Zdaj ko poznamo teoretične osnove vzgoje in njene značilnosti, se lahko podrobneje posvetimo vzgoji v praksi. S tem poglavjem tako začenjamo oblikovati svojo vzgojo, ki bo prilagojena samo nam in naši unikatni vzgojni situaciji. Tako kot pri vseh ostalih stvareh bomo tudi tu začeli na začetku – na začetku vzgojnega procesa, na začetku našega vzgojnega delovanja. S tem namenom se bomo pogovarjali o:
- vsem, kar morate vedeti o avtoriteti,
- našem zgledu kot prvemu načinu vzgoje.
Starši in avtoriteta
Kdo je avtoriteta? Kaj je avtoriteta? Kako avtoriteto pridobimo in kako jo izgubimo? Tako kot vzgoja je bila tudi avtoriteta v zadnjih desetletjih podvržena velikim spremembam. Zato ni nič presenetljivega, da tudi na tem področju danes velja kar precejšnja zmeda.
V času avtoritarnega vzgojnega stila je bila avtoriteta vezana na določen položaj oziroma družbeno vlogo. Starši so imeli avtoriteto nad otroki že samo zaradi tega, ker so bili njihovi starši. Taka avtoriteta je bila neizpodbitna. Vanjo je bilo prepovedano dvomiti, jo preizkušati. Vsak tak poskus je bil označen za neželeno vedenje in temu primerno sankcioniran s kaznijo. Tako je bila avtoriteta utemeljena s strahom pred kaznijo. Samo spomnite se na starše okoli leta 1960 ali zgodbe o učiteljih v tistem času, ki so svoje otroke pretepali, jim nalagali težaška dela in podobne fizično zahtevne stvari, kadar so avtoriteti nasprotovali.
Ko se je leta 1980 začel uveljavljati permisivni vzgojni stil, se je promovirala prikrita avtoriteta. Njena naloga ni bila neposredno vplivati na otroka, temveč prilagoditi njegovo okolico tako, da bo čim bolje spodbujala otrokov razvoj in čim ustrezneje usmerjala otrokovo vedenje. Zavarovana je bila s skrivanjem svojih namenov in s tem manipulacijo otrokovega vedenja. Otrok ni več zavedno sledil avtoriteti vzgojitelja, temveč je svoje vedenje spreminjal na podlagi svojega znanja in izkušenj. Svoje vedenje je spremenil takrat, ko je verjel, da ga bo to osrečilo.
Danes, v demokratičnem vzgojnem stilu, ima avtoriteto tisti, ki ima pri posameznih odločitvah zadnjo besedo. To ne pomeni, da ima mož zadnjo besedo, če izrazi samo svoje strinjanje (»da, draga«). Imeti zadnjo besedo pomeni, da lahko predhodno odločitev poljubno spremenimo.
Primer: otrok si želi v živalski vrt. Oče ga zavrne, ker je vstopnina predraga, zato bomo šli v park. V tem primeru ima oče avtoriteto. Če otrok začne jokati in kričati, da želi v živalski vrt, čemur nato oče podleže, saj ve, da bo otrok v nasprotnem primeru še dva dni sitnaril, ima otrok avtoriteto. V demokratičnem vzgojnem stilu imajo lahko zadnjo besedo in s tem avtoriteto starši ali otroci. Vse je odvisno od tega, kdo je bolj spreten pri uveljavljanju svoje volje.
Tako se nam danes zastavlja vprašanje, katera oblika avtoritete je za otrokovo odraščanje in vzgojo najboljša. Odgovor žal ni preprost. To pa zato, ker tudi delovanje posameznih članov znotraj družine ni preprosto. Zdaj že vemo, da ljudje med seboj delujemo različno, da ni dveh družin, ki bi delovale enako. Na podlagi tega lahko brez dvoma trdimo, da tudi enaka »vrsta« avtoritete nikoli ne bo delovala v vseh družinah enako uspešno. Zato je kot pri ostalih vzgojnih elementih tudi avtoriteto potrebno prilagoditi sebi, svojemu otroku, svoji družini in posamezni vzgojni situaciji. Pozabimo zato za trenutek zgornje zelo splošne oblike avtoritete in se posvetimo vprašanju, kaj sploh je avtoriteta, kako deluje in kaj je njena vzgojna vloga.
Avtoriteta oziroma imeti avtoriteto nad nekom oziroma biti nekomu avtoriteta pomeni, da lahko vplivamo na vedenje te osebe. Imeti avtoriteto nad svojim otrokom pomeni, da lahko vplivamo na njegovo vedenje, imeti avtoriteto nad svojim partnerjem pomeni, da lahko vplivamo na njegovo/njeno vedenje.
Vplivamo lahko na vedenje številnih ljudi. Svojim otrokom lahko ukažemo, naj gredo spat; svojega partnerja lahko prosimo, naj gre v trgovino po hrano, vplivamo lahko na vedenje svojih sodelavcev, na vedenje svojih staršev, na skupino neznancev v trgovini… Na vse te ljudi lahko vplivamo z našim vedenjem, z našim zgledom, z verbalno ali neverbalno komunikacijo. Na kratko: vplivamo lahko na vedenje vsakogar, ki nas prepozna kot avtoriteto.
Enako velja za otroke. Na njihovo vedenje lahko vpliva vsak, ki ga prepoznajo kot avtoriteto. To so lahko njihovi starši, stari starši, bratje ali sestre, sošolci, drugi otroci ali odrasli, lahko tudi popolni tujci. Prav zaradi tega je vsak otrok unikaten, zaradi tega je vsaka družina unikatna, zaradi tega je vsak človek in vsaka vzgoja unikatna, saj se ljudje srečujemo z različnimi ljudmi, ki različno (glede na naše predhodne izkušnje) vplivajo na naše vedenje, naše znanje in izkušnje. Tudi zaradi tega vzgoja drugorojenega otroka običajno prinaša drugačne vzgojne izzive kot vzgoja prvorojenca, saj lahko slednji svojemu mlajšemu bratu ali sestri tudi predstavlja avtoriteto.
Avtoritete nikoli ne pridobimo sami, temveč jo dobimo od drugih – od tistih, ki se odločijo, da bodo zaradi nas spremenili svoje vedenje. Se še spomnite definicije vzgoje? Vzgoja je proces spreminjanja vedenja na podlagi naših izkušenj. Ko govorimo o vzgoji izključno kot medosebnem odnosu, torej kadar imamo namen z vzgojo vplivati na vedenje nekoga drugega, lahko njeno definicijo rahlo spremenimo in zapišemo, da je vzgoja proces spreminjanja vedenja, kot ga narekuje avtoriteta.
Kdo bo avtoriteta, odloča tisti, ki spreminja svoje vedenje (otrok). Izbira jo lahko med vsemi, s katerimi ima v trenutku odločitve stik. Pri tem ima lahko stik v trenutnem času in prostoru (avtoriteta je ob njem), samo v trenutnem času (avtoriteta deluje nanj preko telefona, interneta, preko oglasov, knjig in drugih načinov komunikacije), ali pa je v stiku z avtoriteto preko svojega spomina (npr. starši so mi rekli, da ko bom vstopil v prostor, moram najprej pozdraviti).
Kaj pa nas pripravi do tega, da upoštevamo izbrano avtoriteto? Kaj nas prepriča, da spremenimo svoje vedenje na podlagi informacij nekoga drugega? Prvi kriterij je zaupanje. Osebe, katerim zaupamo, imajo tudi možnost biti naša avtoriteta. Osebe, katerim ne zaupamo, nimajo možnosti biti naša avtoriteta. Z drugimi besedami, svoje vedenje bomo spremenili samo takrat, ko bomo avtoriteti zaupali, ko bomo verjeli v resničnost njenih besed ali dejanj. Večje in trdnejše kot bo zaupanje, večja in trdnejša bo avtoriteta. Posledično bo omogočala večji vpliv nad vzgajanim, zaradi česar bo lažje spreminjala in usmerjala njegovo vedenje.
Starši bomo pri svojih otrocih najučinkoviteje pridobili zaupanje z iskrenostjo. Bolj kot bomo iskreni in zvesti sami sebi, večje bo otrokovo zaupanje v naše besede in dejanja. Več laži kot bomo vpeljali v našo vzgojo, manjša in šibkejša bo naša avtoriteta nad otrokom. Bolj kot se bodo naše besede skladale z našimi dejanji in pogosteje kot bomo pravilno napovedali dogodke v bližnji prihodnosti ter posledice določenega vedenja (po domače – večkrat kot bomo imeli prav), trdnejša bo naša avtoriteta nad otrokom. To pa ne pomeni, da moramo vedno uganiti posledice otrokovih dejanj. Dovolj je, da omenimo ali ga opozorimo na tiste posledice, za katere menimo, da se bodo zgodile po določenem vedenju, ali da mirno priznamo, da ne vemo, kakšne bodo posledice, zaradi česar naj bo pri izvajanju vedenja previdnejši.
Primeri: otroka opozorimo, naj kozarec prime z obema rokama. Če ga bo držal samo z eno, ga bo lahko razbil. Otrok kljub temu prime kozarec le z eno roko, saj ga tako držijo tudi njegovi starši, ob tem pa mu zaradi teže zdrsne iz rok, pade na tla in se razbije. Naša napoved se je uresničila, zato se bo tudi otrokovo zaupanje v naše besede povečalo. Otroke strašimo, da če nas ne bodo ubogali, bo prišel »bav bav« in jih odnesel. »Bav bav« nikoli ne pride niti po njega, niti po najbolj porednega otroka v vrtcu/šoli, zato se otrokovo zaupanje v naše besede zmanjša. Otroka prepričujemo, da preživljanje časa pred televizijo in pametnim telefonom ni zdravo in ni dobro. Kljub temu sami večino svojega prostega časa preživimo pred televizijo ali pametnim telefonom, ker nas ti dve dejavnosti močno osrečujeta. Naše besede se tako ne skladajo z našim ravnanjem, zaradi česar se bo otrokovo zaupanje v našo avtoriteto zmanjšalo. Otroka učimo, da je olikano uporabljati besedi prosim in hvala. Pri tem tudi sami besedi pogosto uporabljamo, ne glede na to ali smo doma ali v javnosti, ali se s prošnjo obračamo na partnerja, na otroka, na trgovca, poštnega uslužbenca ali smetarja. Ker se bodo naše besede skladale z našimi dejanji, se bo tudi otrokovo zaupanje v nas povečalo.
Zaupanje ni nikoli samoumevno. Zaupanje si moramo vedno pridobiti in zanj neprestano skrbeti. Zaradi tega namen vzgojitelja ni predstavljati neko idealizirano, umetno ustvarjeno, zlagano podobo »popolnega« državljana, temveč je njegova naloga biti iskren, najboljši človek v okviru svojih zmožnosti, ki svojemu varovancu omogoča varno učenje in razvoj, da bo lahko nekega dne boljši od svojega vzgojitelja.
Ko pridobimo otrokovo zaupanje, lahko na njegovo vedenje vplivamo na dva različna načina. Spomnimo se: vzgoja je sprememba vedenja na podlagi naših izkušenj. Če informacije o spremembi vedenja prejmemo iz svojega socialnega okolja (od drugih ljudi), govorimo o spremembi vedenja zaradi avtoritete. Namen spremembe vedenja je poskrbeti za svojo srečo, kar želimo doseči s čim manj vloženega truda. To lahko avtoriteta izkoristi na dva različna načina. Na podlagi tega poznamo dve vrsti avtoritete:
1. avtoriteta, ki plemeniti našo srečo (avtoriteta plemenitenja),
2. avtoriteta, ki ogroža našo srečo (avtoriteta ogrožanja).
Poglejmo si natančneje vsako vrsto avtoritete posebej.
1. Avtoriteta plemenitenja nam ponuja boljšo srečo, večjo srečo od trenutne ali lažje doseganje sreče. Približno tako kot reklame: če boš upošteval avtoriteto in njene nasvete, boš srečnejši, kot si bil do sedaj. Ali bomo ponudbo avtoritete sprejeli ali ne, je odvisno od tega, koliko ji zaupamo in kaj nam ponuja. Je zelo nevsiljiva avtoriteta, ki se izvršuje predvsem preko medosebnega zaupanja in učenja na lastnih napakah. Če bi jo morali opisati z enostavnimi besedami, bi lahko rekli, da avtoriteta plemenitenja deluje v obliki dajanja predlogov za boljše življenje. »Ponudnikov« takih predlogov je ogromno: ko si otroci med seboj izmenjujejo predloge in izkušnje o zabavnih igrah, ko si sodelavci med seboj izmenjujejo strokovne nasvete, ko nam trgovci svetujejo najustreznejši izdelek za naše potrebe, ko nam zdravnik svetuje določeno obliko zdravljenja, ko otroku svetujemo glede uporabe določenega predmeta… Pri vseh teh nasvetih lahko opazimo dve značilnosti, ki zaznamujeta avtoriteto plemenitenja:
- da je nasvet vedno usmerjen v izboljšanje trenutnega stanja,
- da lahko posamezen nasvet vedno sprejmemo ali zavrnemo.
Nekaj primerov iz sveta odraslih:
Nekega dne se odločimo, da želimo shujšati. Če bomo izgubili nekaj kilogramov, bomo namreč srečnejši. Kako spremeniti svoje vedenje? Ali bomo lažje zaupali prijateljici, ki tehta 90 kg ali prijateljici, ki ima 60 kg? Verjetno bomo lažje zaupali drugi prijateljici, ki se je izkazala kot uspešnejša pri ohranjanju nizke telesne teže, in jo s tem prepoznali kot svojo avtoriteto za hujšanje, kar pomeni, da bomo svoje vedenje spremenili in prilagodili na podlagi njenih informacij.
Že tretjič se odločimo, da bomo del prihrankov investirali z namenom poiskati dodaten dohodek. Izbiramo med dvema prijateljema. Prvi je zelo uspešen, lasti si odličen avto in veliko hišo. K njemu smo šli že dvakrat po nasvet, vendar z rezultatom nismo bili zadovoljni, zaradi česar smo izgubili nekaj zaupanja vanj (njegove napovedane posledice se niso skladale z dejanskimi posledicami predlaganih dejanj). Drugi prijatelj je manj uspešen, ima samo dober avto. Njegovih nasvetov še nismo preizkusili. H komu se bomo bolj verjetneje obrnili po nasvet? Ob ponavljajočih se neuspehih bomo slej ko prej prosili za nasvet tudi manj uspešnega prijatelja, saj se bo zaradi neuspehov zaupanje v prvega prijatelja manjšalo. Manjše kot bo zaupanje, šibkejša bo avtoriteta, manj verjetno bomo svoje vedenje prilagajali skladno z njegovimi informacijami.
Prvič potujemo z letalom, zaradi česar smo primorani prvič obiskati letališče. Ker ne vemo točno, kako se primerno obnašati, intenzivno iščemo avtoriteto, ki bi nam te informacije podala. Najdemo jo lahko v informacijskih tablah, osebju ali pa se odločimo posnemati vedenje drugih ljudi, za katere verjamemo, da prav tako potujejo z letalom. Koga bomo prepoznali kot avtoriteto, je odvisno od tega, koga bomo ocenili kot najbolj zaupanja vrednega. Če imamo opravka s prijaznim, odlično usposobljenim osebjem, po možnosti na velikem letališču, bomo najverjetneje prepoznali njih kot avtoriteto. Če se nahajamo na manjšem letališču, kjer osebje zelo sproščeno pije kavo, bomo po vsej verjetnosti avtoriteto iskali drugje. Lahko jo najdemo v informacijskih tablah, ki bodo usmerjala naše vedenje, lahko pa tudi v gruči turistov s turističnim vodičem, ki nosi tablo z napisom našega cilja potovanja. V primeru, da ocenimo dve avtoriteti kot približno enakovredni zaupanja, se običajno odločimo za tisto avtoriteto, od katere najlažje prejmemo zanesljive informacije, ki nas po liniji najmanjšega odpora vodijo do našega cilja.
Pa še nekaj primerov iz sveta otrok:
Otrok med svojim odraščanjem intenzivno raziskuje in spoznava svet okoli sebe. Med drugim išče, raziskuje, preizkuša in spoznava tudi vse dejavnosti, ki bi ga lahko osrečevale. Pri tem mu avtoriteto plemenitenja pogosto predstavljamo mi starši, njegovi sorojenci ali stari starši. Tako lahko otrok opazuje, kako v prostem času pogosto posežemo po knjigah. Opazi tudi, da smo po branju običajno boljše volje kot pa pred branjem. To bo zanj dovolj informacij, da si bo tudi on želel prebirati knjige, saj bo verjel, da bo ta dejavnost osrečila tudi njega.
Podobno lahko otrok opazuje svojega starejšega brata, kako uživa pri vožnji s kolesom, kar ga spodbudi k razvijanju lastne zmožnosti vožnje s kolesom. Tudi starejši otroci lahko opazujejo vedenje mlajših bratov ali sester v različnih situacijah. Starejši lahko tako opazi, da mlajšemu ni nikoli potrebno pospraviti igrač za seboj, ker jih vedno pospravlja v napačne zaboje. Po vsej verjetnosti bo tudi starejši sin preizkusil to ali podobno vedenje z namenom izogniti se neprijetnemu opravilu – pospravljanju.
Še zadnji primer, ki ga bomo omenili in ga zelo pogosto opazimo med mladimi je, da otrok poišče tistega vrstnika, ki se mu zdi v družbi najbolj uspešen, in posnema njegovo vedenje. Njegov vrstnik si je namreč z doseženim uspehom (biti priljubljen) pridobil zaupanje otroka, zaradi česar je pripravljen spremeniti svoje vedenje z namenom, da bi tudi on užival podoben ugled v družbi. Iz tega razloga lahko od sošolca prevzame želeno, pa tudi neželeno vedenje – vulgarne besede, brezbrižno obnašanje, želi nositi podobna oblačila, podobno pričesko, želi hoditi na enake interesne dejavnosti itd.
Avtoriteto plemenitenja nam torej predstavlja tista oseba, za katero menimo, da nam lahko prinese več sreče v naše življenje, ki lahko oplemeniti našo srečo. Njena slabost je ta, da ne moremo nikogar prisiliti v spremembo vedenja. V spremembo ga moramo vedno prepričati, kar običajno zahteva svoj čas.
2. To pa ne velja za avtoriteto ogrožanja, ki izkorišča svojo premoč nad drugimi in dejstvo, da nadzoruje del njihove sreče. V tem primeru je ohranitev sreče pogojena z upoštevanjem avtoritete. Z drugimi besedami: če ubogamo avtoriteto, se naša sreča ne bo zmanjšala, ne bomo kaznovani. Tako kot avtoriteta plemenitenja tudi avtoriteta ogrožanja temelji na zaupanju, da bo v primeru kršitve dogovorjena kazen tudi izvedena. Zaradi tega je zelo pomembno, da tekom vzgoje postavljamo take kazni, ki jih lahko izvajamo korektno in konsistentno.
Čeprav se avtoriteta ogrožanja na prvi pogled zdi zelo kruta oblika avtoritete, se z njo srečujemo vsak dan. Povezuje se z vsemi tistimi situacijami, ki skrbijo za našo varnost in neovirano delovanje družbe. Preprečuje ali omejuje izvajanje predvsem tistih vedenj in vedenjskih vzorcev, ki lahko posamezniku ali skupini ljudi prizadene škodo večjega pomena ali nepopravljivo škodo. Ker vzgajati pomeni vpeljevati otroka v družbo, lahko avtoriteto ogrožanja podobno uporabimo tudi v vzgoji.
Poglejmo si nekaj primerov iz sveta odraslih:
Velik del naše sreče nadzoruje naš šef – vodja podjetja, v katerem delamo. Nadzoruje tisti del naše sreče, ki se imenuje plača. Če šefovih navodil ne upoštevamo dovolj dobro, se bo naša plača znižala ali celo odstranila. Ker si tega nihče ne želi, se trudimo svoje vedenje spreminjati v skladu z navodili nadrejenega. To pomeni, da nam nadrejeni predstavlja avtoriteto. S to avtoriteto je zavarovana naša plača. Podjetje nam bo namreč plačo lahko izplačalo samo pod pogojem, da ima na voljo dovolj denarnih sredstev. Denar pa v podjetje priteka zaradi dobrega dela zaposlenih. Slabo opravljeno delo tako predstavlja rizično vedenje, ki lahko prinaša škodo večjega pomena za celotno podjetje.
Del naše sreče nadzoruje tudi policija. Skrbijo za tisti del sreče, ki jo imenujemo naša varnost. V primeru da avtoritete policije ne upoštevamo, bomo kaznovani. Lahko smo kaznovani z globo ali pa tako, da povzročimo prometno nesrečo, ob čemer utrpimo materialno škodo in nas potem kaznujejo še z globo. V skrajni meri nam vzamejo tudi prostost. Navodila policije in zakone države tako upoštevamo, ker bomo v nasprotnem primeru kaznovani. Zato pravimo, da ima policija nad nami avtoriteto. S to avtoriteto je zavarovano delovanje skupnosti in s tem življenje vsakega posameznika. S tem namenom so kaznovana vsa tista vedenja, katerih posledica je lahko nepopravljiva škoda.
Z avtoriteto ogrožanja se srečujemo tudi pri obisku trgovin, gledališč, zdravstvenih ustanov, izobraževalnih ustanov in na vseh drugih krajih, kjer skupine ljudi delujejo z določenim namenom. V teh primerih je z avtoriteto ogrožanja zavarovano doseganje namena izbrane ustanove. Namen trgovine je nakupovanje izdelkov, ki jih potrebujemo, zato je uničevanje le-teh prepovedano; namen gledališča je ogled predstave, zato so vse dejavnosti, ki ogled motijo (klepetanje, telefoniranje, prehranjevanje…), prepovedane; namen zdravstvenih ustanov je posamezniku izboljšati zdravstveno stanje, zato je prepovedano vse tisto vedenje, ki lahko njegovo stanje poslabša (paničarjenje, kričanje in pritiski na zdravnika …). Če bomo taka vedenja izvajali, nam bo avtoriteta za določen čas omejila dostop do njihovih storitev (primorani bomo zapustiti trgovino, gledališče, zdravstveno ustanovo…).
Pa še primer iz sveta otrok:
Pri otrocih smo starši tisti, ki nadzorujemo največji del njihove sreče. Nadzorujemo namreč zadovoljevanje otrokovih potreb, količino igre in igrač, uporabo mobilnega telefona in računalnika … Vse, kar otrok dobi, dobi preko staršev, zato ima tudi veliko za izgubiti. Ker otrok ne želi izgubiti svoje sreče, se trudi upoštevati navodila svojih staršev, ki imajo nad otrokom v tem primeru avtoriteto ogrožanja.
Slabost avtoritete ogrožanja je ta, da je pogojena z nadvlado. Takoj ko avtoriteta izgubi nadvlado nad vzgajanim, izgubi tudi avtoriteto. Šefa ne bomo več upoštevali, če imamo možnost dobiti boljšo službo, policije ne bomo upoštevali, če bomo imeli dovolj denarja za plačilo glob, otroci staršev ne bodo več upoštevali, ko bodo zmožni sami poskrbeti zase.
Druga slabost avtoritete ogrožanja pa je ta, da spodbuja doživljanje negativnih čustev, ki jih vzgajani poveže neposredno z avtoriteto. Pogosta uporaba avtoritete ogrožanja nas zato ovira pri vzpostavljanju dobrega medosebnega odnosa. V svetu odraslih to sicer ni tako pomembno, pri vzgoji otrok pa se to izraža kot slabše poznavanje otrokove pristne osebnosti in delovanja ter posledično slabše prilagajanje vzgojnega procesa. Poleg tega v otroku ovira zadovoljevanje potrebe po varnosti, ljubezni in pripadnosti, kar še dodatno ovira vzgojni proces.
Zdaj ko poznamo obe avtoriteti, katere naj se poslužujemo? Katera je boljša? Obe sta dobri, vsaka za svoj namen. Zato je pomembno, da poznamo in obvladamo obe vrsti avtoritete in ju uporabljamo takrat, ko nam omogočata napredek v vzgojnem procesu.
Če pa ima kdo pomisleke in meni, da je katera od avtoritet boljša od kombinacije obeh: avtoriteta ogrožanja je prevladovala v avtoritarnem vzgojnem stilu, za katerega so ugotovili, da pri otroku povzroča veliko željo po maščevalnosti, ki se sprosti najkasneje takrat, ko starši izgubijo nadzor nad otrokovo srečo. Nihče se noče družiti s tistimi, ki ga ustrahujejo, se strinjate? Avtoriteto plemenitenja pa smo preizkusili v permisivnem vzgojnem stilu, ki se je prav tako izkazal kot porazno slab. Otrok iz ponujenih možnosti enostavno ni bil sposoben vedno izbrati prave (mi že vemo, da je to zaradi pomanjkanja znanja o svetu, v katerega odrašča).
Mešanica teh dveh avtoritet ne obstaja. Avtoriteti moramo prilagajati in izmenjevati glede na okoliščine, v katerih se nahajamo. Če pomislimo na svoje življenje, lahko opazimo, da večino svojega vedenja spremenimo zaradi avtoritete plemenitenja. Ljudje namreč že sami po sebi stremimo k lepšemu življenju, k večji sreči, zato je vse, kar moramo storiti, najti oziroma pokazati pot do nje. Otrok jo bo samostojno ubral takrat, ko bo nanjo pripravljen. Avtoriteta ogrožanja pa je uporabljena takrat, kadar je ogroženo naše zdravje (življenje), zdravje drugih ljudi ali takrat, ko je zaradi vedenja motena določena dejavnost (med gledališko predstavo je prepovedano klepetati, saj s tem motimo druge gledalce).
Enako naj bo v vzgoji. Prevladuje naj avtoriteta plemenitenja, ki otroku ponuja odkrivanje novega znanja, pridobivanja novih veščin za katere bo ocenil, da ga bodo osrečile*. Torej ponudite mu znanje, po katerem bo lahko posegel takrat, ko bo na to pripravljen. Avtoriteta ogrožanja pa naj bo omejena na tiste trenutke, ko bo otrok s svojim vedenjem ogrožal svoje zdravje, zdravje drugih ali pa bo s svojim vedenjem povzročal veliko ali nepopravljivo škodo. Pri tem naj delovanje avtoritete ogrožanja vedno temelji na vnaprej dogovorjenih pravilih vedenja in mejah dovoljenega obnašanja. Več o tem bomo govorili v 9. poglavju.
Pri izbiranju ustrezne avtoritete si lahko pomagate tudi z organizacijo sveta odraslih. Policija (avtoriteta ogrožanja) nas ne bo nikoli kaznovala zaradi neizvajanja dejavnosti (ker ne bi znali voziti avtomobila, ker ne hodimo v službo, ker se ne učimo). Za svojo srečo in obvladovanje dejavnosti, s katerimi jo bomo dosegli, smo odgovorni sami. Kaznovala pa nas bo takoj, ko bomo s svojim vedenjem začeli ogrožati druge (če se bomo brez vozniškega izpita peljali z avtomobilom).
*Starši otroku pomenimo ogromno. Upali bi si trditi, da starši otroku pomenijo več, kot si pomenita partnerja. Zato, če veste, da ste srečni, če je srečen vaš partner in obratno, ste lahko prepričani, da bo vaš otrok še srečnejši, če boste vi srečni zaradi njega, njegovega vedenja oziroma nečesa, kar je posledica njegovega vedenja. To pomeni, da bodo otroka skoraj zagotovo osrečile vse tiste dejavnosti, ki bodo osrečile tudi vas. Zaradi tega se namreč otroci zelo trudijo izpolniti pričakovanja svojih staršev, saj to pogosto pogojujejo s svojo srečo. Kako si lahko s tem spoznanjem olajšamo vzgojo? Zastavite si vzgojni cilj in ko ga dosežete, bodite srečni. To izrazite dovolj jasno, da bo otrok prepoznal vašo srečo in bo srečen tudi on.
Učenje in vzgoja preko zgleda
Z besedami ni mogoče povedati, kako pomembno vlogo ima zgled v vzgojnem procesu. Ne samo, da krepi zaupanje in avtoriteto, lahko bi rekli, da je zgled temelj našega vzgojnega delovanja. Boljši kot je, lažja je vzgoja. Poglejmo si, zakaj je temu tako.
Učenje preko zgleda je najosnovnejša oblika učenja vedenja – od učenca zahteva samo zmožnost opazovanja in posnemanja. Poteka tako, da učenec opazuje vedenje svojega vzgojitelja (avtoritete), iz katerega skuša pridobiti tiste informacije, ki jih potrebuje za posnemanje opazovanega vedenja. Novo pridobljene informacije nato skuša vključiti v svoje vedenje.
Zaradi preprostosti učenja preko zgleda je to prva oblika učenja vedenja, s katero se človek sreča v svojem življenju. Prvo učenje preko zgleda lahko tako zaznamo že pri dojenčkih, ko začne svet okoli sebe opazovati, opazovano posnemati in na ta način sistematično spoznavati svojo okolico in njene zakonitosti. To so tako za otroka prve informacije, ki jih dobi o svetu, v katerega odrašča, in vedenju, ki se ga v tem svetu prakticira. Preko zgleda se tako otrok nauči prvih pravil in oblik vedenja, kako se obnašati ob očetu, kako se obnašati ob mami, kako uporabljati posamezne predmete … Na podlagi našega zgleda bo otrok oblikoval svoje prve vedenjske vzorce.
Zdaj pa vprašanje za vas. Kaj menite, da je lažje? Naučiti se določeno stvar brez predznanja ali se naučiti isto stvar z napačnim predznanjem?
Veliko lažje in hitrejše se je učiti brez predznanja, ker hitreje sprejmemo in lažje verjamemo novo pridobljenim informacijam. V primeru, da imamo na določeno temo že obstoječe predznanje, bomo nove informacije neprestano primerjali s tistim, kar že vemo. V primeru neskladja med novimi in starimi informacijami, bomo zato porabili veliko časa in energije, da ugotovimo, katere informacije so resnične in katere neresnične, katere so pravilnejše, boljše in učinkovitejše ter katere se lahko ovrže. Ko govorimo o spremembi vedenja, moramo nato naše telo še odvaditi starega vedenja, ki je temeljilo na napačnih ali slabših informacijah, in navaditi na novo vedenje, ki temelji na boljših informacijah. Pri tem nam čas ugotavljanja resničnosti informacij in odvajanja od starega vedenja predstavlja razliko med učenjem z napačnim predhodnim znanjem in učenjem brez predznanja.
Za lažjo predstavo lahko učenje vedenja primerjamo z gradnjo hiše. Če želimo zgraditi hišo svojih sanj, moramo najprej kupiti parcelo. Lahko kupimo prazno parcelo in začnemo graditi takoj ali pa kupimo parcelo s staro hišo na njej. V drugem primeru bomo morali po vsej verjetnosti staro hišo najprej podreti, saj razporeditev prostorov ali način gradnje ne bo ustrezal načrtom naše sanjske hiše. Šele po rušenju bomo lahko začeli z gradnjo nove.
Grajenje hiše na prazni parceli predstavlja učenje brez predznanja. Takoj se lahko posvetimo učenju, oblikujemo ustrezno podlago za učenje in na njej zgradimo trdno kvalitetno znanje. Če pa imamo o določeni temi že nekaj znanja, moramo najprej oceniti njegovo kvaliteto. Če to znanje ni bilo premišljeno zgrajeno, nas bo po vsej verjetnosti samo oviralo pri usvajanju novega znanja, zaradi česar je bolje na to znanje najprej pozabiti (kar pa ni niti hitro niti enostavno) in nato na novo postaviti trdo podlago, na kateri bomo lahko zgradili boljše in kvalitetnejše znanje.
Otrok bo že kot dojenček dobil prve informacije o vedenju preko našega zgleda. Če bo to premišljen zgled želenega vedenja, bo hkrati tudi odlična podlaga, na kateri bomo lahko v prihodnosti gradili svojo vzgojo. Če bo to nepremišljen, slab zgled mešanice želenega in neželenega vedenja, bo to samo oviralo in oteževalo vzgojni proces v prihodnosti. Pri vzgoji namreč gradimo in oblikujemo vedenje, ki se s časom preoblikujejo v navade. Ponavljajoči dober zgled bo pri otroku oblikoval dobro vedenje, ki se bo s časom preoblikovalo v dobre navade, ponavljajoči slab zgled pa bo oblikoval slabo vedenje, ki se bo s časom preoblikovalo v slabe navade. Upam, da nam na tem mestu ni potrebno izgubljati besed, kako zahtevno in dolgotrajno je spremeniti svoje navade, zato je dober zgled izjemno dragocena, varna in donosna investicija v prihodnost, ki nam prihrani čas in energijo, izboljšuje medosebne odnose ter lajša reševanje vzgojnih problemov.
Kakšen zgled pa naj damo svojim otrokom, da bo zagotovo dober?
S svetom, v katerem živimo, imamo vsaj 20 let izkušenj več kot naši otroci. V teh letih imamo čas preizkusiti različna vedenja, obdržati tista, ki se nam zdijo koristna ter zavreči in spremeniti tista, ki se nam zdijo nekoristna. Po tem principu učenja na lastnih napakah bomo lahko svojim otrokom preko zgleda ponudili informacije izključno o tistem vedenju, ki ga bomo ocenili kot koristnega. Z drugimi besedami: trudimo se biti čim boljši človek. Boljši kot bomo, bolje bomo lahko vzgojili svojega otroka. Noben vzgojitelj namreč ne more vzgojiti boljšega človeka od sebe, saj v trenutku, ko začnemo v svojo vzgojo vključevati neresnice, začnemo izgubljati avtoriteto in z njo možnost vplivanja na otroka. Ko otroka enkrat vzgojimo na isto raven, kjer smo že sami, je naše vzgojno delo opravljeno. Od te ravni naprej bo moral otrok poiskati drugo avtoriteto ali pa se samovzgajati na podlagi lastnih izkušenj.
In tudi to je ena od nalog vzgojitelja – neprestano iskanje in razvijanje boljšega vedenja, bodisi s pomočjo druge avtoritete, bodisi na podlagi lastnih izkušenj. Bodite vedenjsko vsaj tako uspešni, kot želite, da bi bili uspešni vaši otroci. Obnašajte se vsaj tako dobro, kot želite, da bi se obnašali vaši otroci. Do te mere bomo namreč otroke relativno enostavno vzgojili. Takoj ko bomo od njih zahtevali večjo uspešnost, kot smo jo sami dosegli, se bo vzgoja spremenila v pekel. Pozor! Ko bomo zahtevali večjo uspešnost. Prav je, da verjamemo, da naš otrok zmore biti uspešnejši od nas, ni pa prav, da bi ga izsiljevali in z avtoriteto ogrožanja spodbujali vedenjski napredek. Taka vzgoja bo namreč zelo hitro uničila medosebni odnos med vzgojiteljem in otrokom. Ali bo otrok uspešnejši od svojih staršev ali ne, je njegova odločitev. In brez skrbi, večina otrok si želi biti uspešnejša od svojih staršev, saj to zanje pomeni, da bodo srečnejši. Vse, kar za to potrebujejo, pa je, da verjamejo (oziroma da nekdo drug verjame vanje), da so tako stanje sposobni doseči.
Zgled pa je pomemben še zaradi ene stvari. Z njim pridobivamo otrokovo zaupanje, s čimer se krepi avtoriteta plemenitenja. Otrok bo vedno, ne glede na starost, opazoval naše vedenje in analiziral njegove posledice. S tem bo namreč preverjal, ali lahko zaupa našim besedam. Verjetno poznate staro modrost, ki pravi, da »dejanja govorijo glasneje kot besede« ali pa »dejanja so vredna več kot besede.« Z besedami je pač zelo enostavno manipulirati. Zato imamo tudi ljudje navado, da besede vedno preverimo z dejanji. Če se med seboj skoraj vedno ujemajo, bomo osebi zaupali, če se med seboj večkrat zapored ne ujemajo, osebi ne bomo zaupali. Nekaj primerov:
Zelo enostavno je otrokom govoriti, da ne smejo preveč časa preživeti pred televizijo, telefonom in računalnikom, saj to ni dobro zanje. Naslednji dan pa sami brez slabe vesti dve uri porabimo za igranje igric ali gledanje najljubše nadaljevanke. Zelo enostavno je otrokom povedati, da je preživljanje časa na svežem zraku zelo zdravo, pa vseeno svoj prosti čas raje preživljamo v stanovanju. Zakaj pa ljudem v takih primerih ne zaupamo, čeprav so lahko besede resnične?
Dolgotrajno preživljanje časa pred zasloni je res škodljivo in preživljanje časa na svežem zraku je zares zdravo, ljudi pa žal to ne zanima prav pretirano. Ljudi zanima zgolj njihova trenutna sreča. S tem ko starši s svojim zgledom pokažemo, da raje preživljamo čas pred zaslonom kot v naravi, otrok dobi informacijo, da nam čas pred zaslonom daje večjo srečo od preživljanja časa v naravi.
S tem ko si partnerja med seboj ne pomagata, ne pogovarjata, ne sodelujeta, sporočata otrokom, da je to način, s katerim dosežeš večjo osebno srečo, kot če bi si med seboj pomagala, pogovarjala ali sodelovala. Če oče velikokrat ignorira mamine prošnje in zahteve, s tem sporoča, da je to lažji način za doseganje sreče, kot če bi prošnjam in zahtevam ugodil. Če starši v javnosti niso prijazni do drugih ljudi, s tem otrokom sporočajo, da je lažje biti srečen, če do drugih ljudi nisi prijazen.
Če povzamemo: starša s svojimi odločitvami in načinom življenja neprestano dajeta zgled svojim otrokom. Vse njune odločitve, njuna dejanja in vedenje otroci razumejo kot najlažji način za doseganje sreče, še posebej, če se določeno vedenje večkrat ponovi. Njun medosebni odnos in odnos do drugih ljudi je tako za otroke osnovno vodilo za doseganje svoje sreče.
In to je točno tisto, kar otroci zasledujejo. Svojo srečo. Zdravo življenje nas zanima takrat, ko zbolimo oziroma mislimo, da lahko zbolimo. Če grožnje bolezni ni, nas zanima izključno naša sreča.
Zgled pa ni pomemben samo v zgodnjem otroštvu. Pomembno vlogo pri oblikovanju in spreminjanju vedenja ima tudi takrat, kadar se znajdemo v neznani situaciji. To velja tako za otroke, kot tudi za odrasle. Vedno, ko se znajdemo v neznani situaciji, bomo informacije o želenem vedenju iskali tudi s pomočjo zgleda ljudi okoli nas.
Primer: predstavljajmo si, da prvič potujemo z letalom. Ko stopimo skozi vhod letališča, kjer nismo bili še nikoli, kako vemo, kam iti? Verjetno bomo šli tja, kamor bodo šli tudi drugi ljudje, ki bodo s kovčkom stopili skozi vhod. V takih situacijah namreč na podlagi svojih izkušenj poiščemo tisto osebo, ki ji v danem trenutku najbolj zaupamo (avtoriteta plemenitenja). Ko jo najdemo, se po njej zgledujemo.
Ko potujemo po svetu ali neznanem kraju, kako vemo, katera restavracija je dobra? Če bi morali izbirati med lepo urejeno, a prazno restavracijo in malo slabše urejeno, a polno restavracijo, katero bi izbrali? Verjetno tisto, ki ima več strank. Zakaj? Ker zaupamo ljudem, da obstaja razlog, zakaj so izbrali prav to restavracijo in ne katere druge.
Enako počnejo tudi otroci, ko se znajdejo v neznani situaciji. Najprej poiščejo osebo, po kateri se bodo zgledovali, nato pa po svojih najboljših močeh posnemajo njegovo/njeno vedenje. Težava pri tem lahko nastane ob zahtevnejših vedenjskih vzorcih, ki jih otrok še ne obvlada, ali pa takrat ko se otrokov zgled začne neprimerno vesti.
Primer: svojega otroka peljemo prvič na pogreb. Na začetku je otrok »priden«, saj se zgleduje po našem vedenju. Kaj kmalu pa nastane težava, saj je želeno vedenje ob pogrebnih slovesnostih za otroka zelo težko obvladljivo. Spomnimo se, da ima otrok kratko časovno predstavo. Eno uro lahko doživlja, kot da bi bile štiri. Pogreb je zato lahko za otroka kot štiri urno čakanje, kjer mora biti tiho in pri miru ter se dolgočasiti ob neki čudni dejavnosti odraslih, ki je sploh ne razume. Ob vsem tem ni ravno srečen, zato je velika verjetnost, da bo iskal druge zglede in druge aktivnosti, ki bi pregnale njegov dolgčas in ga osrečile. Lahko začne raziskovati pokopališče, lahko opazi par v ozadju, ki klepeta, zato začne še on klepetati, lahko opazi dva otroka, ki se lovita itd.
Nastalo situacijo lahko rešujemo na različne načine, odvisno od specifike posamezne vzgojne situacije. Za zdaj naj omenimo, da se s takim vedenjem lahko soočamo z avtoriteto ogrožanja, s kaznovanjem, s prilagajanjem okolice, z nagrajevanjem truda…, a več o tem v naslednjih poglavjih.
Vzgojna naloga zgleda je tako podajanje prvih informacij o vedenju v posamezni situaciji. Boljši kot je zgled, manj dela bomo imeli s popravljanjem vedenja in soočanjem ter odpravljanjem neželenega vedenja v prihodnosti. Zato se je smiselno za oblikovanje dobrega in kvalitetnega zgleda čim bolj potruditi.
Vzgoja pomeni prenesti svoje znanje na otroka in mu nato dovoliti, da to znanje obogati z novimi izkušnjami.
| 11 vzgojnih elementov | vloga v vzgojnem procesu |
| otrok | je osrednji subjekt vzgojnega procesa in vir informacij za vzgojitelja, kar je osnova za načrtovanje, usmerjanje in prilagajanje vzgojnega procesa |
| učenje vedenja | je osrednja dejavnost vzgoje |
| medosebni odnos | boljši kot je medosebni odnos med otrokom in avtoriteto, učinkovitejši je proces vzgoje |
| avtoriteta | je vir informacij za otroka in razlog za spreminjanje njegovega vedenja |
| vzgojni cilji | osnova za vzgojiteljevo delovanje |
| pravila vedenja | z njimi otroka usmerjamo proti zastavljenim vzgojnim ciljem |
| meje dovoljenega | z njimi zaščitimo otroka in družbo pred neprimernim vedenjem |
| želeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas vodi do zastavljenih vzgojnih ciljev |
| neželeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas pri doseganju vzgojnih ciljev ovira |
| nagrajevanje | je pristop za krepitev izbranega vedenja |
| kaznovanje | je pristop za odvračanje od izbranega vedenja |