiliti svoj osebni interes, s katerim se ne more poistovetiti,
6. neželeno vedenje pri otroku spodbuja doživljanje pozitivnih čustev.
Pri ugotavljanju razloga je smotrno najprej obravnavati prvi razlog (poznavanje in obvladovanje želenega vedenja), nato drugega (otrokove potrebe) in tako po vrsti do zadnjega oziroma dokler razloga ne najdemo. Otroku namreč zadovoljene potrebe pri izvajanju želenega vedenja ne bodo prav nič pomagale, če želenega vedenja še ne bo obvladal. Prav tako nam zaupanje v otrokove sposobnosti prav nič ne pomaga, če ne bomo pred tem ustrezno zadovoljili njegovih potreb. Za učinkovito odpravljanje razlogov za neželeno vedenje moramo zato najprej odpraviti hierarhično pomembnejše razloge (tisti, ki so oštevilčeni z nižjim številom) in šele nato manj pomembne. Poglejmo si podrobneje vsak razlog posebej.
1. otrok želenega vedenja še ne obvlada
Otrok se na svet rodi brez znanja o želenem ali neželenem vedenju. Naloga staršev in vzgojiteljev je, da ga skozi proces vzgoje poučujemo o tem znanju. Na podlagi naučenega mora nato otrok natrenirati kakovostno izvajanje želenega vedenja, kar pomeni, da mora iz svojega vedenja izločiti in ustrezno nadomestiti vse neželene vedenjske vzorce. Tekom vzgoje (ki je v svojem bistvu učenje in spreminjanje vedenja) zato od otroka ne moremo pričakovati brezhibnega izvajanja tistega vedenja, ki ga še ne obvlada, ki se ga šele uči ali ga še ne pozna. V takih primerih je naloga vzgojiteljev preprečiti izvajanje neželenega vedenja in v okviru učenja otroku predstaviti ustreznejše želeno ali vsaj nevtralno vedenje. Šele takrat, ko je otrok samostojen in samozavesten pri izvajanju določenega vedenja, kar pomeni, da ga večkrat zapored izvede brez težav, lahko rečemo, da otrok to vedenje obvladuje. Šele takrat lahko ta razlog za izvajanje neželenega vedenja ovržemo.
Ne glede na to lahko občasno opazimo, da se otrok kljub nepoznavanju želenega vedenja (ko se otrok znajde v novi, neznani situaciji) zna pravilno vesti. Praviloma je to posledica učenja oziroma prevzemanja vedenja preko zgleda. Ko se otrok znajde v neznani situaciji, bo namreč izbral eno osebo, po kateri se bo zgledoval – skušal prevzeti oziroma posnemati njeno vedenje. Če take osebe ne bo našel, bo vedenje izbiral med že poznanimi vedenjskimi vzorci iz čim bolj podobnih situacij. Če se sprašujete, zakaj to včasih deluje, včasih pa ne, je odgovor v tem, da otrok zaradi pomanjkanja izkušenj ne ve točno, po kom se je najbolje zgledovati. Prevzemanje vedenja preko zgleda brez predznanja ali napotkov je zato za otroke kot tudi za odrasle podobna igram na srečo. Včasih se nam posreči in izberemo ustrezen zgled, drugič se nam ponesreči in izberemo manj ustrezen zgled. Vedno bomo namreč izbrali tisti zgled, za katerega bomo ocenili, da nam bo prinesel čim več sreče. Da bi se izognili izbiri neustreznega zgleda, je dobro biti vedno en korak pred otrokom. Primer: če se z otrokom odpravimo na kraj, kjer še ni bil, je smiselno to vnaprej napovedati in ga na to pripraviti – predstaviti želeno vedenje. Če imamo možnost, se lahko v obvladovanju izbranega vedenja tudi preizkusimo. Včasih pa so dogodki nepredvidljivi. Takrat lahko otroku enostavno naročimo, po kateri osebi naj se zgleduje. Ob tem je smotrno povečati nadzor nad otrokovim vedenjem in ga po potrebi dodatno usmerjati, vse v dobri veri, da se bo otrok potrudil lepo vesti. Primer: ko bova vstopila v stavbo, hodi za mano. Ko stojiš v koloni, se vedi enako kot oseba pred teboj…
Če ugotovimo, da otrok v določeni situaciji še ne pozna ali obvlada želenega vedenja, njegovega neželenega vedenja ni priporočljivo kaznovati. S tem bi namreč zmanjšali občutek varnosti, kar bi začelo počasi zavirati otrokov razvoj. Namesto tega mu raje predstavimo želeno vedenje in podporo pri njegovi izvedbi (tu pride v poštev predvsem načelo postopnosti). Za obvladovanje nekega vedenja namreč potrebujemo čas, ki ga v novih, neznanih situacijah lahko tudi nimamo. V takih trenutkih bodimo zato obzirni do otrokovega vedenja in njegovih napak. Osredotočimo se raje na njegov trud, ki ga vlaga z željo po obvladovanju želenega vedenja kot pa na njegove napake v obliki neželenega vedenja.
2. otrokove osnovne potrebe niso ustrezno zadovoljene
Če vemo, da otrok želeno vedenje v določeni situaciji že obvlada, so naslednji možni razlog za izvajanje neželenega vedenja neustrezno zadovoljene potrebe otroka. Tu mislimo predvsem na potrebo po počitku, potrebo po varnosti, potrebo po pozornosti in ljubezni ter potrebo po hrani in pijači. Slabo zadovoljevanje teh potreb namreč najpogosteje negativno vpliva na naše vedenje.
Vzgoja je učenje vedenja. Učenje od nas zahteva veliko mero koncentracije, vztrajnosti in vloženega truda. Ko neko stvar obvladamo, njeno izvajanje postane bistveno lažje, saj postopke avtomatiziramo. Pomislimo na vožnjo avtomobila. Na začetku moramo misliti čisto na vse. Kako in kdaj moramo stisniti ali popuščati sklopko, kako in kdaj moramo premakniti menjalnik, kje so smerniki, koliko moramo obrniti volan …, po nekaj mesecih ali letih izkušenj pa o istem vedenju sploh ne razmišljamo več. Stvari izvedemo »avtomatično«. Učenje vožnje je, tako kot vzgoja, proces učenja novega vedenja, zato lahko trdimo, da vzgoja od otrok terja podobno količino truda in koncentracije, kot učenje vožnje avtomobila za odraslega. V primeru utrujenosti naši možgani ne zmorejo enake količine koncentracije, ne delujejo enako učinkovito in postanemo površni. V takem primeru se jeziti na otroka in ga kaznovati za njegove napake, ki so posledica utrujenosti, zopet pomeni zmanjšanje občutka varnosti in posledično zaviranje otrokovega napredka. Če želimo svoje otroke kar se da učinkovito učiti in se izogibati napakam v obliki neželenega vedenja, moramo najprej poskrbeti za ustrezno zadovoljeno potrebo po počitku.
Ustrezno zadovoljena potreba po varnosti je drugi najpomembnejši pogoj za učinkovito vzgojo. Otroku namreč zagotavlja obstanek ne glede na napake, ki jih bo storil v procesu učenja. Podobno kot zavarovalnice in državni zakoni zagotavljajo, da v primeru nesreče ali napake ne bomo ostali brez življenjsko potrebnih dobrin, moramo tudi starši svojemu otroku zagotoviti, da v primeru sprememb ali napak ne bo ostal brez naše ljubezni in podpore. Če se bo namreč bal, da bo našo ljubezen izgubil, jo bo skušal ali zavarovati s čim previdnejšim ravnanjem ali pridobiti na silo – z izsiljevanjem. Previdnejše ravnanje bo zmanjšalo število napak pri otroku in s tem zmanjšalo napredek pri učenju novega znanja in sposobnosti; z izsiljevanjem pa bo na splošno škodil sebi in drugim članom družine.
Podobno je pri zadovoljevanju potrebe po ljubezni in pozornosti. Slabo zadovoljene psihološke potrebe se zato kažejo zelo podobno – tako, da otrok skuša te potrebe zadovoljiti na silo, z izsiljevanjem ali pa skuša obvarovati tisto malo, kar ima.
Ne smemo pozabiti niti na potrebo po hrani in pijači in druge potrebe, ki so se pri otroku v preteklosti že izkazale kot pomembne. Ker je vsak otrok individualen, bodo individualne tudi njegove potrebe. Vzgojitelji bomo na tem področju najuspešnejši takrat, ko bomo z otrokom zgradili odličen medosebni odnos in ga na podlagi tega tudi odlično poznali. Na ta način bomo zelo enostavno opazili, česa si otrok želi in ali to spada pod zadovoljevanje potreb ali želja. Vzgojno ukrepanje je nato odvisno od ugotovljenega. Če ugotovimo, da otroku manjka počitek, mora naslednji večer prej v posteljo. Če ne more zaspati, lahko preizkusimo različne tehnike umirjanja. Če ugotovimo, da ima slabo zadovoljeno potrebo po varnosti, ljubezni ali pripadnosti, lahko z njim preživimo več časa, poskrbimo za skupno opravljanje hišnih opravil, namesto igric na telefonu se odpravimo na sprehod …
Zaradi edinstvenosti vzgojnega procesa žal tudi na tem področju ni mogoče podati univerzalnih vedno delujočih rešitev za slabo zadovoljene potrebe otrok, zato vas spodbujamo, da raziskujete sebe, svojega otroka in vzgojno okolje. Vzgoja nenazadnje pomeni učenje vedenja tudi za vzgojitelja (kako se vesti, da bomo dobri vzgojitelji). Zaradi edinstvenosti vsake vzgojne situacije se bomo najučinkoviteje učili na podlagi lastnih izkušenj, uspelih in neuspelih poskusov ter napak. Ne glejmo na napake kot na nekaj slabega, temveč kot na priložnost za napredek. Tako kot pravi star latinski pregovor: Errare humanum est, in errore perservare stultum – Motiti se je človeško, v zmoti vztrajati je neumno. Ne bojmo se preizkusiti različnih idej. Preizkusimo jih, nato pa opredelimo kot dobre ali slabe, kot učinkovite ali neučinkovite. Dobre in učinkovite ohranimo, slabe in neučinkovite pa ovržemo ali spremenimo in ponovno preizkusimo. Podobne vzgojne dejavnosti bodo imele vedno podobne rezultate. Če želimo v svoji vzgoji nekaj spremeniti, moramo najprej spremeniti vzgojne dejavnosti. Na ta način se bomo lahko sproti prilagajali spremembam otrokovega delovanja tekom odraščanja, zaradi česar bomo zares izvrstni vzgojitelji.
3. otrok se počuti nerazumljenega
Naslednja stvar, ki nas spravlja ob pamet je, kadar se počutimo nerazumljene oziroma kadar našega sporočila ne uspemo uspešno prenesti do svojega sogovorca. Verjetno ste se že kdaj znašli v situaciji, ko vas partner, sodelavec, sorodnik, sosed ali kdo drug enostavno ni razumel. Vi ste mu dopovedovali, ponavljali, razlagali, on pa še kar ni razumel, kaj mu želite povedati. Pomislite na občutke, ki ste jih ob tem doživljali. V večini ljudi v takih primerih zaznamo kopičenje nestrpnosti in nervoze, ki počasi preraste v jezo, še posebej pri tistih sporočilih, ki se nam zdijo zares pomembna. Rezultat tega je ali umik iz situacije ali čustveni izbruh.
Enako se lahko zgodi našim otrokom, a s to razliko, da imajo veliko manj izkušenj od nas. Manj izkušenj imajo na področju komunikacije in izražanja svojih misli pa tudi na področju prepoznavanja in nadziranja svojih čustev. Ob nenadnih čustvenih izbruhih, ki jim takoj sledi neželeno vedenje, zato lahko najprej pomislimo na to, da se otrok počuti nerazumljenega. Kaj v takem primeru storiti?
Po prenehanju izvajanja neželenega vedenja ponudimo otroku čas za pogovor. Pa ne mislimo na pogovor o neželenem vedenju, temveč na pogovor o otrokovemu stanju pred neželenim vedenjem. Zelo bo pomagalo, če otroka vprašamo, kaj ga je tako močno razburilo. Takrat koncentracijo usmerimo le nanj, druga opravila pa preložimo na poznejši čas. Tako bo otrok vedel, da ima priložnost povedati svoje in da ga bomo zagotovo poslušali. Pri pogovoru je smiselno vztrajati, dokler otroka ne bomo razumeli oziroma dokler otrok želi, da bi bil razumljen. Nato (če se nam zdi potrebno) se lahko pogovorimo še o otrokovi reakciji, njegovih čustvih in občutkih ter skušamo najti primernejši način za izražanje čustvene stiske v prihodnosti.
Ob tem pa moramo biti pošteni tudi do sebe. Ali smo zaznali, da nam otrok želi nekaj sporočiti? Ali smo zaznali, da ima pri tem težave? Če tega nismo zaznali, se posvetimo zopet spoznavanju našega otroka, njegove osebnosti in delovanja. Če smo zaznali otrokove namene, ali smo mu namenili dovolj pozornosti in časa, da bi nam otrok svoje misli lahko zaupal? Ali smo se potrudili, da bi ga razumeli? Smo morda zavračali njegove besede, ker se nam niso zdele smiselne? Vedeti moramo, da bodo otroka razburile drugačne stvari, kot razburijo nas, saj zaradi drugačnih izkušenj drugače dojemajo svojo okolico. Na splošno velja, da nas razburijo stvari, ki so nam neobičajne ali pa tiste, ki nam veliko pomenijo. Otroku lahko nekatere nam povsem običajne stvari predstavljajo zelo neobičajne in jih zato razburijo. Podobno je z otroškim strahom, ki je praviloma večji v primerjavi z odraslim strahom. Ko se pogovarjamo z otrokom, je zato pomembno, da njegove besede vzamemo resno, saj ne glede na njihovo utemeljenost ali smiselnost otrok to doživlja na izražen način. Če se za razumevanje nismo potrudili, je krivda za otrokov izbruh na naši strani. Če smo se potrudili, a otroka kljub temu nismo razumeli, poskusimo z otrokom poiskati druge načine izražanja njegovih misli.
Čustvene izbruhe lahko učinkovito preprečujemo tudi s preventivnim ukrepanjem. Prvi tak ukrep je, da otroku vsak dan rutinsko posvečamo čas, ko smo samo z njim. Lahko mu posvetimo 10 minut po večerji, ko je miza pospravljena, lahko mu posvetimo 10 minut pred večerno rutino, pred odhodom v šolo, po prihodu iz šole… skratka po neki dejavnosti, ki se praviloma izvaja rutinsko vsak dan. Če imamo več otrok, posvetimo 10 minut vsakemu izmed njih. V tem času naj v primeru družine z dvema ali več otroki velja tudi pravilo, da starš (mama ali oče in ne oba skupaj) preživlja čas le z enim od otrok. Dodeljen čas lahko otrok izkoristi po svoji želji. Lahko se z nami pogovarja, nas kaj vpraša, nam pove skrivnost, lahko se z nami igra ali pa nam pokaže nove spretnosti. Namen tega je, da otrok ve, da je del dneva namenjen samo njemu, da bo vsak dan imel priložnost govoriti z nami, da bo vedel, kdaj se lahko obrne na nas, če ga bo kaj težilo ali skrbelo. To bo povečalo občutek ljubezni in pripadnosti, mimogrede pa bo zaviralo tudi ljubosumje med sorojenci.
Druga preventivna dejavnost pa je, da se z otrokom dogovorimo za besedo, prostor, gib ali kaj podobnega, kar bo naznanjalo otrokovo čustveno stisko. Ko bo otrok čutil, da izgublja živce in ga s svojim vedenjem zelo jezimo, naj uporabi dogovorjen simbol. Ko ta simbol opazimo, takoj povejmo otroku, da smo njegovo sporočilo opazili in prepoznali ter da se mu bomo posvetili npr. čez 10 minut, takoj ko pomijemo posodo. Glede na situacijo si nato poskusimo čim hitreje najti čas za umik na mirno mesto in pogovor z otrokom.
Na splošno pa velja, da boljši kot bo medosebni odnos med vzgojiteljem in otrokom, bolje bo vzgojitelj poznal otroka, hitreje bo opazil čustvene in druge stiske pri otroku, posledično se bo lažje izognil čustvenim izbruhom in morebitnim drugim negativnim posledicam.
Naslednja dva razloga izvirata iz vzgojitelja in se na otroka običajno prenašata nezavedno. Rešitev opisanih razlogov zato najdemo v ozaveščanju svojih dejanj in spreminjanja le-teh.
4. neželeno vedenje smo od otroka pričakovali
Prvi od dveh razlogov je, da neželeno vedenje od otroka pričakujemo. Tak pojav na področju sociologije predstavlja pojem samouresničujoča se prerokba. Gre za pojav, pri katerem prva oseba za svojega sogovorca oblikuje prerokbo – napoved za prihodnost (ti si odličen športnik, ti si zelo nagajiv otrok, ti pa odlično pišeš, ti pa odlično bereš, ti pa zelo grdo govoriš, ti pa vedno nagajaš, ti pa vedno vse polomiš…), ki jo nato njegov sogovornik večkrat potrdi kot resnično, vzame za svojo in ponotranji, zaradi česar se prerokba uresniči navidezno sama od sebe (v prihodnosti otrok postane še boljši športnik, še bolj nagajiv, še bolje bo pisal ali bral, še bolj grdo bo govoril, vedno bo nagajal, vedno vse polomil). Če pozitivna samouresničujoča se prerokba spodbuja in v otroku razvija pozitivne lastnosti ter želeno vedenje, negativna samouresničujoča se prerokba v otroku razvija negativne lastnosti in neželeno vedenje.
Samouresničujoča se prerokba deluje na otroke in odrasle popolnoma enako. Če predstavimo na primeru: na delovnem mestu pomagamo sodelavcu pri odpravljanju težav z računalnikom. Po uspešni rešitvi težav nas sodelavec pohvali: »Ti si pa pravi računalničar.« Sprva se nam to ne zdi nič takega, saj gre le za en primer. Nato pa mimogrede rešimo težavo z računalnikom doma, ob čemer se spomnimo na besede sodelavca, da obvladamo delo z računalniki. Dan kasneje nas za pomoč prosi drugi sodelavec, tudi njegovo težavo z računalnikom rešimo brez težav. Začnemo se primerjati s sodelavci, pri čemer opazimo, da smo pri obvladovanju računalnikov boljši od večine. Zaradi vseh uspehov nas začnejo računalniki vse bolj in bolj zanimati, naša notranja motivacija se poveča. Prosti čas začnemo namenjati računalnikom, branjem računalniških člankov ali ogledu računalniških videov. Počasi se večajo naše znanje in izkušnje z računalniki, zaradi česar postanemo pravi mojstri za računalnike. Samouresničujoča se prerokba deluje popolnoma enako tudi za vse ostale spretnosti, znanja in sposobnosti (kuhanje, avtomobili in vožnja, potovanja, različne ročne spretnosti, vzgoja otrok …) pa tudi za spretnosti naših otrok (branje, lepopis, učenje, vožnja s kolesom, skrbnost, natančnost …). Samouresničujoča se prerokba je kot plaz, ki ga začne majhen kamenček naše vere v sogovornikovo spretnost. Ko ta majhen kamenček sproži naslednjega – skalo vere sogovornika v svojo spretnost, bomo plaz zelo težko zaustavili.
Samouresničujoča se prerokba pa lahko deluje tudi v negativno smer. Primer: sodelavec nas prosi za pomoč pri reševanju problema z računalnikom. Po rešitvi sodelavec ugotovi, da mu na računalniku manjka 5 ur opravljenega dela, zaradi česar nam v jezi reče: »Pojma nimaš o računalnikih. Če bi kaj vedel o njih, ne bi izgubil dela, ki sem ga že opravil.« Naslednji dan zaradi podobne računalniške napake sami zgubimo 3 ure dela, ob čemer se spomnimo na besede sodelavca, da računalnikov ne obvladamo. Delo z računalniki nas zaradi tega začne strašiti. Strah nas je, da bi naredili še kakšno napako, s katero bi sami sebi škodovali. Zaradi strahu se začnemo delu z računalnikom vedno bolj izogibati. Posledično imamo vedno manj izkušenj z novostmi v računalniški industriji, s katerimi počasi izgubimo stik. Čez nekaj časa zares nimamo več pojma o računalnikih. Tako kot pozitivno samoizpolnjujočo se prerokbo je tudi negativno sprožil kamenček dvoma v sogovornikove sposobnosti. Ko je ta kamenček sprožil skalo dvoma v svoje lastne sposobnosti, se plaz zaradi lastnega strahu zelo težko ustavi.
Samoizpolnjujoči se prerokbi smo izpostavljeni predvsem takrat, ko sebe ali svojega otroka primerjamo z drugimi in pri tem sebe ali svojega otroka prepoznamo kot boljšega ali slabšega, oziroma ko zase ali za svojega otroka oblikujemo pričakovanja, ki jih (še) ne dosegamo. Takrat je zelo nevarno, da bomo svoje ugotovitve (da je otrok boljši ali slabši, kot si želimo) preko zgleda, svojih odločitev, dejanj ali izbire besed prenesli na otroka. Otrok zaupa v našo presojo, saj mu predstavljamo avtoriteto zaupanja. Poleg tega bo lahko naše izjave tudi sam preveril in ponotranjil le, če se bodo izkazale vsaj kot delno resnične. Na žalost pa to ni tako težko, kot se zdi, saj če smo pozorni na določeno (pozitivno ali negativno) stvar, jo bomo zelo hitro tudi opazili.
V takih primerih moramo zato najprej starši ozavestiti svoje zaupanje ali nezaupanje v otroka, še pomembnejše pa je, da ga nehamo primerjati s svojimi pričakovanji ali z drugimi otroki. Namesto tega se raje osredotočimo na napredek, otroka primerjajmo le z njim samim. Če bomo na otroka uspešno prenesli prepričanje, vero, zaupanje, da je lahko vsak dan boljši, se bo otrok temu primerno tudi vedel. Trudil se bo, da bo boljši, saj bo zaradi nas in našega prepričanja verjel, da mu lahko uspe. Če bomo na otroka prenesli dvom v njegove sposobnosti, bo tudi sam začel dvomiti v svoje sposobnosti, zaradi česar bomo lahko opazili tudi porast neželenega vedenja.
Čeprav je samoizpolnjujoča se prerokba relativno nepoznan pojem, se njeni koncepti vsakodnevno uresničujejo znotraj rasizma, nacionalizma, seksizma in drugih podobnih družbenih prepričanj, kjer družba loči zapostavljene ljudi od superiornih. Precej osupljivo je opazovati, kako ljudje v takih situacijah najprej sprejmejo svojo družbeno vlogo, nato pa se začnejo njej primerno tudi obnašati. Pri superiornih bomo tako ne glede na predispozicije opazili izboljšanje sposobnosti, pri zapostavljenih pa poslabšanje. V primeru menjave skupine se skladno s tem spremeni tudi naše obvladovanje sposobnosti. To je že leta 1968 s svojim eksperimentom »a class divided« dokazala ameriška učiteljica Jane Elliott, posnetek eksperimenta pa je za ogled dostopen tudi na spletnem portalu Youtube.
Če bomo od otroka pogosto pričakovali neželeno vedenje, obstaja velika verjetnost, da se bodo naša pričakovanja preko samoizpolnjujoče se prerokbe tudi uresničila.
5. otroku skušamo vsiliti svoj osebni interes, s katerim se ne more poistovetiti
Drugi vzrok za izvajanje neželenega vedenja, ki izvira iz vzgojitelja, je vsiljevanje lastnih interesov. To se lahko zgodi takrat, ko želimo otroka (z dobrimi nameni) naučiti določenega vedenja, ki naj bi ga osrečevalo, pa ga ne (na primer šport, branje, kuhanje, likovno ustvarjanje…). Če otrok namesto sreče ob omenjenih dejavnostih doživlja stres, strah, žalost ali druga negativna čustva, mi pa pri izvajanju dejavnosti kljub temu vztrajamo, lahko otrok poseže po izvajanju neželenega vedenja z namenom prekiniti njemu neljubo dejavnost.
Vsak človek v svojem življenju zasleduje svojo srečo. To počnemo tako, da skušamo doseči tiste cilje, za katere menimo, da nas bodo osrečili. Zavedati se moramo, da ima otrok drugačne želje, cilje in interese od nas, saj je drugačna osebnost z drugačnimi izkušnjami. Če mi dojemamo šport kot nekaj sproščujočega, ni nujno, da ga bo tudi otrok dojemal na enak način. Če mi dojemamo branje ali kuhanje kot nekaj zabavnega, ni nujno, da ga bo tudi otrok dojemal na enak način. Če smo si mi želeli kot otroci postati svetovno znan športnik, ni nujno, da si to želi tudi naš otrok. Starši si morda želimo, da bi otrok prevzel naš družinski posel, otroka pa to ne osrečuje; morda želimo, da bi bil naš otrok uspešen v šoli, otroka pa to ne osrečuje; morda želimo, da bi bil naš otrok uspešen glasbenik, otroka pa to ne osrečuje… Ukazati, naj otrok v neki dejavnosti uživa, žal ne deluje, zato je nujno, da na tem področju spoštujemo otrokovo osebnost in njegove želje.
V takih primerih moramo biti starši zelo močni in iti preko svojih interesov, ki vključujejo naše otroke. Ločiti moramo med vedenjem, ki bo otroku omogočalo uspešno delovanje v družbi (univerzalni vzgojni cilji), in vedenjem, ki mu bo prinašalo srečo (predvsem individualni vzgojni cilji). O prvem odločamo vzgojitelji, saj veliko bolje poznamo družbo, v katero otrok odrašča, o drugem pa naj za boljše rezultate odločamo starši skupaj z otroki. Na ta način bo otrok imel možnost sam sprejemati odločitve o svojem življenju, zaradi česar bo tudi lažje prevzel odgovornost za njihove posledice, kar bo pozitivno vplivalo na njegovo učenje in razvoj. Če se bomo namesto njega vedno odločali starši, je večja verjetnost, da bo otrok za posledice svojih dejanj krivil druge, kar pa bo zaviralo njegovo učenje in napredek v razvoju.
Vzgoja žal ni kot kiparjenje, kjer bi lahko vzgojitelj oblikoval otroka po svojih željah. Je usmerjanje in podpora pri rasti in razvoju. Podobno kot pri drevesu ne moremo vedno vplivati na to, kje bodo zrasle veje in kako velike bodo, tudi pri otroku ne moremo vedno vplivati na to, kje bodo zrasli njegovi interesi in kako veliki bodo. Vzgoja je zgolj in samo oblikovanje, učenje in usmerjanje vedenja. Vzgoja ni in nikoli ne bo doseganje rezultatov. Rezultati so zgolj posledica obvladovanja vedenja posameznika in njegovih odločitev. Z vzgojo lahko vplivamo samo na obvladovanje in izbor vedenja v določeni situaciji, s čimer otroku omogočimo doseganje dosežka, ne moremo pa vplivati neposredno na njegove dosežke. Na ta način lahko otroka naučimo vedenja za uspešno vodenje podjetja, nakar naj se otrok sam odloči, ali bo družinsko podjetje prevzel ali ne; otroka lahko naučimo čim bolje se učiti, sam pa naj se odloči, ali bo to učenje izkoristil za doseganje šolskega uspeha ali za pridobivanje drugega znanja; otroka lahko naučimo vedenja, ki ga potrebuje za obvladovanje instrumenta, sam pa naj se odloči, ali bo to znanje uporabil za brezhibno obvladovanje enega instrumenta ali bo znal povprečno igrati na več drugih.
Kot lahko opazimo, nobeden od petih navedenih razlogov za odpravljanje neželenega vedenja ne predvideva kaznovanja otroka. V vseh teh primerih bi se namreč v primeru kaznovanja povečale negativne posledice napak otroka, kar bi zmanjšalo občutek varnosti. Posledično bi otrok začel več energije in pozornosti vlagati v preprečevanje ali skrivanje napak in manj pozornosti na učenje novih spretnosti, kar bi zaviralo njegov razvoj. Napake so ključni del učenja, če jih znamo pravilno izkoristiti.
6. neželeno vedenje pri otroku spodbuja doživljanje pozitivnih čustev
Edina izjema temu pravilu je tisto neželeno vedenje, ki ga otrok izvaja, ker v njem spodbuja doživljanje pozitivnih čustev. Po domače bi lahko rekli, da se neželeno vedenje otroku splača. To pa zato, ker z njim najlažje doseže svoj cilj – doživljanje pozitivnih čustev po liniji najmanjšega odpora.
To pomeni, da se otrok zavestno odloči izvajati neželeno vedenje, prekoračiti dogovorjeno mejo ali prekršiti dogovorjeno pravilo, ker oceni, da bo s tem najlažje dosegel svojo srečo. Zato se otroci v trgovinah mečejo po tleh, zato se trmijo in se delajo, da ne slišijo naših navodil, zato nas s svojim jokom spravljajo ob pamet. Na podlagi svojih izkušenj so namreč ugotovili, da tako najlažje uveljavljajo svojo voljo, da jim v trgovini kupimo, kar želijo, da namesto njih pospravimo igrače in da spremenimo svojo odločitev iz »ne« v »no pa daj, če ne boš jokal.«
Ker otroci pri takem vedenju običajno izkoriščajo naše šibke točke, je spopadanje s takim vedenjem za starše velik izziv. Če se želimo z njim učinkovito spopasti, moramo tako vedenje najprej prepoznati in ga znati ločiti od ostalih vzrokov za izvajanje neželenega vedenja. Če želimo tako vedenje prepoznati, moramo najprej dobro poznati otrokovo osebnost in njegovo delovanje, za tem pa se moramo vprašati po prej opisanih razlogih za neželeno vedenje:
- Ali otrok že pozna in obvlada želeno vedenje v dotični situaciji?
- Ali so osnovne otrokove potrebe ustrezno zadovoljene?
- Ali slišimo in upoštevamo, kar nam otrok želi sporočiti? Ali mislimo, da se otrok počuti razumljenega?
- Ali verjamemo v otrokove sposobnosti, da se zmore primerno obnašati?
- Ali otrok uživa v vseh interesnih dejavnostih, pri katerih ga spodbujamo?
Če odgovorimo na katero od teh vprašanj z NE, to predstavlja našo problematiko in s tem izhodišče za odpravljanje neželenega vedenja. Če na vsa vprašanja odgovorimo z DA, se vprašajmo še: Ali ima otrok z izvajanjem neželenega vedenja kakšno korist?
Če jo ima, je skoraj zagotovo doseganje te koristi tudi namen njegovega vedenja. Zaradi tega bomo neželeno vedenje, ki ga otrok izvaja iz svoje koristi, najlažje odpravili tako, da bomo s kaznijo in negativnimi čustvi, ki jih kazen prinaša, izničili pozitivna čustva, ki bi jih otrok dobil preko neželenega vedenja. Izjema je seveda tisto vedenje, s katerim otrok želi zadovoljiti svoje osnovne potrebe. V takem primeru moramo otroku predstaviti in ga naučiti primernejšega vedenja za zadovoljevanje izpostavljene potrebe.
Našo srečo lahko namreč vedno dosegamo na več različnih bolj ali manj primernih načinov. Naloga staršev kot vzgojiteljev je, da poskrbimo, da bo otrokovo vedenje vedno znotraj okvirov družbenih pravil in ne zgolj po liniji najmanjšega odpora.
Primer iz sveta odraslih: večina ljudi si želi dovolj visok mesečni dohodek, ki bi nas lahko osrečeval do naslednje plače. Primeren način za doseganje tega je, da si poiščemo službo ali ustanovimo podjetje. To seveda ni ravno enostavno. Za službo moramo imeti ustrezno izobrazbo, za podjetje pa dobro poslovno idejo in še boljšo izvedbo. Veliko lažje bi bilo enostavno vzeti denar tistemu, ki ga že ima (banka, država, podjetje, premožen sosed…). S tem pa bi škodovali tistemu, ki bi mu denar vzeli. Zaradi tega nam država z zakoni prepoveduje taka in podobna dejanja.
Primer iz sveta otrok: veliko otrok si želi novih igrač, ki bi v njih ponovno vzbudila močna pozitivna čustva. Primeren način za doseganje tega je, da nove igrače pridobijo preko nagrajevanja za trud in pomoč staršem, za poslušnost in skrbnost, za hiter vzgojni napredek …, a kaj ko vse te dejavnosti od otroka zahtevajo ogromno količino truda. Veliko lažje je oditi s starši v trgovino, pokazati na igračo in se začeti jokati. S tem pa bi motil druge obiskovalce trgovine, oškodoval bi svojo družino, saj vanjo ne bi vlagal toliko, kot od nje prejema (v obsegu svojih zmožnosti). Zaradi tega je prav, da s pravili in mejami taka in podobna vedenja pri otroku omejimo.
Vzgoja pomeni naučiti otroka vsega, kar vemo, in mu nato dovoliti, da v tem znanju raste in se razvija v boljšo osebo, kot smo mi. Dober vzgojitelj je zato tisti, ki svojega otroka vzgaja tako, da bo nekega dne boljši od njega.
| 11 vzgojnih elementov | vloga v vzgojnem procesu |
| otrok | je osrednji subjekt vzgojnega procesa in vir informacij za vzgojitelja, kar je osnova za načrtovanje, usmerjanje in prilagajanje vzgojnega procesa |
| učenje vedenja | je osrednja dejavnost vzgoje |
| medosebni odnos | boljši kot je medosebni odnos med otrokom in avtoriteto, učinkovitejši je proces vzgoje |
| avtoriteta | je vir informacij za otroka in razlog za spreminjanje njegovega vedenja |
| vzgojni cilji | osnova za vzgojiteljevo delovanje |
| pravila vedenja | z njimi otroka usmerjamo proti zastavljenim vzgojnim ciljem |
| meje dovoljenega | z njimi zaščitimo otroka in družbo pred neprimernim vedenjem |
| želeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas vodi do zastavljenih vzgojnih ciljev |
| neželeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas pri doseganju vzgojnih ciljev ovira |
| nagrajevanje | je pristop za krepitev izbranega vedenja |
| kaznovanje | je pristop za odvračanje od izbranega vedenja |