Ko imamo oblikovan dober temelj vzgoje, se lahko posvetimo tistemu klasičnemu vzgojnemu delovanju, na katerega običajno najprej pomislimo ob besedi vzgoja. V tem poglavju si bomo podrobneje ogledali, kdaj lahko z vzgojnim delovanjem začnemo oziroma kako vemo, da je otrok pripravljen na proces vzgoje, nato pa se bomo podrobneje posvetili neposredni vzgojni dejavnosti – 4 vzgojnim korakom, s pomočjo katerih bomo lažje in kvalitetnejše vodili in prilagajali svoj proces vzgoje. V tem poglavju bomo odgovarjali na naslednja vprašanja:
- Kdaj je otrok pripravljen na vzgojo?
- Kako se vzgoja dojenčka razlikuje od vzgoje otroka?
- Kateri so štirje vzgojni koraki, ki nam bodo zagotavljali uspešnost v vzgojnem procesu?
Začetki vzgoje
Vzgojitelji si pogosto zastavljamo vprašanje, kdaj je primeren čas, da začnemo z vzgojo in kakšne naj bodo naše prve vzgojne dejavnosti. Zavedamo se namreč, da je pri učenju vedenja tako kot pri navadah. Dlje časa kot prakticiramo določeno vedenje, težje ga je odpraviti. To pomeni, da če z vzgojo začnemo prepozno, lahko otrok pred tem že razvije določene neželene vedenjske vzorce, ki jih bomo le s težavo odpravili. Če z vzgojo začnemo prezgodaj, bo otrok v najboljšem primeru samo nedovzeten za naše vzgojne dejavnosti, v najslabšem primeru pa bomo z neprimernimi dejavnostmi ogrožali zadovoljevanje njegovih potreb in posledično zavirali njegov razvoj. Po zaslugi šole za starše, ki se izvaja po zdravstvenih zavodih, že poznamo nekaj stvari o negi otroka v njegovem zgodnjem razvoju. Kako pa je z vzgojo?
Otrok se skozi celotno svoje otroštvo razvija v biološkem in psihološkem smislu. Poenostavljeno bi lahko rekli, da biološki razvoj pomeni spreminjanje njegovega telesa (telesna rast, razvijanje mišic, motorični razvoj, razvoj čutil…), psihološki razvoj pa pomeni spreminjanje njegovega miselnega delovanja (razvoj miselnih procesov, razvoj pomnjenja in spomina, razvoj samopercepcije…). Takoj po rojstvu je nekaj mesecev razvoj otroka predvsem biološki. Razvijajo se čutila, razvijajo se možgani, razvija se živčni sistem, razvijajo se drugi deli telesa, skratka dojenček pripravlja tisto najnujnejše, kar potrebuje za interakcijo s svojim novim okoljem – vse tisto, kar potrebuje, da bo lahko sprejemal dražljaje iz okolja, jih v možganih obdelal in se na njih odzval.
Ko bo ta stopnja biološkega razvoja dosežena, bo otrok pripravljen na raziskovanje in spoznavanje svoje okolice. Če se spomnimo razlik med učenjem odraslega in otroka pri pridobivanju novega znanja (2. poglavje): otroke zanima predvsem, kakšne so stvari, kakšen je svet okoli njih, pri čemer to znanje pridobijo z raziskovanjem.
Raziskoval bo popolnoma vse. Predmete bo prijemal, dvigoval, metal po prostoru, vonjal, okušal, udarjal z rokami po njih, brcal stvari, s predmeti tolkel po drugih predmetih, počel bo čisto vse, kar vam pade na pamet. Tako spoznava svet okoli sebe. Tako ugotovi, katere stvari so mehke, katere so trde, katere stvari se odbijajo in katere ne, kakšen zvok lahko z njimi ustvarimo, katere so okusne in katere ne…
Raziskoval pa ne bo samo materialnega sveta. Raziskoval bo tudi naše obnašanje: kako uporabljamo posamezne predmete, kako se obnašamo do drugih ljudi, kako govorimo, kako se zabavamo, kako se jezimo, raziskoval bo naš odziv na njegov jok, na njegovo razmetavanje predmetov, na njegov smeh, na njegove norčije…
V eni povedi – raziskoval bo vse mogoče stvari na vse mogoče načine. Ali se s tem začne vzgoja?
| Vzgoja je uvajanje otroka v svet odraslih. Zatorej je vzgoja pridobivanje tistih informacij in učenje tistih sposobnosti, ki jih otrok potrebuje za samostojno življenje. |
Da. Takoj, ko otrokov biološki razvoj doseže točko, kjer je otroku omogočeno raziskovanje, je otrok pripravljen tudi na vzgojo.
Otrok namreč z raziskovanjem pridobiva informacije o delovanju našega sveta, ki jih potrebuje za uspešno delovanje v njem (tudi informacije o vedenju), zato se vzgoja začne skupaj z otrokovim raziskovanjem.
Dojenčki sposobnost učenja in raziskovanja razvijejo že zelo zgodaj. Praviloma bomo lahko tako ali podobno raziskovanje opazili že v prvem letu starosti. Najprej se bo kazala s posnemanjem nekaterih naših gibov ali mimike obraza, kasneje pa tudi kot odzivanje na posamezne zvoke, naše gibe ali dejavnosti. Če pa boste v negotovosti, ali je vaš otrok že sposoben učenja ali ne, je prva beseda zelo jasen pokazatelj, da vaš otrok učenje že obvlada. Kako to vemo? Če je želel otrok besedo izgovoriti, je moral najprej prepoznati vzorce v našem govoru, v njem prepoznati posamezne glasove, te pa povezati z njihovim načinom izgovorjave. Izmed njih je moral nato izbrati točno določene glasove in jih povezati v točno določeno besedo. Vse to je zmogel, ker je imel že nekaj časa razvito zmožnost učenja in prepoznavanja vzorcev. To pa je znak vzgojiteljem, da lahko začnemo vzgajati.
Kako pa naj oblikujemo svoje prve vzgojne dejavnosti? V prejšnjem poglavju smo govorili, da prve informacije o vedenju v posamezni situaciji pridobimo preko zgleda. Tudi začetki vzgoje naj temeljijo na zgledu staršev, starih staršev, sorojencev oziroma vseh drugih ljudi, ki pogosto prihajajo v stik z otrokom.
Poleg kvalitetnega zgleda pa bodimo pozorni še na prilagajanje učnega okolja. Z namenom spodbujanja otrokovega razvoja moramo najprej poskrbeti za zagotavljanje varnega raziskovanja, takoj zatem pa omogočiti raziskovanje čim večjega števila različnih stvari, s katerimi bo otrok lahko bogatil svoje znanje o svetu, v katerega odrašča. Več znanja kot bo imel, lažje in učinkovitejše bo prilagodil svoje vedenje trenutni situaciji, uspešnejši in srečnejši bo kasneje v življenju.
Osnove neposredne vzgoje
Če povzamemo teoretična izhodišča: vzgoja (spreminjanje vedenja) lahko poteka na tri različne načine:
- svoje vedenje lahko v določeni situaciji prilagodimo ali zamenjamo z drugim že poznanim vedenjem, ker smo ocenili, da bomo zaradi novega vedenja srečnejši. V tem primeru ne pridobimo znanja o novem vedenju, temveč uporabimo predhodno naučeno znanje in predhodno poznane vedenjske vzorce;
- svoje vedenje pa lahko spremenimo tudi na podlagi informacij zunanjega vira. Te lahko pridobimo:
- posredno (preko zgleda) ali
- neposredno (preko namernega delovanja avtoritete).
Na podlagi teh načinov ločimo tri različne vrste vzgoje:
- samovzgoja (na podlagi učenja na lastnih napakah),
- posredna vzgoja (preko zgleda),
- neposredna vzgoja (preko neposrednega delovanja avtoritete).
Zaradi svoje neposrednosti nam neposredna vzgoja omogoča največjo stopnjo nadzora nad vzgojnim procesom in vzgajanim, zato je prav ta oblika vzgoje v odnosu starši – otrok in v drugih formalno-vzgojnih odnosih najbolj privlačna. Ker zaradi tega večino svojega časa posvetimo prav neposredni vzgojni dejavnosti, bomo tudi vsebino knjige od te točke dalje posvetili predvsem vzgojiteljevemu neposrednemu vzgojnemu delovanju, njegovim vzgojnim metodam, kako jih čim učinkoviteje uporabljati in kako z njimi dosegati čim boljše rezultate.
Neposredna vzgojna dejavnost pomeni, da se starši oziroma drugi vzgojitelji odzivamo neposredno na otrokovo vedenje in ga poskušamo na različne načine usmeriti tako, da bomo z njim dosegli zastavljene vzgojne cilje. Lahko bi rekli, da je neposredna vzgoja tisto, kar smo do danes razumeli kot vzgojo – medosebni odnos med staršem in otrokom, pri čemer skušajo starši z nagrajevanjem, kaznovanjem, pravili, mejami, pogovorom in drugimi vzgojnimi dejavnostmi krepiti želeno in zatirati neželeno vedenje. Za razliko od posredne vzgoje je namenjena predvsem izboljšanju, nadgradnji ali popravljanju obstoječega vedenja, ki ga predhodno pridobimo preko zgleda, in ne toliko oblikovanju popolnoma novih vedenjskih vzorcev. Spomnimo se: otroci pred razvojem metakognitivne sposobnosti novo znanje usvajajo predvsem preko lastnega raziskovanja in opazovanja, zato bodo največ informacij o še nepoznanih vedenjskih vzorcih pridobili preko zgleda in manj preko vzgojiteljeve razlage. Pomislimo lahko tudi nase. Če bi morali prvič na letališče, kako bi se bilo lažje naučiti želenega vedenja? Tako da bi prebrali priročnik oziroma se pogovorili z nekom, ki vedenje na letališčih obvlada, ali tako, da bi na letališču sledili in ponavljali vedenjske vzorce nekoga drugega?
Kdaj pa lahko začnemo razmišljati o neposrednem vzgojnem delovanju, če so začetki vzgoje namenjeni predvsem posredni vzgoji? Neposredno vzgojno delovanje v vzgojo vpeljemo postopoma, začenši v tistih trenutkih, v katerih je otrok že sposoben nadzorovati in poljubno spreminjati svoje vedenje. To bomo opazili tako, da nas bo otrok s svojim vedenjem začel »izsiljevati« za različne ugodnosti (za še eno igračo, za čokolado namesto kosila, za poznejši odhod v posteljo…). Tega pa ne smemo zamenjati s trenutki, ko bo s podobnim vedenjem opozarjal na nezadovoljene potrebe, saj ima otrok v takem primeru zelo malo ali nič nadzora nad svojim vedenjem. Več o otrokovih potrebah si lahko preberete v 3. poglavju Vloga staršev v vzgoji.
Neposredno vzgojo lahko torej začnemo prakticirati takrat, ko otrok že zmore nadzorovati svoje vedenje, kar običajno lahko opazimo pri otrocih med 10. in 20. mesecem starosti. Prakticiramo jo vedno preko štirih korakov:
1. korak: vzpostavljanje dobrega medosebnega odnosa med vzgojiteljem in otrokom,
2. korak: spoznavanje otroka, njegove osebnosti in delovanja,
3. korak: zastavljanje vzgojnih ciljev,
4. korak: doseganje vzgojnih ciljev.
Poglejmo si podrobneje vsak korak posebej.
1. Ker bomo izvajali proces vzgoje, ki je v svojem bistvu spreminjanje vedenja, se moramo najprej čim bolje podučiti o začetnem stanju. S tem namenom nas zanima, kakšen je otrok, kakšna je njegova osebnost, kaj ga osrečuje, kaj ga onesrečuje, katere vedenjske vzorce že obvlada in v kolikšni meri … Če želimo pridobiti vse te podatke, se moramo z osebo, ki jo imamo namen vzgajati, najprej dobro razumeti – imeti dober medosebni odnos.
Medosebni odnos tako predstavlja osnovo, temelj neposredni vzgojni dejavnosti, zaradi česar njegova kvaliteta močno zaznamuje kvaliteto celotne vzgojne dejavnosti. Če zelo poenostavimo: boljši kot bo medosebni odnos med vzgojiteljem in otrokom, boljša in lažja bo vzgoja; slabši kot bo medosebni odnos med vzgojiteljem in otrokom, slabša in težja bo vzgoja.
Brez dobrega medosebnega odnosa med vzgojiteljem in otrokom namreč ni medosebnega zaupanja. Če ni zaupanja, je resničnost otrokovih besed, s katerimi bo izražal svoj pogled na svet, lahko vprašljiva. Prav tako je otrokovo zaupanje v naše informacije o želenem vedenju lahko vprašljivo. Posledično je delovanje avtoritete močno oteženo in omejeno, zaradi česar je lahko ovirana tudi osebnostna rast otroka (zaradi slabo zadovoljene potrebe po varnosti). Če ni medosebnega zaupanja, nam otrok ne bo zaupal svojih pravih čustev, svojega mišljenja, svojih interesov in svojih strahov. Brez tega znanja pa vzgojitelji ne moremo prilagoditi vzgoje tako, da bi bila za otroka čim bolj konstruktivna in koristna.
Prvi vzgojni korak je zato zgraditi oziroma vzpostaviti čim boljši medosebni odnos. Kaj točno pa to pomeni?
To pomeni, da sprejemamo drug drugega točno takega kot je, da si vzamemo čas drug za drugega, da se med seboj poslušamo, smo iskreni in se ne norčujemo iz težav drugih družinskih članov, čeprav bi se nam zdele nesmiselne. Spomnimo se, da otrok na začetku svojega življenja nima pojma o svetu, v katerega odrašča, zato bodo njegove težave pogosto povsem osnovne (kako prijeti kozarec, kako držati zobno ščetko, kako pritegniti pozornost staršev, kako pokazati nekomu, da ga imamo radi…). Podobno kot moramo skrbeti za dober medosebni odnos s partnerjem (da smo iskreni, da si zaupamo, pomagamo, da skupaj rastemo …), moramo skrbeti tudi za dober medosebni odnos z otroki. Bistveno razliko med izbranima odnosoma najdemo le v vsebini in temah skupnih pogovorov in dejavnosti. Primer: medtem ko si s partnerjem vzamemo eno uro časa za sprehod in pogovor, si lahko vzamemo 15 minut za igro in kratek dialog z otrokom. Če želimo zgraditi še bolj oseben odnos s svojim otrokom, mu lahko svoj čas namenjamo izmenično – najprej 15 minut očka, za njim pa 15 minut mama (ali obratno).
Ko si bomo brez težav eden drugemu zaupali (da, tudi starši moramo zaupati svojemu otroku), si med seboj pomagali in bili pozorni drug na drugega, bomo dosegli dober medosebni odnos. Takrat se lahko posvetimo drugemu koraku – spoznavanju otroka, njegove osebnosti in delovanja.
2. Čeprav nam bo otrok zelo podoben, nam ne bo povsem enak. V drugem koraku je zato naša naloga, da ga čim bolje spoznamo. To pomeni, da spoznamo njegove interese, katera področja ga zanimajo, kaj spodbuja njegovo radovednost, v katerih dejavnostih uživa in zakaj, v katerih dejavnostih ne uživa in zakaj, ali ga kaj straši, ali ga kaj jezi, kaj mu je neprijetno, katere spretnosti že obvlada, katerih spretnosti se uči, kako vemo, da otrok potrebuje našo podporo oziroma na kakšen način izraža stisko itd.
Naš cilj je pridobiti vse tiste informacije, ki jih bomo kasneje potrebovali za sprejemanje čim boljših vzgojnih odločitev. Če tekom vzgojnega procesa ugotovimo, da nam kakšna informacija manjka, se lahko brez slabe vesti vrnemo nazaj na ta korak. Otrok se namreč tekom vzgoje neprestano spreminja. Pri tem bomo nekatere spremembe lažje, druge pa težje opazili, tretje se lahko zgodijo med samim doseganjem zastavljenega cilja. Poleg tega je včasih zelo težko napovedati, katere informacije bomo za vzgojni proces potrebovali, zato se nam kaj hitro lahko zgodi, da se nam katera od njih izmuzne.
Nekateri starši se ob tem sprašujejo, kolikokrat si lahko privoščimo take ali podobne napake. Seveda velja načelo manj je boljše, pa vseeno: privoščimo si jih lahko tolikokrat, dokler ne izgubimo otrokovega zaupanja. Ko in če ga izgubimo, se moramo vrniti nazaj na prvi korak – vzpostavljanje dobrega medosebnega odnosa in medosebnega zaupanja.
3. Ko ocenimo, da otroka poznamo dovolj dobro, se lahko osredotočimo na vzgojne cilje, ki jih z vzgojo želimo doseči. Te oblikujemo na podlagi celotnega znanja, ki smo ga do sedaj pridobili. Upoštevati moramo namen vzgoje, kako poteka vzgoja, kako deluje naš otrok in kakšnega otroka želimo vzgojiti. Več o oblikovanju vzgojnih ciljev bomo govorili v naslednjem poglavju.
4. Nazadnje nas čaka še doseganje zastavljenih vzgojnih ciljev. Ali bo to lahka ali težka naloga, je odvisno od uspešnosti predhodnih treh korakov. Če ne bomo vzpostavili dobrega medosebnega odnosa s svojim otrokom, našemu vodstvu ne bo sledil. Posledično tudi ne bomo dosegli zastavljenih vzgojnih ciljev. V primeru da slabše spoznamo svojega otroka, si bomo lahko zastavili neprimeren vzgojni cilj ali pa neprimeren način za njegovo doseganje. Zaradi kompleksnosti je tudi temu koraku v nadaljevanju knjige posvečeno celotno poglavje.
Posamezni koraki lahko trajajo različno dolgo. Pričakujemo lahko, da bomo na začetku svojega vzgojnega delovanja več časa porabili za spoznavanje otroka in njegove osebnosti ter za primerno zastavljanje vzgojnih ciljev, ko bo otrok starejši, pa bomo po vsej verjetnosti porabili več časa za doseganje zastavljenih vzgojnih ciljev. Pri tem govorimo o velikih razlikah, lahko tudi v tednih. Tako lahko na začetku vzgojnega procesa porabimo tri tedne, da pridobimo otrokovo zaupanje in vzpostavimo dober medosebni odnos, kasneje pa za to porabimo le še nekaj dni. Posamezen vzgojni cilj lahko v začetku vzgojnega procesa dosežemo tudi v enem dnevu, ko pa bo otrok starejši, se bomo lahko s posameznim vzgojnim ciljem mučili tudi po nekaj tednov. Vedenja svojih otrok ne moremo nikoli do potankosti načrtovati, zato je ključno, da smo tekom celotnega vzgojnega delovanja čim bolj prilagodljivi in svoje vzgojne dejavnosti venomer prilagajamo tako, da bodo za otroka čim bolj konstruktivne.
Namen vzgoje in teh vzgojnih korakov ni, da bi se morali vzgojitelji in otroci prilagoditi njim, temveč da bi se vzgojni koraki prilagodili vzgojiteljem in njihovim otrokom in tako omogočili čim boljše vzgojne rezultate. V primeru da med neposredno vzgojo naletimo na neuspeh, se moramo vedno vrniti na začetni korak in ponovno začeti od tam. Vsak neuspeh bo namreč lahko zamajal naš medosebni odnos in zaupanje (spomnimo se primerov avtoritete plemenitenja), zato moramo najprej poskrbeti, da je naša podlaga za vzgojno delovanje še vedno trdna in zanesljiva. Naslednji koraki nam nato omogočajo odkrivanje vzroka za neuspeh, čemur sledi ustrezno ukrepanje, spreminjanje in prilagajanje vzgojnega procesa novemu znanju.
Vzgoja pomeni naučiti otroka vsega, kar vemo, in mu nato dovoliti, da v tem znanju raste in se razvija v boljšo osebo, kot smo mi. Dober vzgojitelj je zato tisti, ki svojega otroka vzgaja tako, da bo nekega dne boljši od njega.
| 11 vzgojnih elementov | vloga v vzgojnem procesu |
| otrok | je osrednji subjekt vzgojnega procesa in vir informacij za vzgojitelja, kar je osnova za načrtovanje, usmerjanje in prilagajanje vzgojnega procesa |
| učenje vedenja | je osrednja dejavnost vzgoje |
| medosebni odnos | boljši kot je medosebni odnos med otrokom in avtoriteto, učinkovitejši je proces vzgoje |
| avtoriteta | je vir informacij za otroka in razlog za spreminjanje njegovega vedenja |
| vzgojni cilji | osnova za vzgojiteljevo delovanje |
| pravila vedenja | z njimi otroka usmerjamo proti zastavljenim vzgojnim ciljem |
| meje dovoljenega | z njimi zaščitimo otroka in družbo pred neprimernim vedenjem |
| želeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas vodi do zastavljenih vzgojnih ciljev |
| neželeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas pri doseganju vzgojnih ciljev ovira |
| nagrajevanje | je pristop za krepitev izbranega vedenja |
| kaznovanje | je pristop za odvračanje od izbranega vedenja |