Za čim uspešnejše doseganje namena vzgoje moramo imeti jasno zastavljene vzgojne cilje. Kot pri vsaki drugi stvari, ki se je lotimo, moramo tudi pri vzgoji že na začetku imeti čim jasnejšo predstavo o želenem končnem stanju. Izbrano končno stanje nato čim natančneje opišemo z besedami, kar predstavlja naše vzgojne cilje. Bolj natančno kot bodo vzgojni cilji opisani, lažje bomo načrtovali in izvajati proces vzgoje.
»Človek, ki začne brez destinacije, ponavadi tja tudi pride.« (Dale Carnegie)
Vzgojni cilj je ubesedena sposobnost oziroma vedenje, ki ga želimo doseči v vzgojnem procesu. Je konkreten odgovor na vprašanje: katero vedenje oziroma sposobnost želimo z vzgojo doseči? Skupek vzgojnih ciljev nam tako predstavlja načrt vzgoje in vzgojnega delovanja ter pregled vseh sposobnosti in vedenjskih vzorcev, ki jih želimo z vzgojnim delovanjem pri otroku doseči.
V tem poglavju bomo zato pozornost namenili vzgojnim ciljem, njihovemu oblikovanju in zastavljanju. Pogledali si bomo:
- kateri so univerzalni vzgojni cilji,
- kako oblikovati svoje individualne vzgojne cilje,
- predstavili vam bomo tudi primer oblikovanih in razčlenjenih vzgojnih ciljev.
Univerzalni vzgojni cilji
Namen vzgoje je uvajanje otroka v družbo. To pomeni, da ga učimo vseh tistih sposobnosti, ki jih človek potrebuje za preživetje in doseganje osebne sreče v določenem prostoru in času. Tiste sposobnosti, ki so neodvisne od prostora in časa (od družbe v kateri živimo), so zajete v univerzalnih vzgojnih ciljih in so enake za vse ljudi na svetu. Čeprav različni vzgojni priročniki govorijo o različnih univerzalnih vzgojnih ciljih, je v svojem bistvu univerzalni vzgojni cilj le eden – to je zmožnost, da vzgajani sam poskrbi za svoje preživetje (samostojnost). Iz njega izhajata še dva druga izjemno pomembna univerzalna vzgojna cilja:
- zmožnost prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja (omogoča učenje na podlagi lastnih izkušenj) in
- zmožnost moralnega premisleka (omogoča predvidevanje želenega vedenja v neznanih situacijah).
Kombinacija vseh treh zmožnosti posamezniku omogoča preživetje in doseganje osebne sreče ne glede na čas in življenjski prostor.
Poglejmo si podrobneje vsak univerzalni cilj posebej.
Svoje otroke uvajamo v družbo. Uvajamo jih zato, ker za njih ne bomo mogli skrbeti celo njihovo življenje, ker jih ne bomo mogli neprestano spremljati in skrbeti za njihovo varnost ter dobrobit. Slej ko prej bo prišel čas, ko bodo naši otroci morali poskrbeti sami zase, če bodo na to pripravljeni ali ne. Zato je primarni vzgojni cilj doseči otrokovo samostojnost.
V tem univerzalnem cilju so zajete vse tiste sposobnosti, ki nam odraslim omogočajo samostojno življenje. Teh zmožnosti je ogromno, zato je za vzgojitelja ključno, da jih zna prepoznati, njihovo učenje pa prilagoditi vzgojnemu okolju in osebnemu vzgojnemu stilu. Če navedemo samo nekaj primerov sposobnosti, ki jih lahko razvijamo znotraj univerzalnega vzgojnega cilja samostojnosti:
- sposobnost učenja,
- sposobnost samostojnega odločanja,
- sposobnost koncentracije za delo,
- sposobnost upoštevanja navodil drugih,
- sposobnost prehranjevanja,
- sposobnost načrtovanja svojega življenja,
- sposobnost zasledovanja zastavljenih ciljev,
- sposobnost skrbeti za lastno zdravje itd.
Vsak mora biti sposoben se samostojno učiti. Že sami pri sebi lahko pomislite, koliko novih stvari ste se morali naučiti brez svojih staršev in drugih vzgojiteljev. Prav tako je nujna sposobnost samostojnega odločanja, saj se ne bo nihče odločal namesto nas, ali si bomo kosilo pripravili v stanovanju ali ga bomo naročili v restavraciji.
Na kakšen način bo otrok te zmožnosti dosegal, je v domeni bolj prilagodljivih individualnih vzgojnih ciljev. Ti se namreč prilagajajo okolju in času, v katerem vzgajamo. Primer: vsak človek mora jesti, saj je uživanje hrane nujno za naše preživetje. Kako bomo za to poskrbeli, je odvisno od našega okolja. Lahko si obrok pripravimo sami, lahko nam obrok pripravijo starši, partner, potomci, lahko si že pripravljen obrok kupimo v trgovini, v gostilni, pri kmetu, na tržnici … pomembno je samo to, da pridemo na nek način do svojega obroka. Prav tako mora vsak človek znati poskrbeti za osebno higieno. Pod osebno higieno spadajo tudi čista oblačila. Zanje lahko poskrbimo tako, da jih sami operemo doma, da jih sami operemo v pralnici, da jih v pralnici opere za to usposobljena oseba, da umazana oblačila zavržemo in kupimo nova … zopet je pomembno samo to, da pridemo do čistih oblačil.
Kakšen način za doseganje izbranega cilja si bomo izbrali, je odvisno od našega okolja. V socialno razvitejših in premožnejših državah (Slovenija, Nemčija, Francija, Anglija, Švedska …) pogosto želimo za vse svoje potrebe poskrbeti sami, bodisi da opravilo sami izvedemo ali pa da zanj poiščemo ustreznega mojstra. V socialno manj razvitih in revnejših državah (velik del Afrike, bližnji vzhod …) delujejo bolj soodvisno – svoje potrebe zadovoljujejo znotraj manjših skupin (družina, vaška skupnost …). Zaradi tega moškim ni potrebno znati kuhati, saj za to poskrbijo ženske, slednjim pa ni potrebno znati loviti, saj za to poskrbijo moški. Takih in podobnih primerov najdemo v svetu še ogromno. Tudi zato je vsaka vzgoja edinstvena in neponovljiva, saj so okoliščine, v katerih vzgajamo in živimo, za vsakega človeka edinstvene in neponovljive. Kdaj bomo torej vzgojno uspešni? Kadar bomo pri svojem otroku dosegli, da bo zmogel samostojno poskrbeti za svoje preživetje.
Kako pa prepoznamo vedenja in sposobnosti, ki nam omogočajo samostojno življenje? Najlažje jih bomo prepoznali pri sebi in sicer tako, da bomo nekaj dni spremljali svoje vsakodnevno vedenje. Opazujmo, kaj vse počnemo in na kakšen način nam to vedenje omogoča preživetje (v službo hodimo zato, da dobimo plačo. S plačo si namreč lahko kupimo hrano in pralni prašek). Ko posamezno vedenje prepoznamo, se vprašajmo, na kakšen način to počnemo, kdaj smo se prvič srečali s tem vedenjem in kdaj smo ga začeli samostojno izvajati. Poskusimo se spomniti, kako je učenje vedenja potekalo in kaj vse je bilo potrebno, da danes to vedenje obvladamo. Z ozaveščanjem vseh vrlin, ki jih potrebujemo za uspešno samostojno življenje, bomo lažje ozavestili ciljno stanje, ki ga bomo pri otroku z vzgojo želeli doseči, in vse vmesne korake, ki nas bodo do njega pripeljali.
Primer: danes sem šel v trgovino po hrano. Prvič sem šel sam v trgovino po hrano, ko sem bil na fakulteti. Da sem pri tem uspešen, moram najprej dobro razmisliti, kaj iz trgovine dejansko potrebujem. Dobro je vedeti, kaj bom jedel v prihodnjih dneh. Tako bom kupil vso potrebno hrano. Kadar nisem točno vedel, kaj kupiti, sem kupil preveč ali premalo hrane. Če sem kupil preveč hrane, se je pokvarila in sem imel dodatno delo z njenim odstranjevanjem; če sem je kupil premalo, sem moral kmalu ponovno v trgovino. Če želim uspešno kupiti hrano, moram pri sebi imeti tudi denarnico z dovolj denarja. Dobro je imeti tudi torbo, kamor bom zložil nakupljeno hrano, da jo bom lažje prinesel domov.
V vsakodnevnem življenju o tem ne razmišljamo prav veliko, saj je veliko lažje delovati po principu učenja na lastnih napakah (kdor nima v glavi, ima v nogah). Ko pa želimo svoje znanje prenesti na otroke, je prav, da ozavestimo naše znanje o posameznem vedenju, da ga lažje in bolj sistematično prenesemo na otroka. Na ta način bo naša vzgoja otroku jasnejša in bolj razumljiva, proces vzgoje pa bo krajši, učinkovitejši in prijetnejši.
Takšno sistematično spremljanje našega dneva nam bo dalo vpogled v ogromno sposobnosti, ki jih potrebujemo za samostojno življenje. Zatem moramo izbrane sposobnosti samo še razvrstiti od najenostavnejše do najzahtevnejše in že jih lahko začnemo prenašati na svoje otroke.
Pri prenašanju znanja se lahko orientiramo tudi po lastnem postopku učenja, ki nas je do tega znanja pripeljal. Pogoj za to je seveda, da se učenja posamezne sposobnosti spomnimo. Primer: plavati sem se naučil v toplicah. Morda bo tudi za mojega otroka to najprimernejši prostor za učenje plavanja. Noža nisem znal uporabljati, dokler nisem poskusil rezati tankih piščančjih zrezkov. Morda bo vaja na piščančjih zrezkih učinkovita tudi pri vzgoji mojih otrok.
Na kakšen način bomo otroka določeno sposobnost naučili, je seveda odvisno od nas. Potrudimo se izbrati tisti način, za katerega menimo, da bo najhitrejši, kar z drugimi besedami pomeni otroku najlažji. Več o učenju vedenja bomo govorili v naslednjem poglavju.
Če je prvi univerzalni vzgojni cilj (samostojnost) osredotočen predvsem na zagotavljanje človekovega preživetja, je drugi univerzalni vzgojni cilj (zmožnost prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja) osredotočen predvsem na zmožnost doseganja osebne sreče.
Obvladovanje drugega univerzalnega vzgojnega cilja pomeni, da se otrok zaveda svojih dejanj in njegovih posledic ter ve, da bi s spremembo svojega vedenja spremenil tudi njegove posledice. Ta sposobnost nam omogoča ločevanje med dobrim in slabim vedenjem, med vedenjem, s katerim dosegamo zastavljen osebni cilj, in vedenjem, s katerim zastavljenega osebnega cilja ne dosegamo. Omogoča nam kritični pregled preteklega vedenja in njegovih posledic ter s tem učenje na podlagi svojih izkušenj.
Primer: Za osebni cilj si zastavimo izboljšanje naše postave. Ljudje, ki so zmožni prevzeti odgovornost za svoja dejanja, se bodo zavedali, da so njihova dejanja odvisna zgolj in samo od njih samih, zato se bodo vsak dan trudili za izboljšanje svojega vedenja. Na podlagi učenja na svojih napakah bodo ugotavljali, katero vedenje jim ustreza in katero ne. Na ta način bodo počasi, a vztrajno izboljševali svoje vedenje in z njim svojo postavo. Ljudje, ki niso zmožni prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, bodo za posledice svojih dejanj iskali druge krivce in izgovore, na katere ne morejo vplivati (debel sem zato, ker imam rad hrano, ker imam tak metabolizem, ker nimam časa trenirati, ker nimam prave shujševalne aplikacije, ker je hrana za hujšanje predraga …).
Žal smo ljudje po svoji naravi bolj nagnjeni k drugemu scenariju – iskanju izgovorov, na katere ne moremo vplivati, saj je ta izbira lažja in enostavnejša kot pa soočenje in spreminjanje obstoječega vedenja (ljudje vedno delujemo po liniji najmanjšega odpora). Spreminjanje vedenja namreč skoraj vedno vključuje proces učenja nečesa novega, kar od nas zahteva več časa in energije ter zmanjšuje občutek varnosti. Zaradi tega smo veliko bolj naklonjeni poznanim vedenjskim vzorcem in posledično le neradi spreminjamo svoje vedenje, saj slednje od nas zahteva, da »stopimo ven iz svoje cone udobja« (»step out of your comfort zone«). Kljub temu se moramo potruditi, da prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, saj nam ta sposobnost omogoča učenje na podlagi lastnih izkušenj, osebno rast in z njo povezano večjo osebno srečo. Svoje sreče namreč žal ni mogoče oplemenititi znotraj cone udobja.
To je osebni vidik izbranega univerzalnega vzgojnega cilja. Poznamo pa še njegov družbeni vidik.
Da lahko skupina ljudi (družba, družina, vaška ali mestna skupnost…) uspešno deluje, morajo v njej veljati določena pravila. Ker se otrok na svet rodi brez poznavanja družbenih pravil, do 18. leta starosti ni odgovoren za svoja dejanja. To odgovornost namesto njega nosimo njegovi starši. Naša naloga je, da otroka do njegovega 18. leta seznanimo z delovanjem družbe in njenimi pravili, da jih bo ob svojem času zmožen upoštevati in spoštovati. Zakaj pa je to tako pomembno?
Govorili smo že, da so naša dejanja vedno usmerjena k iskanju in zagotavljanju naše sreče. Pri tem lahko svojo srečo dosežemo na več različnih načinov – tako, da poskrbimo le za svojo srečo (egoistično) ali pa tako, da hkrati poskrbimo tudi za srečo drugih (solidarnostno). Ko otrok še ne zmore prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, je njegovo vedenje zelo egoistično naravnano. To pomeni, da je s svojim vedenjem pripravljen drugim tudi škodovati, kar opravičuje z namenom doseganja svoje sreče. Primer: otrok je žejen, zato si v svoj kozarec nalije sok. Pri tem nekaj soka tudi polije. Njegovo dejanje se mu ne zdi napačno, saj je vendarle bil žejen. S tem ko je nalil sok v kozarec in malo polil, je dosegel svojo srečo. Otrok prijatelju v parku vzame igračo in je noče vrniti, zaradi česar se ta prijatelj začne jokati. Njegovo dejanje se mu ne zdi sporno, saj se je vendar želel še malo igrati s prijateljevo igračo. Če bi igračo vrnil, ne bi bil več srečen.
Ko je otrok sposoben prevzeti odgovornost za svoja dejanja, se bo začel zavedati negativnih posledic svojih dejanj, zaradi česar neželenega vedenja ne bo več namerno izvajal. Zavedal se bo namreč, da se je določenim vedenjskim vzorcem potrebno izogibati, ker z njimi škodujemo drugim. Na žalost pa se neželenemu vedenju ne moremo nikoli popolnoma izogniti. Včasih najdemo razlog v slabem ali malomarnem obvladovanju vedenja (prometno nesrečo povzročimo, ker smo prehitro zapeljali v krožno križišče in pri tem spregledali bližajoče se vozilo), včasih pa najdemo razlog v pomankanju znanja in izkušenj na določenem področju (prometno nesrečo povzročimo, ker nismo vedeli, kako se obnašati v krožnem križišču, saj se vožnje z avtomobilom šele učimo). Človeško je, da se kdaj zmotimo, da naredimo napako ali da se nam zgodi nesreča. V takih primerih je pomembno, da smo pripravljeni prevzeti odgovornost za svoja dejanja, kar pomeni, da skušamo nastalo škodo popraviti, v prihodnosti pa se trudimo takemu vedenju izogibati. Enako je pri otrocih. Če je otrok zmožen prevzeti odgovornost za svoje vedenje, bo skušal svojo napako popraviti v okviru svojih zmožnosti. Pridobljeno znanje in izkušnje bo nato v prihodnosti izkoristil za to, da se mu podobna napaka oziroma nesreča ne bo več pripetila.
Kdaj je človek uspešen v življenju? Kadar sprejema dobre odločitve.
Kdaj bomo znali sprejemati dobre odločitve? Takrat, ko bomo znali ločiti dobre odločitve od slabih.
Kako se naučimo ločiti dobre odločitve od slabih? Na podlagi svojih izkušenj. To pomeni, da smo dobre in slabe odločitve v preteklosti že preizkusili.
Iz tega izhaja star latinski pregovor: človeško se je motiti, a le bedak v zmoti vztraja.
Otrok, ki ne prevzame odgovornosti za svoja dejanja, bo za svoje napake krivil druge in s tem zaviral svoj razvoj ter škodoval družbi, v kateri živi (nisem jaz kriv, če sem prehitro zapeljal v krožno križišče, tudi tisti, ki se je vame zaletel, bi lahko zaviral in se s tem izognil trku). Da otrok noče prevzeti odgovornosti za svoje vedenje, vemo po tem, da se enaka napaka večkrat ponovi. Ko vprašamo otroka, zakaj se je to zgodilo, nam bo v odgovoru vedno ponudil drugega krivca. Primer: Janez razbije kozarec, ker ga drži samo z eno roko: »Nič nisem naredil, sam se je razbil.« Janez drugič razbije kozarec, ker ga drži samo z eno roko: »Že prej je bil postavljen čisto na rob mize. Nisem jaz kriv, če se je prevrnil čez.« Janez tretjič razbije kozarec: »Nisem jaz kriv, če imamo pa slabe kozarce.«
Družbeni vidik zmožnosti prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja je tako vezan na uspešno delovanje družbe. Skupnost ljudi namreč deluje takrat, kadar si ljudje med seboj ne škodujemo. To pomeni, da mora biti vsak posameznik v družbi sposoben se odločati za tista vedenja, ki družbi ne škodujejo, še bolj pomembno pa, da se zmore vzdržati tistega vedenja, za katerega ve, da bo družbi škodovalo. Z odgovornim vedenjem neposredno vplivamo na družbeno srečo, kar posredno vpliva tudi na našo osebno srečo (več kot prispevamo v družbo, boljša bo družba; boljša kot je družba, večjo osebno srečo lahko v njej dosežemo). Z besedo družba mislimo na katerokoli skupino ljudi, s katerimi živimo. Na začetku je to družina, v vrtcu in šoli so to vrstniki, kasneje v življenju sodelavci, someščani ali sovaščani, sorodniki, v najširšem pomenu pa sodržavljani in drugi zemljani.
Kako pa vemo, katera dejanja škodujejo družbi in se jih moramo zato vzdržati? Nekaj navodil in usmeritev nam dajejo državni zakoni, kjer je zapisano, kako naj se državljani obnašajo v posamezni situaciji. Ker pa je teh zakonov absolutno preveč, da bi poznali čisto vse, predstavljamo tretji univerzalni vzgojni cilj, to je zmožnost moralnega premisleka.
Kljub temu da je vzgoja zelo dolg proces, znotraj njega otroku ne moremo predstaviti vseh situacij, v katerih se bo v življenju znašel. Prvi razlog je v tem, da je skoraj vsaka situacija za posamezne udeležence edinstvena (enega dogodka nikoli ne doživimo dvakrat povsem enako. Če ne drugega, se razlikuje naše znanje in količina izkušenj v izbrani situaciji). Drugi razlog pa je v tem, da se družba neprestano razvija in spreminja. To vpliva na vse ljudi. Zato je zastavljen zadnji univerzalni vzgojni cilj, v sklopu katerega želimo otroka v novih in neznanih situacijah naučiti moralnega premisleka. S tem je otrok neodvisno od situacije in predhodnih izkušenj zmožen posamezno vedenje vnaprej ovrednotiti kot primerno ali neprimerno v izbrani situaciji.
Moralni premislek izvajamo preko treh korakov:
1. Izberemo si neko vedenje, za katerega želimo preveriti, ali je primerno za določeno situacijo ali ne.
2. Premislimo, kaj bi se zgodilo, če bi se vsi ljudje tako vedli.
3. Če ugotovimo, da bi ob takem vedenju družba lahko normalno delovala, da bi lahko vedenje neskončno mnogokrat ponovili, je vedenje primerno. Če ugotovimo, da ob takem vedenju družba ne bi mogla delovati, da vedenja ne bi mogli neskončno mnogokrat ponoviti, je vedenje neprimerno.
Primer: Ali je primerno, da v trgovini ne plačamo svoje hrane, ker nimamo denarja? Kaj bi se zgodilo, če bi vsi tako delali? Če nihče ne bi plačeval svoje hrane, bi trgovina ostala brez denarja. Posledično ne bi mogla plačati svojih delavcev in dobaviteljev, zaradi česar v trgovinah ne bi bilo več hrane. Če v trgovinah ne bi bilo več hrane, je ne bi mogli več vzeti. Iz tega sledi, da jemanje hrane brez plačila ni primerno vedenje.
Ali je primerno, da poskrbimo za človeka, ki je v stiski? Kaj bi se zgodilo, če bi vsi tako delali? Če bi vsi skrbeli za ljudi v stiski, bi se čas in sredstva, ki bi jih ob tem porabili, enakomerno porazdelila med vse ljudi. Ali bi družba lahko delovala na ta način? Da. Iz tega sledi, da je skrb za ljudi v stiski primerno vedenje.
Ali je primerno, da vzamem denar nekomu drugemu, če ga sam nimam? Kaj bi se zgodilo, če bi vsi tako delali? Vsi bi jemali denar drug drugemu. Kdo bi ga pa ustvarjal? Nihče. Ali bi družba lahko tako delovala? Ne. Iz tega sledi, da jemanje denarja, če ga sami nimamo, ni primerno vedenje.
Ali je primerno biti vljuden do vseh ljudi? Kaj bi se zgodilo, če bi vsi tako delali? Vsi ljudje bi bili prijazni do drugih. Ali družba lahko deluje, če so vsi ljudje prijazni do drugih? Da. Iz tega sledi, da je vljudnost do vseh ljudi primerno vedenje.
Ali je primerno, da si jemljemo zasluge za nekaj, česar nismo storili? Kaj bi bilo, če bi vsi tako delali? Vsi bi jemali zasluge za nekaj, česar niso storili. Kdo bi potem karkoli delal? Nihče. Ali bi lahko jemali zasluge, če ne bi nihče delal? Ne. Iz tega sledi, da jemanje zaslug za nekaj, česar nismo storili, ni primerno vedenje.
Ali je primerno, da v družini kričimo na drugega člana družine? Kaj bi bilo, če bi vsi tako delali? Vsi bi kričali eden na drugega. Ali bi družina lahko delovala na ta način? Ne, ker bi sčasoma vsi oglušeli. Iz tega sledi, da kričanje na družinskega člana ni primerno vedenje.
Skozi univerzalne vzgojne cilje tako otroka opremimo s sposobnostmi za preživetje, za doseganje osebne sreče in prilagajanje okolici ter spremembam v njej.
Individualni vzgojni cilji
Namen vzgojnih ciljev je usmerjanje vzgojnega dela vzgojitelja. Priporočljivo je, da že na začetku vzgoje (oziroma po načelu čim prej, tem bolje) opredelimo cilje, ki jih želimo z vzgojo pri svojem otroku doseči. Čim prej moramo oblikovati vsaj okviren načrt naše vzgoje, ki nas bo čim bolj sistematično vodil do želenega končnega stanja. Boljši kot bo načrt, lažja bo vzgoja. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da bo naša vzgoja neorganizirana, nesistematična in zmedena, zaradi česar bo za otroka zahtevnejša in manj prijetna, od nas pa bo terjala več časa, energije in potrpljenja.
Vzgojne cilje bi lahko primerjali z arhitekturnim načrtom za gradnjo hiše. Čeprav bi hišo lahko gradili tudi brez načrta, je gradnja z njim vedno uspešnejša. Nepremišljeno zgrajena hiša pač težje zadosti našim specifičnim potrebam in željam. Univerzalni vzgojni cilji v tej primerjavi predstavljajo trdnost in obstojnost hiše (izbira materialov in načina gradnje), individualni vzgojni cilji pa predstavljajo velikost, razporeditev in opremljenost prostorov. Univerzalni vzgojni cilji so vnaprej premišljeni in določeni, zato jih ni priporočljivo prosto izbirati ali svobodno spreminjati. Tako kot nihče v Sloveniji danes ne načrtuje hiše iz blata ali slamnate strehe, nebotičnika ne bomo gradili iz lesa, hiše na Vipavskem ne bomo gradili z navadno streho, nobena hiša ne bo brez temeljev, saj take stavbe nimajo obstanka. Pogoji za obstoj hiše so po vsem svetu enaki, tudi dosegli jih bomo na enak način – s prilagajanjem gradnje svojemu okolju in razmeram, v katerih živimo. To pa ne velja za velikost, razporeditev in opremljenost prostorov, ki predstavljajo individualne vzgojne cilje. Pri oblikovanju slednjih imamo popolno svobodo. Poljubno lahko izbiramo velikost naše kuhinje, dnevne sobe, koliko spalnic bo v hiši, ali potrebujemo še dodatne prostore – sobo za goste, glasbeno sobo, delavnico, garažo … – kar izberemo v skladu z našimi željami, potrebami in finančnimi zmožnostmi. Enako lahko svobodno izbiramo, prilagajamo in poljubno spreminjamo svoje individualne vzgojne cilje skladno s svojimi in otrokovimi željami, potrebami in osebnim znanjem ter izkušnjami, pri čemer je naše delovanje omejeno zgolj z okvirji univerzalnih vzgojnih ciljev.
O univerzalnih vzgojnih ciljih in njihovem razčlenjevanju smo že govorili v prejšnjem poglavju. Kako pa naj oblikujemo svoje individualne vzgojne cilje?
Najprej si vzemimo čas in premislimo, kakšen je po našem mnenju popoln 20-letnik oziroma popolna 20-letnica. Ali mora biti uspešen v šoli, ali mora imeti urejen videz, ali mora biti del določene družbe, gibanja, za katere vrednote naj se zavzema, katerim dejavnostim naj namenja večino svojega časa? Zamislimo si tako osebo, ki bi jo s ponosom predstavljali drugim ljudem.
Ko si jo zamislimo, poskušajmo njeno vedenje in sposobnosti čim natančneje opisati. Opisano vedenje zapišimo na papir ali v računalnik, kar predstavlja naše končne vzgojne cilje.
Nadalje svetujemo, naj vsak vzgojni cilj opisuje le eno sposobnost oziroma vedenje. V naslednjem koraku moramo zato pregledati zapisane vzgojne cilje in tiste, ki so sestavljeni iz več kot ene sposobnosti ali vedenja, razčleniti na manjše vzgojne cilje (na primer zmožnost samostojnega oblačenja razdelimo na zmožnost oblačenja majice in oblačenja hlač).
To je pomembno tudi zaradi otrokove kratke časovne predstave. Vzgojni cilji morajo biti razdelani do take mere, da jim lahko sledi tudi otrok. Če se ukvarjamo s predšolskim otrokom, moramo vzgojne cilje toliko razdelati, da doseganje posameznega cilja ne bo daljše od enega tedna. Na splošno pa velja pravilo: »Čim krajše, tem boljše.«
Pri razdelovanju vzgojnih ciljev svetujemo, da si pomagate s svojimi izkušnjami (katero vedenje sami prakticirate za preživetje in doseganje osebne sreče). Bodite pozorni na to, katere dejavnosti opravljate, kako jih opravljate in katere sposobnosti ste morali za to razviti. Bolj kot boste pri tem natančni, lažje boste izbrane sposobnosti prenesli na svoje otroke. Če pa se boste kdaj znašli v situaciji, ko vaše učne metode ne bodo učinkovite, dovolite otroku, da se izbrane sposobnosti nauči s poskušanjem – na podlagi svojih lastnih napak. Zagotavljamo vam, da v spodbudnem okolju otrok iste napake ne bo namenoma ponavljal. Čeprav to ni najhitrejša možnost za učenje vedenja oziroma sposobnosti, je zagotovo ena bolj učinkovitih.
Nazadnje razmislimo, katere vse sposobnosti mora otrok obvladati z namenom doseganja posameznega vzgojnega cilja in kako bi se jih bilo najlažje naučiti. Svetujemo, da skušate učenje posameznega vedenja ali spretnosti razdeliti na čim manjše korake. Na ta način v primeru težav hitreje prepoznamo problem – manjkajoče vedenje oziroma znanje, ki otroka ovira pri doseganju zastavljenega cilja. Na podlagi tega lažje in učinkoviteje prilagodimo proces vzgoje in tako hitreje dosežemo zastavljen vzgojni cilj (sposobnost oblačenja majice razdelimo na več korakov: otrok samostojno obleče rokave, otrok si samostojno potegne majico čez glavo, otrok pravilno obrne majico). Obširnejši primer tega koraka predstavljamo v nadaljevanju.
Začnimo torej z opisom želenega končnega stanja z vsemi sposobnostmi, ki naj jih otrok po zaključku vzgojnega procesa obvlada. Opisane sposobnosti nato razdelimo na čim manjše enote. Lahko opredelimo tudi več ciljnih stanj glede na otrokova obdobja odraščanja. Pri tem določimo prelomne točke, ob katerih mora otrok obvladati določena vedenja. Nekaj takih primerov bi lahko bilo vstop v vrtec, vstop v šolo, začetek šolskega ocenjevanja, prehod na predmetno stopnjo (6. razred), vstop v srednjo šolo itd. Ponovno za vsako obdobje predvidimo potrebne sposobnosti, ki jih pri otroku razvijamo vnaprej. Na vstop v vrtec ga pripravljamo v času, ko je še doma, na vstop v šolo ga pripravljamo, ko je še v vrtcu, na srednjo šolo ga pripravljamo, ko je še v osnovni šoli …
Lahko tudi najprej oblikujemo vzgojne cilje zgolj znotraj univerzalnih vzgojnih ciljev, vse ostale pa oblikujemo tekom vzgojnega procesa skupaj z otrokom. Kot že rečeno, individualni vzgojni cilji so namenjeni nam, zato jih lahko spreminjamo in prilagajamo vedno, kadar menimo, da bo to koristilo vzgojnemu procesu. Vzgojni cilji so vzgojiteljev pripomoček za boljšo vzgojo, zato pri njihovem oblikovanju ne veljajo nobene posebne zahteve. Oblikujmo jih tako, kot nam najbolj ustreza oziroma tako, da nam bodo pri vzgojnem delu čim bolj v pomoč.
Pri vsem tem pa ne pozabimo: vzgoja je spreminjanje vedenja. Pri zastavljanju vzgojnih ciljev bodimo osredotočeni na vedenje, ki ga bomo razvijali in ne na dosežke, ki ga bo to vedenje prineslo. Z vzgojo nikoli ne zasledujemo dosežkov. »Moj otrok bo odličnjak«, to nikakor ni vzgojni cilj, temveč le nepotreben pritisk na uspešnost naše vzgoje. Namesto tega se raje posvetimo tistim sposobnostim, za katere menimo, da bodo otroku omogočile ta dosežek. Če želimo, da bo naš otrok odličnjak, se zato raje posvetimo zmožnosti koncentracije, sposobnosti učenja, razvijanju delovnih navad in spodbujanju njegove radovednosti.
Primer vzgojnih ciljev
Spomnimo se: vzgojni cilj je ubesedena sposobnost oziroma vedenje, ki ga želimo doseči v vzgojnem procesu. Ker je vzgoja spreminjanje vedenja, morajo vzgojni cilji vedno opisovati vedenje. Z vzgojnimi cilji nikoli ne ubesedimo dosežkov, ki jih želimo doseči. O dosežkih odloča otrok sam. Starši, njegovi vzgojitelji, odločamo o njegovem vedenju. V nadaljevanju predstavljamo primer dela razčlenjenega univerzalnega vzgojnega cilja samostojnosti za 5 – letnega otroka.
Pri tej starosti bo otrok kmalu začel obiskovati osnovno šolo, kar je zanj velika življenjska prelomnica. V šoli je namreč veliko stvari drugačnih kot doma, zato je smiselno, da otroka na to novo okolje pripravimo. Katere vzgojne cilje bi si bilo pri tem smiselno zastaviti?
Razmislimo, katere sposobnosti naš otrok potrebuje, da se bo v šoli dobro počutil, da bo srečen. Pri tem lahko izhajamo iz svojih izkušenj, lahko se o tem pogovorimo s starši, prijatelji ali drugimi ljudmi, za katere menimo, da bi lahko postregli z uporabnimi informacijami. Univerzalni vzgojni cilj lahko kasneje nadgradimo tudi z individualnimi vzgojnimi cilji – kakšen je po našem mnenju popoln prvošolec. Po premisleku na papir zapišemo sledeče ali podobne vzgojne cilje:
- otrok se zna sam obleči in obuti,
- otrok zna sam poskrbeti za svoje šolske potrebščine,
- otrok zmore poslušati in slediti navodilom,
- otrok je sposoben vljudne komunikacije z odraslo osebo,
- otrok spoštuje in upošteva šolska pravila.
Te dokaj široke cilje nato razdelimo na manjše:
- otrok se zna sam obleči in obuti,
- ve, da se mora obleči primerno zunanji temperaturi,
- pozna vrstni red oblačenja oblačil (najprej spodnje perilo, zatem kratka majica, dolga majica in šele nato vetrovka ali bunda),
- zna sam obleči majico (najprej roke v rokave, nato glava),
- zna sam obleči hlače,
- zna sam obuti nogavice,
- zna sam zapeti gumbe,
- zna sam obuti čevlje,
- obuje čevlje z vezalkami in si jih sam zaveže,
- zna sam izbrati oblačila, ki jih bo oblekel tisti dan.
- Otrok zna sam poskrbeti za svoje šolske potrebščine:
- zna pripraviti šolsko torbo za naslednji dan,
- zna skrbeti za svoje obveznosti, kot so učenje in domača naloga,
- zna spremljati stanje svojih šolskih potrebščin,
- ve, kaj mora narediti, če šolske potrebščine ne delujejo pravilno (če barvice niso ošiljene, če zmanjka lepila, če se ravnilo polomi …).
- Otrok zmore poslušati in slediti navodilom:
- zmore poslušati navodila,
- zmore se skoncentrirati na navodila,
- ve, da ko starši ali učitelji dajejo navodila, ni čas za opravljanje drugih stvari,
- navodila si zmore zapomniti,
- navodilom zmore slediti.
- Otrok je sposoben vljudne komunikacije z odraslo osebo:
- otrok zna pozdraviti,
- otrok zna vikati,
- v znanih primerih zna oceniti, kdaj je primeren in kdaj neprimeren čas za pogovor,
- pozna in zna uporabljati vljudnostne fraze (prosim, hvala, izvoli, ni za kaj …).
- Otrok spoštuje in upošteva šolska pravila:
- otrok ve, da med poukom ne sme klepetati,
- otrok ve, da sošolcem ne sme nagajati,
- otrok se zna odzvati na nagajanje drugih,
- otrok pozna šolska pravila,
- ve, kam se lahko obrne za pomoč v primeru težav.
Vzgojni cilji se seveda lahko tekom vzgojnega procesa spreminjajo, dopolnjujejo in prilagajajo, vse z namenom, da bi otrok svoje zmožnosti razvil kar se da dobro.
Ko menimo, da smo zajeli vse potrebne cilje, jih razvrstimo po zahtevnosti od najbolj enostavnega proti najzahtevnejšemu. Primer:
- otrok se zna sam obleči in obuti,
- zna sam obleči majico (najprej roke v rokave, nato glava),
- zna sam obleči hlače,
- zna sam obuti nogavice,
- ve, da se mora obleči primerno zunanji temperaturi,
- zna sam obuti čevlje,
- pozna vrstni red oblačenja oblačil (najprej spodnje perilo, zatem kratka majica, dolga majica in šele nato vetrovka ali bunda),
- zna sam izbrati oblačila, ki jih bo oblekel tisti dan,
- zna sam zapeti gumbe,
- če ima vezalke, si jih zna sam zavezati.
Vzgojne cilje nato zasledujemo v tem vrstnem redu. Zasledujemo lahko tudi več vzgojnih ciljev hkrati. Če se med vzgojnim procesom izkaže, da je kateri od vzgojnih ciljev za otroka težji ali lažji, kot smo ga ocenili, enostavno prilagodimo njihov vrstni red. Vzgojni cilji nam namreč morajo biti v pomoč za lažje in bolj sistematično vzgojno delovanje in ne kot kletka, ki bi nam omejevala vzgojne odločitve in oteževala vzgojno delo.
Ker se bodo vzgojni cilji tekom vzgojnega procesa skoraj zagotovo spreminjali, svetujemo, da za njihovo oblikovanje in zapisovanje izberete temu primeren način, ki se vam bo lahko poljubno prilagajal. Če bi radi imeli vzgojne cilje napisane v fizični obliki, svetujemo uporabo svinčnika, da lahko zapisano kadarkoli spreminjamo. Vzgojne cilje lahko zapišemo tudi na samolepilne lističe in iz njih oblikujemo mrežo vzgojnih ciljev, ki jo lahko dokaj enostavno spreminjamo in prilagajamo. Če pa ste vešči dela z računalnikom, vam vsekakor svetujemo oblikovanje vzgojnih ciljev v digitalni obliki. Skozi leta se je namreč izkazalo, da je tak način načrtovanja učinkovitejši, preglednejši in lažje prilagodljiv v primerjavi s tradicionalnim zapisovanjem na papir. Tako si lahko vzgojne cilje zapišemo v obliki wordovega seznama, miselnega vzorca, lahko si oblikujemo power point predstavitev, posamezne cilje lahko opišemo zgolj z eno besedo ali pa z več povedmi, za posamezen cilj si lahko oblikujemo opombe, beležke, si pišemo komentarje itd. Zapisani vzgojni cilji bodo še posebej pregledni, če bodo urejeni v hierarhično oblikovanem miselnem vzorcu, drevesnega prikaza ali podobno urejene preglednice.
Vzgajati pomeni svojega otroka naučiti biti boljši od nas.
| 11 vzgojnih elementov | vloga v vzgojnem procesu |
| otrok | je osrednji subjekt vzgojnega procesa in vir informacij za vzgojitelja, kar je osnova za načrtovanje, usmerjanje in prilagajanje vzgojnega procesa |
| učenje vedenja | je osrednja dejavnost vzgoje |
| medosebni odnos | boljši kot je medosebni odnos med otrokom in avtoriteto, učinkovitejši je proces vzgoje |
| avtoriteta | je vir informacij za otroka in razlog za spreminjanje njegovega vedenja |
| vzgojni cilji | osnova za vzgojiteljevo delovanje |
| pravila vedenja | z njimi otroka usmerjamo proti zastavljenim vzgojnim ciljem |
| meje dovoljenega | z njimi zaščitimo otroka in družbo pred neprimernim vedenjem |
| želeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas vodi do zastavljenih vzgojnih ciljev |
| neželeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas pri doseganju vzgojnih ciljev ovira |
| nagrajevanje | je pristop za krepitev izbranega vedenja |
| kaznovanje | je pristop za odvračanje od izbranega vedenja |