Do sedaj smo z otrokom že vzpostavili dober medosebni odnos, kar smo izkoristili za spoznavanje njegove osebnosti in delovanja. Na podlagi dobljenih informacij smo prilagodili doseganje univerzalnih vzgojnih ciljev in oblikovali individualne vzgojne cilje. Poskrbeli smo, da zastavljeni vzgojni cilji zajemajo samo eno sposobnost oziroma vedenje in da so urejeni od najenostavnejšega vzgojnega cilja do najzahtevnejšega. Sedaj nas čaka samo še njihovo doseganje. V tem poglavju si bomo zato podrobneje ogledali:
- kako dosegamo zastavljene vzgojne cilje,
- kako poteka učenje vedenja,
- kaj pomeni načelo postopnosti in zakaj je tako pomembno,
- kako načelo postopnosti čim učinkoviteje uporabimo pri vzgoji.
Kako dosegamo vzgojne cilje?
Skozi proces vzgoje razvijamo tista vedenja, za katera ocenimo, da bodo našemu otroku prinašala srečo v njegovo življenje. Vsa ta vedenja zajamemo v zastavljenih vzgojnih ciljih. Ti so doseženi takrat, ko otrok obvlada vedenje oziroma sposobnost, ki je z vzgojnim ciljem opisana (vzgojni cilj »otrok se zna samostojno obleči« dosežemo takrat, kadar se otrok zna samostojno obleči). Kako pa to dosežemo? Tako, da otroka naučimo želenega vedenja. Kako pa naj poteka učenje želenega vedenja, da bo za nas in otroka čim lažje in hitrejše?
Kako poteka učenje vedenja?
Vedenje je v svojem bistvu skupek znanja, ki ga izvajamo (uresničujemo) s pomočjo premikanja našega telesa. V ta namen moramo za posamezno vedenje najprej vedeti, kaj moramo storiti, nato pa še kako bomo to storili. Primer: ko vozimo avtomobil, moramo najprej vedeti, da moramo prestaviti v višjo prestavo, nato pa moramo to znati tudi izvesti. Menjave prestav in nasploh vožnje avtomobila se ne bomo naučili zgolj z učenjem in prebiranjem knjig o avtomobilih, prav tako se vožnje ne moremo naučiti zgolj z vožnjo brez predhodnega teoretičnega znanja, saj bi bilo naše vedenje v tem primeru nevarno za nas in za druge udeležence v prometu. Za uspeh na področju učenja vedenja sta tako potrebna oba elementa – teoretično znanje o vedenju in sposobnost uporabe znanja v praksi. Samo s teoretičnim znanjem se ne bomo naučili obvladovanja izbranega vedenja, prav tako ne samo s preizkušanjem različnih vedenjskih vzorcev brez teoretične osnove. Tudi prebiranje te knjige je v svojem bistvu vzgoja – spreminjanje vedenja staršev z željo, da bi bili čim uspešnejši v svoji starševski vlogi. V ta namen moramo najprej usvojiti teoretično znanje o ustreznem vedenju (vse kar moramo vedeti o vzgoji), nato pa moramo znanje še uspešno prenesti v prakso in se izpopolniti v njegovem izvajanju (ga natrenirati). Kot izpostavljamo, je učenje in usvajanje novega vedenja oziroma spreminjanje kateregakoli vedenja razdeljeno na dva dela:
- pridobivanje znanja o vedenju,
- prenos in uporaba znanja v praksi.
Poglejmo podrobneje vsak del posebej.
Na stopnji pridobivanja znanja o vedenju ljudje od svoje avtoritete pridobivamo informacije o vedenju, ki se ga želimo naučiti ali spremeniti. Običajno prve informacije prejmemo preko zgleda (posredne vzgoje), morebitne kasnejše popravke pa pogosteje prejmemo preko neposredne vzgojne dejavnosti. Vedenje namreč veliko lažje demonstriramo kot pa ga obrazložimo z besedami. Poskušajte nekoga naučiti, kako se umiva zobe. Najprej uporabite samo besede, nato pa samo zgled – pantomimo. Kaj je lažje? Ko so osnovne informacije podane, lahko z besedami usmerjamo pozornost učečega na posamezne elemente vedenja, ki so še potrebni izboljšave: »Poglej, kako držim ščetko; bodi pozoren, da boš poščetkal vse zobe …«
Poglejmo si, kako učenje vedenja poteka na primeru zmožnosti vljudnega komuniciranja. Izbrano vedenje bomo obvladali po dveh korakih – pridobivanju znanja o vedenju in uspešni uporabi znanja v praksi. Znanje o vedenju zajema vse potrebne informacije o vljudnem komuniciranju: katere besede sodijo v vljudno komunikacijo, kdaj se vljudno komuniciranje od nas pričakuje, katero besedo moramo uporabiti v določeni situaciji … Čisto konkretno to pomeni, da se naučimo, da ko srečamo znanega človeka, ki ni naš prijatelj, pozdravimo »dober dan«. Enako pozdravimo vsako uradno osebo. Če se začnemo s to osebo pogovarjati, moramo vedeti, da je vljudno uporabiti vikanje. Vedeti moramo, kako se vikanje uporablja. Ko nas oseba zapusti in pozdravi »nasvidenje«, se moramo naučiti, da tudi mi odzdravimo z enako besedo »nasvidenje« itd. Kot lahko opazite, je opisovanje vedenja z besedo zelo zamudno in nerodno opravilo. Veliko lažje bi bilo reči: »Pozorno me opazuj. To, kar bom sedaj pokazal, je primer vljudnega pogovora. Poskušaj si zapomniti čim več stvari, da boš kasneje lahko ponovil za menoj.« Zato osnovno znanje o posameznem vedenju oziroma vedenjskem vzorcu praviloma pridobivamo preko zgleda.
Prvi del učenja vedenja je tako enak učenju katerega koli drugega znanja, tudi šolskega – potrebno se je naučiti, si zapomniti »snov učnega poglavja« obravnavanega vzgojnega cilja. Šele ko bomo znanje usvojili, lahko preidemo na drugi del učenja vedenja – prenos znanja v prakso. Na tem mestu se še spomnimo, da se otroci do približno 10. leta starosti bistveno učinkoviteje učijo na konkreten način, tako da opazujejo druge, ki jim izbrano znanje demonstrirajo, nato pa še sami izvedejo, ponovijo dejavnost za učiteljem. Šele ko otrok začne povezovati svoje znanje med seboj (metakognitivno učenje), lahko začnemo uvajati bolj abstraktno, pojmovno učenje. To pomeni, da povežemo in primerjamo vedenja med seboj ter iz posameznih že znanih vedenj sestavimo novo vedenje (vedenje na železniški postaji je podobno kot vedenje na avtobusni postaji, le da je potrebno biti bolj pozoren na premikajoče se vlake…).
Ko ocenimo, da imamo o izbranem vedenju dovolj znanja za njegovo uporabo, skušamo to znanje prenesti v prakso. Drugi korak učenja vedenja (prenos znanja v prakso) je tako bolj podoben treningu športa ali ročne spretnosti. Podobno kot športniki morajo tudi otroci trenirati izvedbo gibov svojega telesa. Trenirati morajo uporabo rok, nog, prstov in usklajevanje gibov celotnega telesa, uporabo pribora, kozarca, vrat, zobne ščetke, svinčnika in barvic, skratka vseh pripomočkov, ki jih želi uporabljati. Trenirati morajo tudi uporabo vljudne komunikacije, biti pridni, ubogljivi itd. Narava treniranja je pač takšna, da moramo posamezen gib ponavljati znova in znova, pri čemer bo ponovljeni gib izveden vedno bolje in bolje. Ali smo v času treniranja vedno uspešni? Ne. Ali je s tem kaj narobe? Ne. Takšna je narava treniranja. Trening brez napak in neuspehov ne obstaja. Tudi vzgoja (spreminjanje vedenja) brez napak in neuspehov ne obstaja, zato ne glejmo nanje kot nekaj slabega, temveč kot del učenja, del napredka. Vsaka napaka je pomembna izkušnja za učečega, je korak naprej proti zastavljenemu (vzgojnemu) cilju.
Če se vrnemo k primeru o učenju vedenja vljudne komunikacije: pri vljudni komunikaciji bi v sklopu drugega dela učenja vadili pozdrave »dober dan« in »nasvidenje« ter vadili uporabo vikanja. S tem namenom se lahko skupaj z otrokom odpravimo v trgovino, na pošto, na banko in s tem ustvarimo priložnost za vajo vljudne komunikacije, lahko doma uprizorimo igro vlog, lahko priredimo gledališko ali lutkovno predstavo, če je otrok dovolj star, lahko glasno prebere knjigo, časopis ali drugo zapisano besedilo, kjer je uporabljena vljudna komunikacija… Pri tem velja poudariti stari rek: »Vaja dela mojstra.« Več časa kot bo otrok določeno vedenje vadil, boljši bo pri njegovem izvajanju. Manj časa kot bo otrok vadil določeno vedenje, bolj bo to vedenje podvrženo napakam in spodrsljajem. Kljub temu skušajmo vaditi vedenje v čim bolj avtentičnem in čim manj umetno ustvarjenem okolju. To pomeni čim manj igre vlog in čim več vsakdanjih življenjskih situacij. Umetno ustvarjeno učno okolje naj bo omejeno na tiste situacije, ki so v pravem življenju za otroka še preveč nevarne.
Pri prenosu znanja v prakso smo torej lahko uspešni ali neuspešni. Pri otrocih se redko zgodi, da so uspešni že v prvem poskusu, zato je za vzgojitelja in hitrost otrokovega učenja zelo pomembno, da znamo prepoznati razlog za neuspeh. Med najpogostejša razloga uvrščamo neustrezno znanje o vedenju in neustrezno koordinacijo (gibanje) telesa. Med manj pogoste pa uvrščamo t. i. vzroke za neželeno vedenje – otrokove potrebe niso ustrezno zadovoljene, otrok se počuti nerazumljenega, neželeno vedenje smo od otroka pričakovali, otroku skušamo vsiliti svoj osebni interes, neželeno vedenje pri otroku spodbuja doživljanje pozitivnih čustev (več o tem bomo govorili v naslednjem poglavju). Težava se torej najpogosteje nahaja v prvem ali drugem delu učenja vedenja. Odpravili jo bomo tako, da bomo več časa posvetili ustreznemu delu učenja vedenja in po potrebi uporabili drugačen pristop k učenju (drugačno razlago, drugačne besede, demonstracijo, drugače usmerili koncentracijo, prilagodili načelo postopnosti…).
Pri ugotavljanju, kaj natančno otrok potrebuje (kakšno vrsto razlage oziroma treninga), izhajajmo iz poznavanja njegove osebnosti, delovanja in dosedanjih izkušenj s svetom. Skušajmo izhajati iz njegovega sveta, iz njegovega znanja, iz stvari, ki jih že pozna, še posebej pri razlagi novih in težjih vsebin. Primer: čustva so zelo abstrakten pojem, ki jih 5-letni otrok le s težavo razume. Namesto tega lahko čustva predstavimo kot ljudi, ki pridejo v naše glave na obisk. Ko smo veseli, nas obišče gospod Veselje. Z njim je vedno lepo in nas sili v smeh. Ko smo žalostni, nas obišče gospa Žalost. On nas kar naprej sili v jok. Ko smo jezni, nas obišče gospa Jeza. Ta nam govori strašne stvari, naj se maščujemo tistemu, ki nas je razjezil. A je ne smemo poslušati … Na ta način bo edina neznana beseda tista, o kateri se bo otrok učil.
Kakšna pa je vloga vzgojitelja pri učenju vedenja?
Vzgojitelji imamo v procesu učenja novega vedenja dve nalogi. V obdobju pridobivanja znanja je naša naloga podajanje znanja otroku v obliki razlage, demonstracije (zgleda) ali kombinacije obojega. To obdobje učenja je običajno časovno krajše v primerjavi z drugim delom, ki zajema prenos in uporabo znanja v praksi. V tem delu je naša naloga skrb za varno učno okolje, spodbujanje učenja, nudenje opore otroku in njeno postopno odstranjevanje ter da morebitne napake v procesu učenja nimajo večjih negativnih posledic za otroka.
Kaj pa lahko storimo, da bo učenje oziroma spreminjanje vedenja čim hitrejše in čim prijaznejše do nas vzgojiteljev in naših otrok? Kaj lahko kot vzgojitelji naredimo, da bo učenje lahka in otroku zabavna dejavnost? Se sliši nemogoče? Pa ni. Vsaka dobra video igra, računalniška igra, mobilna igra je prav to – lahko in otroku zabavno učenje obvladovanja novega vedenja, ki ga video igra zahteva. Kaj se lahko iz tega naučimo? Učenje bo lahko in zabavno, ko za otroka ne bo imelo večjih negativnih posledic in ko bo upoštevalo načelo postopnosti.
Načelo postopnosti
Najpomembnejše pri učenju oziroma spreminjanju vedenja je, da to poteka postopoma. Vzgoja je proces, kar pomeni, da se otrok in njegovo vedenje počasi in postopoma spreminjata. Če želimo, da bo vzgoja čim prijetnejša in uspešnejša, moramo vedno upoštevati načelo postopnosti.
Načelo postopnosti pravi, da moramo učenje vedno začeti v najlažjih okoliščinah in zaključiti v najtežjih. Za vzgojne cilje to pomeni, da vedno začnemo z učenjem najlažjega vzgojnega cilja, nadaljujemo z učenjem malo težjega vzgojnega cilja in tako naprej vse do najtežjega zastavljenega vzgojnega cilja. Z učenjem zahtevnejšega vzgojnega cilja nikoli ne začnemo, preden učenje lažjega vzgojnega cilja ni končano. To še posebej velja za tiste vzgojne cilje, ki kasneje predstavljajo del zahtevnejšega vzgojnega cilja (otrok si zna sam obleči majico; otrok se zna sam obleči).
Načelo postopnosti velja upoštevati tudi znotraj samega učenja vedenja. Za prvi del (pridobivanje znanja o vedenju) to pomeni, da moramo vedno začeti z učenjem najlažjega znanja, čemur postopno sledi težje. Za drugi del (trening – prenos znanja v prakso) pa to pomeni, da otroku na začetku učenja vedenja nudimo veliko podpore, skladno z napredkom pri obvladovanju vedenja pa podporo postopno odstranjujemo. Bolj kot otrok obvlada določeno vedenje, manj pomoči in podpore naj bo deležen s strani svojih vzgojiteljev.
Koliko podpore pa moramo nuditi otroku? Pri tem vprašanju vam lahko ponudimo dva odgovora. Prvi pravi, da moramo pri treningu vedenja otroku nuditi toliko podpore, da bo zmogel izvesti izbrano vedenje, ki ga želi obvladati. Količino podpore torej večamo do trenutka, ko otrok uspešno izvede izbrano vedenje, zmanjšamo pa jo takrat, ko otrok nekajkrat uspešno izvede želeno vedenje. Drugi odgovor prvega dopolnjuje in pravi, da bo otrok izvedel izbrano vedenje takrat, ko bo podpora zadovoljila njegovo potrebo po varnosti. To pomeni, da moramo s podporo vzpostaviti varno okolje z nizkim tveganjem za negativne posledice otrokovih dejanj (da otrokove napake pri učenju ne bodo imele slabih posledic). Podporo po tem razmišljanju umaknemo takrat, ko se otrok počuti dovolj samozavestnega in sposobnega samostojno izvajati izbrano vedenje.
Spomnimo se šole vožnje. Pri prenosu teoretičnega znanja v prakso ne začnemo vaditi takoj na glavni cesti, temveč na poligonu, kjer ne moremo poškodovati avtomobila ali drugih udeležencev v prometu. Tudi kasneje našo vajo vedenja neprestano spremlja inštruktor, ki tudi posreduje, če se pojavi možnost prometne nesreče. Tako kot inštruktor skrbi za varno vedenje kandidata v prometu, moramo starši poskrbeti za varno vedenje otroka pri odraščanju.
Zaradi tega lahko tudi opazimo, da v primeru prezgodnjega umika podpore otroka postane strah. Njegova prioriteta ne bo več učenje novega vedenja, temveč zagotavljanje svoje varnosti. Rešitev v tem primeru je, da s podporo vztrajamo dlje časa ali da najdemo način, kako podporo umakniti bolj postopno, manj dramatično, manj očitno. Če pa s podporo vztrajamo predolgo, bomo otroku podporo vsiljevali. To bomo opazili s spremembo otrokovega vedenja, ko se bo začel trmiti ali upirati. Ko so otroci pripravljeni nekaj sami preizkusiti, nam bodo to skoraj zagotovo sporočili. Nekaj takih primerov, na katere smo lahko pozorni so: »Bom sam; poglej, kaj znam; zdaj pa še jaz pokažem, pusti me pri miru; ti ne znaš …«, če jim v takih primerih samostojnega poskusa še vedno ne dovolimo, bodo skušali naučeno vedenje ponoviti v naši odsotnosti.
Primer uporabe načela postopnosti: otrok se želi naučiti vožnje s kolesom. Glede na težavnost vedenja lahko izbrani vzgojni cilj razčlenimo na 3 stopnje: vožnja s poganjalčkom, vožnja s kolesom s pomožnimi koleščki in vožnjo s kolesom. Začnemo s poganjalčkom (kolesom brez pedal), saj to predstavlja najlažjega izmed razčlenjenih vzgojnih ciljev. Na začetku bomo otroku nudili veliko podpore, toliko kolikor je bo otrok potreboval za uspešno izvedbo vedenja – za varno vožnjo. To pomeni, da lahko otroka na poganjalčku držimo, ob njem hodimo, tečemo itd. Bolj kot bo otrok suveren pri obvladovanju poganjalčka, manj podpore mu bomo nudili. Držali ga bomo le še občasno, dovolili mu bomo vedno hitrejšo vožnjo … Če se pri tem izkaže, da ima otrok težave pri obvladovanju določenega dela vedenja (na primer pri hitrejši vožnji), lahko za ta del zopet povečamo količino naše podpore. Ko bo otrok obvladal vožnjo s poganjalčkom (pri vožnji z njim skoraj da ne bo več potreboval naše pomoči – podpore), lahko preidemo na naslednji, zahtevnejši vzgojni cilj – vožnjo s kolesom s pomožnimi koleščki. Na začetku zopet nudimo veliko opore. Bolj kot otrok obvlada vožnjo s kolesom s pomožnimi koleščki, manj podpore je deležen z naše strani. Ko otrok ne potrebuje več naše podpore pri izvajanju izbranega vedenja, nadaljujemo z naslednjim vzgojnim ciljem, t. j. da odstranimo pomožna kolesa. Takoj po odstranitvi pomožnih koles otroku zopet nudimo več podpore, ki jo z obvladovanjem vedenja postopoma odstranjujemo. Nazadnje počasi odstranimo podporo v celoti, tako da otroka samo še opazujemo in se odzivamo zgolj na njegov poziv.
V primeru, da otrok kadarkoli v učnem procesu želi preizkusiti vožnjo s pravim kolesom (če želi preskočiti kakšen korak, ki smo si ga zastavili), lahko otrokovim željam brez slabe vesti sledimo. S tem namreč pokažemo zaupanje v otrokove sposobnosti, zaradi česar se bo počutil sposobnejšega in bo hitreje napredoval v procesu vzgoje. Po preizkusu izbranega vedenja lahko nato ocenimo, ali otrok za njegovo obvladovanje potrebuje le še malo vaje ali se moramo vrniti na katerega od predhodno zastavljenih vzgojnih ciljev.
Praviloma potrebujemo največ opore pri usvajanju prvega vzgojnega cilja oziroma osnov določenega vedenja. Ko usvojimo osnove in jih uspešno prenesemo na zahtevnejše vedenje, se tudi količina zahtevane podpore praviloma zmanjša. Tako bo v opisanem primeru otrok največ podpore potreboval pri obvladovanju vožnje s poganjalčkom, veliko manj pa pri obvladovanju vožnje s kolesom s pomožnimi kolesci oziroma brez njih.
Če se spomnimo še primera z učenjem vljudne komunikacije – potem ko smo otroku posredovali vse potrebne informacije o omenjenem vedenju, sledi prenos tega znanja v prakso. Na začetku bo otrok verjetno potreboval kar precej podpore. Opominjati ga bomo morali na pozdrave, opozarjati na vikanje, skupaj bomo morali obnavljati že usvojeno znanje. Naj opozorimo, da v procesu učenja ni prostora za kaznovanje. S tem bo namreč otrok izgubljal občutek varnosti, zaradi česar bosta njegova razvoj in napredek upočasnjena. V času učenja je čas za podporo. Več časa kot bomo namenili učenju, manj podpore bo otrok potreboval. Če smo ga morali na začetku opozarjati vsakih 10 minut, ga bomo naslednji teden morali opozarjati le še vsako uro, čez en teden pa samo še enkrat na dan, pa še to samo v posebnih primerih. Ne pozabimo tudi učenja pospešiti z nagrajevanjem. Konkreten primer:
1. dan gremo s sinom v trgovino. Že pred vstopom skupaj obnovimo znanje o vljudni komunikaciji, nato mu dovolimo, da pokaže svoje sposobnosti. Ko zapustimo trgovino, ga pohvalimo za tista vedenja, kjer je znanje uspešno prenesel v prakso in opozorimo na tisto, kar še ni bilo dobro. »Zelo lepo si pozdravil, ko si vstopil in izstopil iz trgovine. Sedaj morava le še malo povaditi vikanje.«
3. dan gremo s sinom v trgovino. Pred vstopom v trgovino ga opozorimo na vikanje, nato mu dovolimo, da pokaže svoje sposobnosti. Ko zapustimo trgovino, ga ponovno pohvalimo za tista vedenja, kjer je znanje uspešno prenesel v prakso in se prepričamo, da ve, kje in kako se še lahko izboljša. Ob nadaljnjih obiskih trgovine ga lahko le še sproti opozarjamo na stvari, ki jih lahko izboljša.
Če želimo torej maksimalno izkoristiti načelo postopnosti, moramo najprej vzgojne cilje razčleniti do te mere, da vsak cilj opisuje samo eno vedenje. S tem poskrbimo, da se v določenem času otrok res uči samo enega vedenja. Izbrana vedenja nato razvrstimo po težavnosti od najlažjega do najtežjega in jih v enakem vrstnem redu posredujemo svojemu otroku. Pri treningu vsakega posameznega vedenja otroku najprej nudimo veliko opore, ki jo skladno z njegovim obvladovanjem vedenja odstranjujemo. Z učenjem naslednjega vedenja začnemo šele takrat, ko je predhodni vzgojni cilj dosežen. Ko otrok obvlada več posameznih vedenj, jih lahko združimo v vedenjske vzorce. Z drugimi besedami – manjše vzgojne cilje združujemo v večje, v tiste, ki smo jih na začetku razčlenjevali. Primer: otroka najprej naučimo odzdraviti z besedo »adijo«. Ko usvoji to vedenje, ga naučimo pozdravljati z besedo »živijo«. Ko usvoji tudi to vedenje, ga naučimo pozdravljati še z uporabo pozdravov »dober dan« in »nasvidenje«. Ko otrok obvladuje vsa opisana vedenja, vse skupaj združimo v vedenjski vzorec pozdravljanja.
Vse skupaj si lahko predstavljamo tudi kot sestavljanko. Začnemo vedno tam, kjer je najlažje – v kotih, za tem pa sledijo tisti koščki, ki se kotov dotikajo. Pri sestavljanju ne iščemo več koščkov hkrati po različnih delih sestavljanke, saj bi bilo to zelo zamudno. Vedno se omejimo na eno stvar, s katero smo v življenju že prišli v stik. Na ta način počasi, en košček za drugim, sestavimo celo sestavljanko otrokovega vedenja.
Načelo postopnosti pomembno pripomore tudi k razvoju pozitivne samopodobe in pridobivanja zaupanja v lastne zmožnosti. Vsak dosežen cilj, ne glede na njegovo »pomembnost«, trajanje ali »veličino«, namreč v nas vzbuja pozitivna čustva. Ponosni smo na svoje dosežke, na premagane ovire, na vložen trud itd. Vse to v nas gradi pozitivno samopodobo. Boljša kot bo naša samopodoba, bolj se bomo čutili sposobne premagati probleme, ki nas bodo ovirali pri doseganju prihodnjih zastavljenih ciljev; boljša kot bo naša samopodoba, s težjimi izzivi se bomo pripravljeni soočiti, več truda bomo pripravljeni vložiti, pozitivnejše bomo gledali na izzive, ki nam jih ponuja življenje. Enako je tudi pri otroku. Vsak dosežen cilj daje otroku zadovoljstvo, občutek uspeha. Vendar ne samo zato, ker je opazoval starše, kako nekaj delajo, ampak zato, ker je sam nekaj naredil, ustvaril, preizkusil, dosegel, ker je pri sebi zaznal napredek. Če ima otrok težave pri zaznavanju napredka, mu lahko pomagamo tako, da ga na vsak napredek opozorimo s pohvalo. Več o tem pa v naslednjih poglavjih.
Primer načela postopnosti v praksi
Da bi še bolje razumeli princip učenja vedenja, si poglejmo primer iz prakse. V današnjem času se je izkazalo, da načela učenja vedenja najbolje obvladajo mobilne in računalniške igre. Tudi pri igranju iger namreč, podobno kot pri vzgoji, razvijamo vzorce vedenja, ki so praviloma vezani na uspešno doseganje ciljev znotraj igre. Govorimo predvsem o kognitivnih sposobnostih, sposobnosti hitre obdelave informacij, sposobnosti sprejemanja ustreznih odločitev na podlagi prejetih informacij in ustreznih odzivov nanje – premikanja prstov in pritiskanja ustreznih gumbov. Z igranjem video iger tako razvijamo želeno vedenje za uspeh v virtualnem svetu, z vzgojo pa razvijamo želeno vedenje za uspeh v svojem življenju. Video igre nam tako ponujajo dragocene primere uspešnega učenja novega vedenja.
Za naš primer bomo uporabili igro Candy Crush Saga, kot pa že rečeno, lahko dobimo podobne elemente tudi v vseh drugih uspešnih igrah. Vabimo vas, da ste pri naslednjem igranju nove igre še posebej pozorni nanje. Ob tem naj še povem, da zapletenejša kot je igra, boljše primere načela postopnosti lahko v njej najdemo, saj morajo ob večji količini znanja bolje obvladati načelo postopnosti.
Ko se z igro prvič srečamo, nam najprej ponudi informacije o želenem vedenju. Izbrano znanje je zelo razčlenjeno, pri čemer na posamezni stopnji spoznamo najmanjšo možno zaključeno celoto znanja.
Ko usvojimo posamezno enoto znanja, nam igra omogoči, da pridobljeno znanje preizkusimo v praksi, po vsakem preizkusu pa nas nagradi s pohvalo. Enako naj deluje tudi naša vzgoja. Znanje, za katerega ocenimo, da ga otrok potrebuje za izvajanje nekega vedenja, razdelimo na čim manjše zaključene enote (vzgojne cilje). Te nato postopoma posredujemo otroku, pri čemer ga ob vsakem napredku pohvalimo.
Igra je nato organizirana po stopnjah, pri čemer začne z najlažjo stopnjo in nadaljuje proti težjim stopnjam. Tisti, ki bolje poznate igro, že veste, da so tudi posamezne stopnje združene v večje enote. V vsaki enoti naletimo na nov problem, težji problem, ki ga z igranjem skušamo premagati. Na začetku posamezne stopnje nam igra ponudi nekaj več podpore (stopnje so pri uvajanju novega problema lažje), ki jo proti višjim stopnjam postopno odstranjuje. Ko premagamo posamezno stopnjo, prejmemo nagrado oziroma pohvalo. Takrat doživljamo pozitivna čustva, ker smo dani problem zmogli premagati. To nam daje občutek sposobnosti, gradi nam pozitivno samopodobo, kar nas žene, motivira, da vztrajamo pri reševanju problema naslednje stopnje, saj zaupamo vase, da se bo naš trud obrestoval in bomo ponovno nagrajeni s pozitivnimi čustvi – srečo. Stopenj ni mogoče preskakovati, saj bi s tem lahko slabše razvili kakšno od sposobnosti, ki bi jo potrebovali kasneje v igri.
Tako kot igra naj bo tudi naša vzgoja razdeljena na stopnje. Na vsaki stopnji dosegamo določen vzgojni cilj. Ti naj si po zahtevnosti sledijo od najenostavnejšega proti zahtevnejšim. Pri tem naj bo vsak dosežek, novo pridobljeno znanje ali sposobnost pospremljena s pohvalo oziroma nagrado. To bo otroku pomagalo opaziti svoj napredek, kar bo gradilo pozitivno samopodobo in samozaupanje, da bo pripravljen se spoprijeti tudi z zahtevnejšimi problemi, ki ga čakajo kasneje v življenju. Posamezne stopnje oziroma vzgojni cilji se lahko združujejo v večje vzgojne cilje, pri čemer pa je pomembno, da se jih ne preskakuje. Enostavnejši vzgojni cilji namreč morajo nujno zajemati tisto vedenje, ki nam omogoča uspeh pri doseganju težjih, zapletenejših vzgojnih ciljev (otrok zna pozdraviti z »dober dan« in »nasvidenje«; otrok zna vljudno komunicirati).
Ker gre za učenje vedenja, lahko pri igri opazimo še dve pomembni stvari. V primeru težav nam je vedno ponujena dodatna podpora v obliki namigov za naslednjo potezo, v skrajnem primeru pa lahko vedno posežemo tudi po prav posebni pomoči, ki pa je količinsko omejena. Podobno delovanje svetujemo tudi pri vzgoji. Pri učenju novih stvari se učenec vedno do neke mere bori z negotovostjo. Že samo zavedanje, da se lahko v primeru težav obrne na nas, mu bo dajalo velik občutek varnosti. Posledično bo pripravljen pri učenju tvegati več, napake in neuspehi pa ne bodo ovira, temveč korak proti zastavljenemu cilju. Da pa poskrbimo tudi zase, lahko brez slabe vesti količino pomoči na dnevni ravni omejimo. Naša pomoč je tako lahko brezpogojna a količinsko ali terminsko omejena (na primer samo od 18h do 19h).
Naslednja pomembna stvar, ki jo pri igrah lahko opazimo, je ta, da nikoli ne grozi s kaznijo. Zaradi tega naše igranje ni obremenjeno z mislimi na negativne posledice, ki bi jih take grožnje prinesle. Namesto tega igre uporabljajo vnaprej znano kaznovanje v smislu odvzema življenj, ki pa jih pod vedno enakimi pogoji dobimo nazaj. V primeru Candy Crush Saga bomo ob neuspešnem vedenju izgubili življenje, ki pa ga dobimo nazaj po preteku 30 minut. Ne glede na velikost ali resnost napak, ki jih naredimo pri igranju, vedno dobimo novo priložnost. To je v realnem življenju zelo težko izvajati, saj od vzgojitelja zahteva visoko stopnjo potrpežljivosti, nadzora lastnih čustev in vedenja. Kljub temu poskusite oblikovati tako vzgojo, ki bo otroku pri učenju vedenja omogočala vnovične in vnovične poizkuse. Prav je, da ob neuspehu prevzame odgovornost za svoja dejanja, saj se bo le tako lahko kaj naučil iz njih. Prav pa je tudi, da mu z novo priložnostjo damo možnost se učiti na svojih napakah. Z drugimi besedami – napake in neuspehi otroka ne smejo biti usodni za njegovo srečo. Ne smejo pomeniti konca, temveč zgolj vmesni korak. Pri tem je naloga vzgojiteljev (staršev), da učno okolje pripravimo tako, da se zaradi otrokovih napak ne more poškodovati nič dragocenega.
Vzgoja pomeni prenesti svoje znanje na otroka in mu nato dovoliti, da to znanje obogati z novimi izkušnjami.
| 11 vzgojnih elementov | vloga v vzgojnem procesu |
| otrok | je osrednji subjekt vzgojnega procesa in vir informacij za vzgojitelja, kar je osnova za načrtovanje, usmerjanje in prilagajanje vzgojnega procesa |
| učenje vedenja | je osrednja dejavnost vzgoje |
| medosebni odnos | boljši kot je medosebni odnos med otrokom in avtoriteto, učinkovitejši je proces vzgoje |
| avtoriteta | je vir informacij za otroka in razlog za spreminjanje njegovega vedenja |
| vzgojni cilji | osnova za vzgojiteljevo delovanje |
| pravila vedenja | z njimi otroka usmerjamo proti zastavljenim vzgojnim ciljem |
| meje dovoljenega | z njimi zaščitimo otroka in družbo pred neprimernim vedenjem |
| želeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas vodi do zastavljenih vzgojnih ciljev |
| neželeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas pri doseganju vzgojnih ciljev ovira |
| nagrajevanje | je pristop za krepitev izbranega vedenja |
| kaznovanje | je pristop za odvračanje od izbranega vedenja |