Zaradi razlik med delovanjem otroka in odraslega je nemogoče, da bi se otrok vzgajal sam. Že samo pomanjkanje znanja in izkušenj o družbi, v katero bi se vzgajal, bi predstavljalo nepremostljivo oviro, kaj šele nezmožnost daljšega načrtovanja. Otrok mora zato v vzgoji nujno sodelovati z odraslo osebo, ki bo s svojimi sposobnostmi zapolnila primanjkljaj otrokovih sposobnosti. V tem poglavju bomo zato spoznali:
- zakaj smo starši nepogrešljivi v procesu vzgoje,
- kakšne so naše vzgojne naloge.
Zakaj smo starši nepogrešljivi v procesu vzgoje?
Kot že rečeno, med odraslimi in otroki obstajajo določene razlike, ki so predvsem posledice biološkega in psihološkega razvoja. Pri tem na vzgojo najpomembnejše vpliva to, da imajo otroci zelo malo znanja in izkušenj o svetu, v katerega odraščajo, in zelo kratko časovno predstavo. Ker pa sta ti dve sposobnosti ključni za uspeh pri vzgojnem delovanju (vzgoja kot uvajanje posameznika v novo okolje), ju moramo nujno vključiti v vzgojo preko druge osebe, ki ti dve sposobnosti poseduje. Zaradi tega proces vzgoje ne more biti uspešen, ne da bi bila vanjo vključena vsaj ena odrasla oseba.
Vzgoja otroka namreč običajno poteka več kot 10 let. Skozi vsa ta leta je za čim boljše rezultate potrebno skrbno načrtovanje vzgojnih ciljev in dejavnosti, s katerimi bomo vzgojne cilje dosegali. Sedaj že vemo, da otrokom primanjkuje sposobnost daljše časovne predstave, kar pomeni, da niso zmožni tako obsežnega časovnega načrtovanja, kot ga proces vzgoje od nas zahteva. Poleg tega jim primanjkuje tudi znanja in izkušenj o svetu, v katerega odraščajo, zaradi česar sami niso zmožni oblikovati primernih vzgojnih ciljev, ki bi jim omogočali uspešno delovanje v družbi.
Vsaj na teh dveh področjih so zato otroci v vzgojnem procesu odvisni od svojih vzgojiteljev. Ti so namreč zmožni na podlagi svojega znanja in izkušenj določiti vzgojne cilje, ki bodo otroku omogočali uspešno delovanje v družbi, zaradi daljše časovne predstave izbrane vzgojne cilje razčleniti na kratkotrajne vzgojne cilje, njihovo doseganje pa prilagoditi trenutnim sposobnostim otroka.
V čem pa se starši razlikujemo od vseh ostalih vzgojiteljev, da smo tako nepogrešljivi v procesu vzgoje? Razlikujemo se v tem, da smo edini vzgojitelji, ki delujemo skozi celoten otrokov razvoj, ki spremljamo otrokovo odraščanje od začetka do konca. To prinaša edinstvene prednosti tako za nas starše kot tudi za otroka.
Vsak otrok je namreč unikatna in neponovljiva osebnost, ki se skozi svoje življenje neprestano spreminja in razvija. Spremljanje celotnega otrokovega razvoja nam tako ponudi največ znanja o otrokovih izkušnjah, kar nam omogoča najboljše razumevanje njegovega delovanja in posledično najučinkovitejše prilagajanje procesa vzgoje. Otroku na drugi strani prisotnost staršev ponuja veliko stopnjo konsistentnosti, ki mu je drugi vzgojitelji ne morejo nuditi. Zaradi tega otrok lažje zadovoljuje svoje psihološke potrebe pri svojih starših kot pri drugih vzgojiteljih.
Zaradi tega smo prav starši tisti vzgojitelji, ki nosimo primarno odgovornost za otrokovo vzgojo. Zaradi vsega tega je vloga staršev v procesu vzgoje nezamenljiva in nenadomestljiva.
Vzgojne naloge staršev
Starši imamo pri vzgoji svojega otroka prav posebno vlogo in z njo posebne vzgojne naloge, ki jih noben drug vzgojitelj ne more opraviti namesto nas z enako uspešnostjo. Poglejmo si, katere so te vzgojne naloge.
Otrok se skozi proces vzgoje razvija s ciljem postati samostojna odrasla oseba. V tem procesu je naloga staršev, da otroku pomagamo na njegovih šibkih področjih oziroma na tistih področjih, ki jih ne more sam nadzorovati. Področja, ki zahtevajo skrb staršev, lahko zajamemo v petih točkah:
- skrb za zadovoljevanje otrokovih potreb,
- poznavanje otroka, njegove osebnosti in delovanja,
- individualiziranje procesa vzgoje,
- spodbujanje otrokovega razvoja,
- poosebljanje avtoritete.
Poglejmo si podrobneje vsako področje posebej.
1. Skrb za zadovoljevanje otrokovih potreb
Vsak človek ima svoje potrebe, katerih zadovoljitev zagotavlja njegovo telesno in duševno zdravje. Najpomembnejše človekove potrebe, ki jih moramo upoštevati v procesu vzgoje, so:
- potreba po hrani in pijači,
- potreba po počitku,
- potreba po varnosti
- potreba po pripadnosti, ljubezni in spoštovanju.
Zaradi pomanjkanja znanja in fizične moči, zaradi nezmožnosti daljše časovne predstave in zato, ker je zadovoljevanje zadnjih treh potreb vedno odvisno od drugih ljudi, otroci ne morejo popolnoma samostojno skrbeti za nobeno od navedenih potreb.
Potrebo po hrani in pijači odrasli zadovoljimo brez večjih težav. Vsak dan hodimo v službo, da dobimo plačo. Z njo lahko gremo v trgovino ali restavracijo in si kupimo hrano. Otroci še ne hodijo v službo. Njihova naloga je namreč pripraviti se na samostojno življenje. Zaradi tega ne dobivajo mesečne plače in si ne morejo kupiti hrane. Pa tudi če bi si jo lahko, so otroci prešibki, da bi si jo zmogli sami pripraviti. Kozice in ponve s hrano so pač težke za premikanje, ravnanje z noži je nevarno, prav tako uporaba kuhalne plošče ali pečice. Skrb, da otroci zadovoljijo svojo potrebo po hrani in pijači, je zato na ramenih staršev. Pri tem je seveda dobrodošlo, da v okviru otrokovih zmožnosti in po načelu postopnosti tudi njih vključimo v proces priprave hrane (več o načelu postopnosti v 6. poglavju). S tem bomo istočasno utrjevali meddružinske vezi, izboljševali medosebni odnos in zadovoljevali potrebo po varnosti, pripadnosti in ljubezni.
Ker imajo otroci tudi krajšo časovno predstavo, ne razumejo pomena zdrave in uravnotežene prehrane. Namesto tega enostavno stremijo k temu, kar jim je v trenutku obroka všeč. Naloga staršev je zato tudi poskrbeti za zdravo prehrano, ki ne bo ovirala otrokovega razvoja. Smernica, ki se jo je pri tem najbolj smiselno držati, je čim bolj raznolika prehrana.
Zaradi krajše časovne predstave se otroci težko odločajo tudi o času odhoda v posteljo in posledično količini nočnega počitka. Pri tem je zopet naloga staršev, da poskrbimo za ustrezno količino spanja in s tem zadovoljeno potrebo po počitku. Med spanjem se namreč obnavljajo in razvijajo možganske in spominske celice. Premajhna količina spanja s tem prinaša tudi upočasnjen kognitivni (miselni, možganski) razvoj.
Ko ljudje uspešno zadovoljimo fiziološke potrebe (potrebo po hrani, pijači, počitku), je naslednja najdragocenejša zadovoljitev potrebe po varnosti. Naše življenje je nepredvidljivo, polno pozitivnih in negativnih presenečenj. Zadovoljena potreba po varnosti nam ob tem zagotavlja preživetje tudi v prihodnosti. Z drugimi besedami, potrebo po varnosti zadovoljimo takrat, ko v svoje življenje vnesemo dovoljšno mero predvidljivosti.
Odrasli zadovoljujemo svojo potrebo po varnosti predvsem skozi državne zakone. Med drugim nam ti zagotavljajo, da bomo v primeru nesreče deležni pomoči (pomoč policije, pomoč reševalcev, gasilcev, denarna socialna pomoč itd.), preprečujejo, da bi se življenjsko pomembne spremembe odvile prehitro (odpovedni rok pri odpuščanju, izseljevanju, prekinjanju pogodb) in nam v primeru prevar ali drugih zlonamernih dogodkov omogočajo povrnitev škode (sodni proces). Potrebo po varnosti nato še dodatno zadovoljijo zavarovalnice, ki se s pogodbo obvežejo, da nam bodo v primeru nesreče zagotovile finančno podporo.
V otrokovem svetu imajo vlogo policije, reševalcev, gasilcev, sodnega sistema in zavarovalnice njegovi starši. Zato je nujno, da je delovanje staršev tako, da bo otroku zagotavljalo varnost in določeno mero predvidljivosti. To pomeni, da bo imel otrok zagotovilo, da bo svoje potrebe pod razumno zastavljenimi pogoji lahko zadovoljeval ne glede na rezultate njegovega vedenja.
Razumni pogoji so tisti, ki so predvidljivi, konsistentni in ne zajemajo dejavnosti, ki jih otrok še ne obvlada ali na katere nima vpliva. V našem življenju ni ničesar samoumevnega ali brezpogojnega. Državna pomoč ni samoumevna, je pogojena s plačilom davkov. Pomoč zavarovalnice prav tako ni samoumevna, je pogojena s plačilom premije. Če kršimo pravila države ali pravila zavarovalnice, bomo kljub plačilu davkov ali premije ostali brez pomoči. Podobna pravila lahko postavimo tudi znotraj družine in s tem krepimo prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja. Primer: otrok je dolžan spoštovati in upoštevati naše ukaze. Kadar jih ne spoštuje, tudi mi ne bomo upoštevali njegovih želja (več o tem v poglavju Pravila in meje). Pri tem je pomembno, da ima otrok možnost nastalo škodo popraviti in si s tem povrniti našo naklonjenost. Podobno, kot če ne bi plačevali zavarovalne premije. Da to popravimo, lahko kadarkoli poravnamo neplačane obveznosti in takoj pridobimo nazaj dogovorjene ugodnosti zavarovalne police.
V primeru, da potreba po varnosti ni ustrezno zadovoljena, bo otrok veliko energije vložil v samostojno zagotavljanje varnosti, zaradi česar bo ostalo manj energije za usvajanje novih znanj in sposobnosti. Zmanjšana bo tudi učinkovitost usvajanja novih znanj, saj bo v procesu učenja primoran tvegati veliko manj. Kadar starši svojemu otroku uspešno zagotavljamo varnost, bomo namreč poskrbeli tudi za to, da otrokove napake tekom učenja ne bodo imele večjih negativnih posledic za otroka (nič hudega ne bo, če bo otrok pri učenju ravnanja s kozarcem polil sok ali razbil kozarec). Če pa starši ne zagotavljamo varnosti, vse negativne posledice doletijo izključno otroka (če razbije kozarec, bo moral sam pospraviti, ostal bo brez soka, brez kozarca, pa še starši bodo jezni nanj). Zaradi želje po izogibanju negativnih čustev in zasledovanja sreče bo otrok zato večino časa opravljal le tiste dejavnosti, ki jih bo ocenil kot manj tvegane. Posledično bo tudi njegov napredek v razvoju počasnejši.
Nazadnje nam ostanejo še potreba po pripadnosti, ljubezni in spoštovanju. Za njihovo zadovoljevanje lahko skrbimo tako, da pokažemo, kako skrbimo za svojega otroka. To ne pomeni popuščanje otrokovim trenutnim zahtevam, s katerimi zasleduje trenutno srečo, temveč skrb za njegov razvoj. To zajema sprejemanje (spoštovanje) otroka, točno takega kot je, upoštevanje njegovih želja, močnih in šibkih področij (nemogoče je, da bi en človek lahko obvladal vse, kar si zamislimo) in iskrena pomoč pri reševanju njegovih težav (ljubezen). Tudi starši smo samo ljudje, ki pri svojem učenju delamo napake. Ne bojmo se svojih napak, ki so nas v življenju naučile pomembnih stvari, deliti s svojimi otroki. Vsa prizadevanja, vložen trud in energija v otrokov dobrobit, ki jih bo otrok opazil, bodo v njem spodbudila občutek zaželenosti. Čutil bo, da mu starši želimo le najboljše in da smo se za to pripravljeni boriti. Ti kratkotrajni občutki nato sčasoma prerasejo v bolj dolgotrajen občutek pripadnosti.
Za primer pripadnosti si poglejmo tisto skupino ljudi, kjer je to najbolj očitno prikazano. Največjo pripadnost skupini lahko najdemo znotraj vojaške enote. Tam so člani skupine drug za drugega pripravljeni narediti vse, tudi umreti. Ko so znanstveniki raziskovali, zakaj je temu tako, so vojaki odgovarjali takole: »Za svojega soborca sem pripravljen narediti vse, saj sem prepričan, da bi on zame naredil enako.« Če smo za svoje otroke pripravljeni samo ležati pred televizijo in ukazovati, bodo tudi oni za nas pripravljeni samo razgrajati po stanovanju in nam kljubovati. Vse kar bo več od tega (kaznovanje, grožnje, izsiljevanje…), se bo kopičilo v obliki negativnih čustev in odpora ter s tem počasi manjšalo občutek pripadnosti. Trpelo bo tudi zadovoljevanje potrebe po ljubezni in spoštovanju, zaradi česar bo otrok začel te potrebe zadovoljevati drugje (v šoli, pri prijateljih, kasneje pri svojem partnerju…). Če pa se za otroka in njegovo srečo potrudimo, se bo tudi on pripravljen truditi za nas in za srečo družine.
2. Poznavanje otroka, njegove osebnosti in delovanja
Ko zadovoljimo otrokove osnovne potrebe, se lahko podrobneje posvetimo vzgoji. Kot smo že povedali, vzgoja je proces. Da bi bil ta proces kar se da uspešen, moramo najprej čim bolje poznati njegovo začetno stanje. Druga vzgojna naloga vzgojitelja je tako poznavanje otroka, njegove osebnosti in delovanja.
Vsak otrok je poseben. Vsak deluje na svoj unikaten način. Vsak ima svojo neponovljivo osebnost. Naloga staršev je, da to edinstvenost poznamo kar se da dobro.
Namen otrokovega vedenja je iskanje in zasledovanje sreče. Poznati otroka in njegovo osebnost tako pomeni, da poznamo tiste dejavnosti, ki ga osrečujejo in tiste, ki ga onesrečujejo. Pri tem je dobro vedeti, na kakšne načine otrok izraža srečo in nesrečo, na kakšne načine otrok izraža jezo, stisko, navdušenje in druga čustva, kdaj je otrok pripravljen na samostojno delovanje in kdaj ter v kolikšni meri še vedno potrebuje našo podporo. Dobro je poznati otrokove meje, koliko časa lahko ohranja pozornost, koliko novih informacij si je zmožen zapomniti, kako hitro lahko napreduje in kaj ga pri napredovanju najpogosteje ovira. Dobro je vedeti, kdaj s svojim vedenjem opozarja na nezadovoljene potrebe in kdaj nas spravlja ob živce z namenom vsiliti svojo voljo. Skratka, več znanja kot bomo imeli o otroku, lažje in uspešnejše bomo vodili in prilagajali proces vzgoje.
Dejstvo je, da smo prav starši tisti, ki najbolje poznamo svojega otroka. No ja, vsaj najboljše možnosti imamo za to. Kljub temu da imamo svoje službe in druge obveznosti, smo še vedno starši tisti, ki z otrokom preživimo največ časa. Zaradi tega imamo največ možnosti, da ga dodobra spoznamo in usmerjamo delo v primeru sodelovanja večjega števila vzgojiteljev. Zaradi tega in zato, ker se ostali vzgojitelji (vzgojitelji v vrtcu, učitelji …) praviloma menjujejo glede na starost otroka, smo starši prvi in najpomembnejši vzgojitelji. Naše vzgojne vloge ni mogoče kvalitetno prenesti na nobeno drugo osebo. Zaradi tega tudi nosimo odgovornost za svojega otroka in njegova dejanja.
Svojega otroka bomo najlažje spoznali skozi dober medosebni odnos. Tako kot se s partnerjem trudita za dober medosebni odnos (se pogovarjata, skupaj preživljata svoj prosti čas, si pomagata, se trudita za vajino srečo), se je potrebno truditi tudi za dober medosebni odnos med starši in otroki. V ta namen poiščite dejavnosti, ki jih lahko opravljate skupaj, najdite in vzemite si čas za pogovor, rešujte otrokove probleme kot ekipa ter dopustite, da vam otrok predstavi svet takega, kot ga on doživlja.
3. Individualiziranje procesa vzgoje
Ko ocenimo, da otroka zelo dobro poznamo, je čas, da določimo svoje vzgojne dejavnosti oziroma da jih prilagodimo novo pridobljenemu znanju. Tretja vzgojna naloga staršev je tako individualiziranje procesa vzgoje, kar pomeni prilagajanje procesa vzgoje točno določenemu otroku v točno določenem času.
Prilagoditi proces vzgoje pomeni, da določimo vzgojne cilje, ki se nam v danem trenutku zdijo najprimernejši, in določiti dejavnosti, s katerimi bo otrok po našem mnenju najlažje dosegel zastavljene vzgojne cilje. V procesu prilagajanja lahko določimo tudi tiste dejavnosti, ki ga bodo po našem mnenju najbolj učinkovito odvračale od neželenega vedenja in jih po potrebi uporabimo. Na kratko – dejavnosti vzgojitelja in vzgajanega nenehno prilagajamo tako, da čim hitreje dosežemo zastavljene vzgojne cilje.
Vzgajamo lahko na milijon različnih načinov. Kateri od teh je najboljši, je odvisno od otrokove osebnosti in njegovega delovanja ter od naše osebnosti in delovanja. To pomeni, da je pri živahnejših otrocih smiselno izbirati med tistimi načini vzgajanja, ki vsebujejo več gibanja, pri mirnejših otrocih pa je bolj smiselno izbirati med bolj statičnimi dejavnostmi. Izbira dejavnosti pa naj bo odvisna tudi od vzgojitelja. Če smo kot vzgojitelj bolj energični ali bolj mirni, bolj agresivni ali bolj nežni, izbirajmo tiste vzgojne dejavnosti, ki so nam bližje in v katere verjamemo. Ne glede na našo izbiro nas bodo otroci sprejeli take, kot smo. Seveda moramo pri tem paziti, da s svojim vedenjem ne škodujemo otroku, kar pa ne pomeni, da moramo kot vzgojitelj drastično spreminjati svojo osebnost ali delovanje. Cilj vzgoje ni, da bi otrokom predstavljali neko nerealno, zaigrano, »sanjsko« osebnost. Cilj vzgoje je, da smo najboljša osebnost, kar sami zmoremo biti, in to naše znanje čim učinkovitejše prenesemo na svoje otroke.
4. Spodbujanje otrokovega razvoja
Četrta vzgojna naloga staršev je spodbujanje in usmerjanje otrokovega razvoja. Podlaga za to je zopet dobro poznavanje otrokove osebnosti ter delovanja in nato uspešno prilagajanje procesa vzgoje. Spodbujanje otrokovega razvoja se zatem vrši preko zgleda, načela postopnosti in nagrajevanja (podrobneje bomo o tem govorili v prihodnjih poglavjih). Preko omenjenih metod spodbujamo in usmerjamo vzgojo tako, da razlike med delovanjem otroka in odraslega s časom (najkasneje do konca otroštva) čim učinkoviteje odpravimo.
Se spomnite Blaževega in Simonovega primera iz drugega poglavja? Blaž predstavlja (sicer precej krut) primer učinkovitega spodbujanja, Simon pa primer neučinkovitega spodbujanja otrokovega razvoja. Krut primer zato, ker načelo postopnosti ni bilo upoštevano in ker ob ločitvah pogosto nenadzorovano trpi zadovoljevanje psiholoških potreb, kar pa ni najbolje za posameznikovo duševno zdravje.
Cilj vseh ljudi je, da bi bili srečni, pri čemer je otrok omejen na svoje obstoječe znanje in sposobnosti. Spodbujanje in usmerjanje otrokovega razvoja zato pomeni, da starši oblikujemo in usmerjamo vzgojo tako, da bo otrok lahko srečen tudi čez eno ali deset let. To storimo tako, da ga usmerimo k učenju tistih dejavnosti, ki mu bodo tudi v prihodnosti omogočale doseganje svoje sreče. Uspešni bomo takrat, ko bo otrok kazal napredek.
5. Poosebljanje avtoritete
Zadnja pomembnejša vzgojna naloga staršev pa je poosebljanje avtoritete. Starši moramo otroku predstavljati ultimativno avtoriteto, nekoga, ki ima zadnjo besedo pri tem, kaj se bo z njimi dogajalo. To pomeni, da smo starši tisti, ki presojamo dejanja drugih vzgojiteljev in jih opredeljujemo kot dobra ali slaba; starši smo tisti, ki dokončno presojamo, ali je določena dejavnost za otroka konstruktivna ali destruktivna, ali jo lahko otrok še naprej izvaja ali jo je potrebno prekiniti. Pri tem je seveda spodbudno, da starši v primeru negotovosti pridobimo ustrezne informacije od zaupanja vrednih virov (od staršev, prijateljev, pedagogov, vzgojnih priročnikov …) in tako preprečimo sprejemanje slabih, prenagljenih ali neutemeljenih odločitev.
Prav je, da se svoje avtoritete, njene moči in odgovornosti zavedamo in izkoristimo za spodbujanje otrokovega razvoja. V nasprotnem primeru bo otrok začel izkoriščati našo »avtoriteto« za lažje doseganje svoje sreče. Zelo očiten primer tega je pogajanje staršev glede otrokove ocene. To je namreč za otroka veliko lažja pot do višje ocene kot pa dodatno učenje. V skrajnem primeru lahko otrok tudi prevzame avtoriteto nad svojimi starši na primer takrat, ko z jokom, tečnarjenjem, spravljanjem staršev v zadrego ipd. uveljavlja svojo voljo in doseže, da starši spremenijo svoje vedenje v zameno za lastno srečo (kupijo otroku liziko, mu dovolijo uporabo telefona itd., ker je to najlažja pot do sreče). Toliko zaenkrat, podrobneje se bomo avtoriteti posvetili v naslednjem poglavju.
Starši moramo torej v okviru svojega vzgojnega delovanja skrbeti za ustrezno zadovoljevanje otrokovih osnovnih fizioloških in psiholoških potreb, za čim boljše poznavanje otrokove osebnosti in delovanja, na podlagi tega znanja moramo nato prilagoditi proces vzgoje tako, da bo prilagojen našemu otroku in njegovi specifični vzgojni situaciji. Tekom doseganja zastavljenih vzgojnih ciljev je naša vzgojna naloga spodbujati otrokov napredek z zgledom, načelom postopnosti in nagrajevanjem ter ustrezno uporabo avtoritete.
Vzgajati pomeni svojega otroka naučiti biti boljši od nas.
| 11 vzgojnih elementov | vloga v vzgojnem procesu |
| otrok | je osrednji subjekt vzgojnega procesa in vir informacij za vzgojitelja, kar je osnova za načrtovanje, usmerjanje in prilagajanje vzgojnega procesa |
| učenje vedenja | je osrednja dejavnost vzgoje |
| medosebni odnos | boljši kot je medosebni odnos med otrokom in avtoriteto, učinkovitejši je proces vzgoje |
| avtoriteta | je vir informacij za otroka in razlog za spreminjanje njegovega vedenja |
| vzgojni cilji | osnova za vzgojiteljevo delovanje |
| pravila vedenja | z njimi otroka usmerjamo proti zastavljenim vzgojnim ciljem |
| meje dovoljenega | z njimi zaščitimo otroka in družbo pred neprimernim vedenjem |
| želeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas vodi do zastavljenih vzgojnih ciljev |
| neželeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas pri doseganju vzgojnih ciljev ovira |
| nagrajevanje | je pristop za krepitev izbranega vedenja |
| kaznovanje | je pristop za odvračanje od izbranega vedenja |