Vzgajati torej pomeni, da nekdo, ki ima izkušnje z življenjem v družbi, usmerja otroka tako, da bo tudi on odrasel v osebo, ki bo uspešno delovala v družbi. Kako pa to dosežemo? S čim si lahko pomagamo?
V prejšnjem poglavju smo spoznali, da je bistvo vzgoje spreminjanje vedenja. Da bi to čim uspešnejše izvajali, moramo poznati vsaj temeljna načela delovanja otroka in njegovega razvoja. Na srečo se temeljna načela delovanja otroka bistveno ne razlikujejo od delovanja odraslih, zato lahko z upoštevanjem podobnosti in tistih glavnih razlik zelo hitro začnemo razumeti otrokove odločitve, njegovo vedenje in delovanje.
V tem poglavju se bomo zato posvetili razvoju otroka, predvsem tistim stvarem, ki jih moramo upoštevati pri našem vzgojnem delovanju:
- vzgoja je individualna, ker je razvoj otroka individualen,
- preučili bomo podobnost med delovanjem odraslega in otroka ter
- razlike med delovanjem odraslega in otroka.
Razvoj otroka je individualen
Podobno kot pri vzgoji tudi o razvoju otroka govorijo številni priročniki. Najdemo jih lahko v knjigarnah, v knjižnicah in na spletu. Tako kot pri vzgojnih priročnikih tudi pri prebiranju priročnikov o razvoju svetujemo, da se omejite na tiste, ki so bili izdani v roku zadnjih 10 – 20 let. Prebrano je potrebno tudi tu kritično ovrednotiti in uporabiti le tiste dele priročnika, za katere ocenimo, da veljajo za našega otroka.
Ponovno se namreč soočamo z enakim problemom kot pri vzgojnih priročnikih – da so si otroci med seboj različni. Med seboj se razlikujejo tako v biološkem smislu kot tudi v psihološkem smislu. Razlikuje se tudi okolica, v kateri odraščajo, kar še dodatno individualizira otrokov razvoj. V priročnikih o otrokovem razvoju so nam zato ponujeni zgolj neki ohlapni okvirji in možnosti otrokovega razvoja, ki lahko za nekatere otroke bolj, za druge pa manj veljajo.
Razumeti moramo, da je človeško telo izjemno prilagodljivo. Neprestano se prilagaja razmeram, v katerih živi. Zaradi tega vsako poletje naša koža potemni, da bi se prilagodila na povečano količino sonca, če smo fizično zelo aktivni, bomo dobili več mišic, ki bodo podpirale naše aktivnosti. Če bi za tem sledilo daljše obdobje neaktivnosti, bi večino teh mišic izgubili, saj jih telo ne bi več potrebovalo. Naše telo se neprestano prilagaja našemu življenjskemu stilu.
Kot zanimivost:
Če bi zdrav človek za 30 dni legel v posteljo, bi se telo novi realnosti drastično prilagodilo. Mišična masa bi se zmanjšala, kosti bi oslabele, prav tako srce. Ko bi se tak človek 31. dan poskušal vzravnati v stoječo držo, bi skoraj zagotovo padel v nezavest, ker bi bilo to za njegovo telo prevelik napor.
Veliko je tudi primerov ljudi, ki so bili kmalu po rojstvu prikrajšani za določen del telesa ali telesno funkcijo, čemur se je nadaljnji razvoj prilagodil. Otrok brez rok bo tako razvil izjemno motoriko v nogah, ki bodo prevzele naloge rok, slepi ljudje razvijejo bistveno boljši tip in sluh, ki jim pomagata pri orientaciji, obstajajo tudi primeri, ko je po odpovedi določenega možganskega centra njegovo vlogo prevzel drugi del možganov.
Podobno se okolici prilagajamo tudi z našim vedenjem. Vsako vedenje ima običajno svoj namen. S prilagajanjem vedenja poskrbimo, da ta namen dosežemo kar se da enostavno. Če želimo na primer kupiti kruh, se bomo odpravili v najbližjo trgovino, ki prodaja dober kruh. Če bo običajna pot do trgovine zaprta, bomo svoje vedenje prilagodili in poiskali čim krajši obvoz. Če prejemamo redne mesečne dohodke, bomo po vsej verjetnosti brez večjih skrbi trošili prislužen denar. V primeru, da ostanemo brez službe, bomo naše vedenje prilagodili in bolj premišljeno trošili denar. Če posplošimo: vedno ko sprejemamo nove odločitve ali spreminjamo stare odločitve, prilagajamo svoje vedenje novim okoliščinam z namenom olajšati si doseganje zastavljenega cilja.
Kako v vzgojnem smislu prilagajamo svoje vedenje, nam zelo jasno prikazujeta spodnja primera Blaževega in Simonovega odraščanja.
Blaž je star 9 let. Njegovi starši so se ločili, ko je bil star 7. Živi skupaj z mamo in dvema mlajšima sestrama. Ker mama veliko dela, da lahko preživlja svoje tri otroke, je skrb za hišna opravila predvsem Blaževa skrb. Nekaj časa po ločitvi je bila njihova hiša zelo razmetana, saj Blaževa mama ni imela časa pospravljati. Ko pa so otroci spoznali, da v razmetani hiši ni prijetno živeti, so sami poprijeli za gospodinjska opravila, saj jim je čista hiša prinašala večje veselje od igre v razmetani hiši. Zdaj znajo otroci sami kuhati, čistiti in pospravljati, pomivati posodo, prati oblačila, ločevati odpadke …
Neprijetne okoliščine so Blaža spodbudile, da je začel izvajati tiste dejavnosti, ki ga osrečujejo, čeprav so bile na prvi pogled zahtevne in dolgočasne.
Še bolj očiten primer pa najdemo v manj razvitih državah, kjer otroci že v mladih letih ostanejo brez staršev. V takih primerih lahko pogosto poslušamo zgodbe najstnikov, ki so svojo igro ali šolanje zamenjali z delom, s katerim bodo lahko preživljali svoje mlajše brate in sestre. Vse to so storili, da bi se prilagodili svojemu okolju in razmeram, v katerih živijo, da bi bili v svojem življenju srečnejši.
Drugi primer nam bo predstavil Simon. Star je 32 let. Živi pri svojih starših, ki mu pripravljata hrano, pospravljata hišo, plačujeta račune, pereta oblačila in opravljata vsa ostala hišna opravila. Simonova starša sta ga večkrat poskušala vključiti v opravljanje hišnih opravil, vendar je Simon enostavno ignoriral njune zahteve, prošnje in grožnje, saj je vedel, da bosta prej ali slej popustila. Namesto opravljanja hišnih opravil se tako lahko cele dneve zabava, druži s prijatelji in dela samo tisto, kar želi, kar ga v danem trenutku veseli. Ne zna kuhati, ne zna čistiti in pospravljati, ne zna prati oblačil …
Tako kot Blaž se je tudi Simon prilagodil svojemu okolju. Naučil se je, da je njegovo življenje lepše, če ukaze svojih staršev ignorira.
Čeprav je Simon 23 let starejši od Blaža, je Blaž v procesu vzgoje pred Simonom. Blaž je namreč bolje pripravljen na samostojno in odgovorno življenje kot Simon.
Ta dva primera, ki nam pomagata razumeti prilagajanje osebe na njeno okolico, sta seveda ekstremna, vendar se kljub temu pojavljata v družbi. Kot bomo skozi izobraževanje videli, se ekstremi na dolga obdobja ne obnesejo najbolje. S tema primeroma vam želimo zgolj prikazati, kako različen je lahko razvoj dveh ljudi in posledično kako težko je dobiti tisti pravi priročnik o otrokovem razvoju, ki bo odgovarjal vam, vaši vzgoji in otroku.
Rešitev je, tako kot pri obvladovanju vzgoje, razumevanje otrokovega razvoja, kar lahko zelo enostavno dosežemo že samo z razumevanjem podobnosti in razlik med delovanjem otroka in odraslega.
Podobnosti med delovanjem odraslega in otroka
Otroci in odrasli smo si bolj podobni, kot si mislimo. To je še posebej dobra novica za vse tiste, ki si želimo razumeti otrokovo vedenje, razmišljanje in njegove odločitve.
Tako odrasli kot tudi otroci namreč delujemo po dveh enostavnih pravilih:
1. Cilj našega delovanja je biti srečen.
2. Vedno delujemo po liniji najmanjšega odpora.
Če pravili združimo: Cilj našega delovanja je biti srečen po liniji najmanjšega odpora.
Biti srečen je pri tem zopet različno od posameznika do posameznika. Kot zunanji opazovalci bi lahko rekli, da je srečen tisti človek, ki doživlja pozitivna čustva ali občutja. Nekaj takih primerov so veselje, ponos, zadovoljstvo, olajšanje, sproščenost, brezskrbnost …
Včasih je srečo težko razumeti, obrazložiti in opisati, zato si poglejmo še njeno nasprotje – nesrečo. Nesrečni smo takrat, kadar doživljamo negativna čustva ali občutja. Take občutke lahko največkrat opišemo z besedami žalost, jeza, strah, gnus, nelagodje…
Srečo ali nesrečo (doživljanje pozitivnih oziroma negativnih čustev) lahko opredelimo za krajše časovno obdobje (nekaj minut, ur) ali pa daljše časovno obdobje (nekaj dni, tednov, mesecev…). Kdaj pa se bomo počutili srečne? Kdaj bomo doživljali pozitivna čustva? Od česa je sreča odvisna? Od česa so odvisna naša pozitivna čustva? Zakaj si ne moremo enostavno ukazati, naj bomo srečni? Odgovore na ta vprašanja bomo poiskali na področju človeškega dojemanja sveta.
Kako dojemamo, doživljamo svet, v katerem živimo? Na kakšen način obdelujemo informacije, ki jih dobimo iz okolja? Vse dražljaje, ki jih prejmemo v svoje možgane, neprestano primerjamo med seboj. Primerjamo lastnosti stvari s pojmom, ki smo si ga ustvarili v možganih. To nam omogoča, da zmoremo poimenovati in med seboj ločiti različne predmete (ločimo mizo od stolov, mizo od kuhinjskega pulta, mizo od regalov in polic …). Ločimo lahko tudi občutja, žalost od veselja, jezo od navdušenja, strah od zaskrbljenosti in jih temu primerno tudi poimenovati. Znotraj posameznega pojma primerjamo stvari po njihovih kakovostih (kakšne so stvari). Med seboj primerjamo njihovo velikost, težo, hitrost, toploto … Zaradi tega lahko predmete med seboj opredelimo kot večje ali manjše, kot težje ali lažje, kot boljše ali slabše. Enaka sposobnost nam omogoča tudi primerjanje naših občutij med seboj. Zaradi tega vemo, kdaj smo malo veseli in kdaj smo zelo veseli, kdaj smo samo malo žalostni in kdaj smo zelo žalostni, kdaj smo malo zaskrbljeni in kdaj smo zelo zaskrbljeni, kdaj smo srečni in kdaj smo nesrečni.
Da bi bile naše primerjave čim bolj natančne in univerzalne, smo uvedli univerzalne merske enote (m, kg, km/h, °C, slovarje, leksikone …), ki jih primerjamo s prejetimi dražljaji okolja. Ker so merske enote vedno enake, je tudi naša ocena in primerjava predmeta z enoto relativno enaka (če bi 20 ljudi ocenjevalo našo telesno težo, bi lahko rezultati varirali tudi do 30 kg. Če bi isti ljudje našo telesno težo izmerili, bi rezultati varirali največ 2 kg). Težave pa imamo pri primerjanju tistih stvari, ki nimajo dogovorjene univerzalne merske enote. Kako meriti pomembnost? Kako meriti lepoto? Kako meriti srečo? Kako meriti nesrečo? Vse stvari, ki nimajo univerzalne merske enote, primerjamo s svojimi unikatnimi preteklimi izkušnjami in tako predmet ocenimo kot lepši, boljši, pomembnejši oziroma grši, slabši, manj pomemben. Podobno bi se zgodilo, če bi odstranili univerzalne merske enote in med seboj primerjali dve mizi: prvi človek je skozi svoje življenje imel večinoma opravka z mizami v velikosti 80×100cm, drugi človek pa z mizami v velikosti 250×120cm. Obema se predstavi miza v velikosti 150×100. Prvi človek bo ocenil mizo kot veliko, drugi pa kot majhno.
Doživljanje pozitivnih čustev je tako močno pogojeno z našimi preteklimi izkušnjami. Običajno smo srečni takrat, ko dosežemo zastavljene cilje, izpolnimo svoje želje ali dobimo nekaj, česar v predhodnem trenutku nismo imeli. Primer: če nimamo zagotovljenih treh obrokov hrane na dan, nas bo dodatna količina hrane osrečila. Če nimamo varne službe, nas bo pogodba za nedoločen čas osrečila. Če živimo v majhnih in utesnjenih prostorih, nas bo osrečila selitev v velike in zračne prostore. Če na delovnem mestu nimamo možnosti se usesti, nas bo vrnitev domov razveselila, saj se tam lahko usedemo. Če v nekem trenutku trpimo zaradi neudobja, nas bo razveselil tisti prostor, kjer nam je na voljo udobje.
Tudi doživljanje negativnih občutkov je močno pogojeno z našimi preteklimi izkušnjami. Z nesrečo se tako najpogosteje srečujemo v tistih trenutkih, ko izgubimo nekaj dobrega. Več kot nam izgubljena stvar pomeni, bolj intenzivna bodo negativna čustva, bolj bomo nesrečni.
Popolnoma enako je tudi pri otrocih, ki bodo srečne in nesrečne trenutke opredeljevali na podlagi svojih izkušenj.
Pogoj za srečo je torej obstoj razlik, pri čemer boljše trenutke doživljamo kot srečne, slabše trenutke pa doživljamo kot nesrečne. Skrivnost do srečnejšega življenja se tako skriva v ustvarjanju, prepoznavanju in ozaveščanju razlik med srečnimi in nesrečnimi trenutki, bodisi na realni ali imaginarni ravni.
Kako to deluje v praksi? Starši naših starih staršev so bili srečni, če v njihovi bližini ni bilo vojne. Naši stari starši niso odraščali v vojni, zato jim je bilo to že samoumevno. Pogoj za njihovo srečo je bila zato hrana na mizi. Našim staršem je bila že hrana na mizi nekaj samoumevnega, zato je njihova sreča pogojena s količino materialnih dobrin. Njihovim otrokom so materialne dobrine že samoumevne … Vsak ocenjuje svoje življenje kot srečno ali nesrečno na podlagi svojih izkušenj. Ali smo srečni, ker v naši domovini ni vojne ogroženosti? Ali smo srečni, ker so naše trgovine vedno založene s hrano? Ali smo srečni, ker imamo zagotovljen minimalni dohodek (minimalna plača, socialna pomoč, pokojnina…), ki nam omogoča preživetje? Lahko bi bili, če bi si ustvarili imaginarno stanje, kjer teh dobrin ne bi imeli (podobno kot naši starši in stari starši). Na ta način bi se opomnili, da mnoge življenjske dobrine niso samoumevne.
Zelo krut primer je, kadar izvemo za prezgodnjo smrt svojega prijatelja ali pa ko sami doživimo bližnje srečanje s smrtjo. V takih primerih ljudje pogosto spremenimo svoje mišljenje o svetu in smo srečnejši in bolj hvaležni za stvari, ki jih prejemamo. Zakaj? Ker je tak dogodek toliko slabši od dosedanjih, da v nas spremeni predstavo o tem, kaj je slabo. Predhodno slabi trenutki se tako v primerjavi z novim slabim sploh ne zdijo več slabi, temveč dobri.
Konkreten primer: predstavljajte si, da za svoje delo v službi prejemate plačo v višini 1000€ na mesec. To je popolnoma enako kot vsi ostali, ki delajo na enakem delovnem mestu. Ali bi bili srečni? Naslednji mesec napredujete za 250€. Ali bi bili srečni? Čez pol leta zopet napredujete za 250€. Vaša plača tako znaša že 1500€ na mesec. Ali bi bili srečni? Čez pol leta se vaša plača zaradi slabega poslovanja podjetja zmanjša za 250€. Ali bi bili srečni? Večina ljudi ne bi bila srečna, čeprav so eno leto nazaj prejemali popolnoma enako plačo in bili zaradi tega srečni. Zakaj? Ker 1250€ plače primerjajo z 1500€ in ne z 1000€, kolikor je znašala plača ob zaposlitvi. Kaj pa če bi vas delodajalec odpustil? Bi bili srečni? Če bi si ustvarili prepričljiv imaginaren primer odpustitve, bi bili srečni, tudi če bi se vaša plača zmanjšala za 250€.
Poglejmo si še nekaj vsakdanjih primerov.
Doma ležimo pred televizijo. Smo srečni, ker nam je udobno, vsakodnevne skrbi smo pozabili. Nato se zvečeri in skozi odprto okno zapiha mrzel veter. Postane nam neprijetno, zato bomo skušali neprijetnost odpraviti po liniji najmanjšega odpora. Lahko bi vstali in zaprli okno, ampak ker imamo ubogljive otroke, samo zakličemo njihovo ime in jim ukažemo, naj zaprejo okno. Spet smo srečni. Čez nekaj časa postanemo lačni. Linija najmanjšega odpora: pogledamo v hladilnik, ali imamo kaj primernega za pod zob. Nimamo. Zato se odpravimo v trgovino. Pridemo iz trgovine, pojemo in se srečni vrnemo pred televizijo. Nato začnejo otroci spraševati po hrani. Ker vemo, da nas ne bodo pustili pri miru, dokler ne bodo siti, pripravimo hrano še za njih. Za tem se spet srečni vrnemo pred televizijo. Nazadnje postanemo utrujeni, saj je za nami dolg dan. Zaradi tega se odpravimo k nočnemu počitku, da bomo lahko naslednji dan naspani, saj vemo, da kadar nismo naspani, nismo srečni.
Podobno je pri otrocih. V dnevni sobi se igrajo z igračami in so srečni. Nato pride v sobo njihov oče, ki bi rad v miru gledal televizijo. Igra v tišini za otroke ni zabavna, zato se z igračami preselijo v kuhinjo. Ko se je zvečerilo, so zaslišali očetov glas iz dnevne sobe, da morajo zapreti okno. Kaj je zdaj lažje? Ubogati in zapreti okno ali začeti jokati in s tem prisiliti očeta, da sam zapre okno? Otroci se odločijo, da je bolj enostavno, če sami zaprejo okno. Nato se srečni vrnejo nazaj k igri. Čez nekaj časa pride oče v kuhinjo in išče hrano. Ob tem godrnja, da so igrače razmetane po celi kuhinji. Ali je lažje pospraviti igrače ali ga ignorirati? Lažje ga je ignorirati, saj lačen oče še nikoli ni izvajal kaznovanja. Oče odide v trgovino. Med tem časom eden od otrok ugotovi, da mora na stranišče. Običajno mu pri tem pomagajo starši, da se on lahko med tem igra z igračo. Zdaj pa ni nikogar doma. Naj se polula na tla? Če to stori, ga bo oče, ko se vrne iz trgovine, hudo kaznoval. Torej je najlažje, če za pet minut prekine svojo igro in gre na stranišče. Ko se oče vrne iz trgovine, se zopet jezi nad neredom v kuhinji. Otroci bi lahko pospravili igrače in se umaknili v dnevno sobo, a kaj ko je veliko lažje jokati. Ob njihovem jokanju pa oče ne more jesti, zato jim dovoli, da se lahko še naprej igrajo, če ne bodo jokali.
Naša trenutna občutja tako vodijo naše odločitve in dejanja. Kadar doživljamo pozitivna čustva, je naše vedenje usmerjeno k podaljševanju in uživanju teh čustev (da bi bili še naprej srečni), kadar doživljamo negativna čustva, pa je naše vedenje usmerjeno k iskanju načina za prekinitev doživljanja teh čustev (da ne se bi več počutili nesrečne). To velja za vse ljudi, ne glede na starost, spol ali kulturo.
Primerov, ki izkoriščajo opisani pravili človeškega delovanja, je ogromno. Med drugim je razlog, da igre na srečo kujejo dobiček. Veliko lažje je namreč vplačati srečko kot pa delati dva meseca in se odpovedovati nepotrebnim ugodnostim, da bi privarčevali 500€. Veliko lažje je podpisati leasing pogodbo za nakup avta, kot pa 10 let enak znesek mesečno dajati na stran. Veliko lažje je hoditi v službo za mesečno plačo kot pa preživeti s pridelovanjem lastne hrane. Veliko lažje je opravljanje nekega dela prepustiti drugemu, če nas posledice ne onesrečijo preveč (če delo ni predrago).
Pomislite zdaj še na svoje življenje, na stvari, ki jih počnete. Poskusite najti razloge, zakaj se vam prav tak način življenja zdi za vas najbolj enostaven. Lahko, da kakšno dejavnost delate povsem iz navade, saj je miselno veliko bolj enostavno slediti ustaljenim navadam kot pa iskati možnost za nove, čeprav morebiti boljše načine življena.
Razumevanje našega delovanja in delovanja otrok nam na ta način pomaga, da prilagodimo vzgojno okolje tako, da lažje (predvsem z manj upora s strani otrok) dosežemo zastavljene vzgojne cilje. To bomo storili tako, da poskrbimo, da bo želeno vedenje in doseganje vzgojnih ciljev najlažja pot do otrokove sreče. Več o tem bomo govorili še v naslednjih poglavjih. Za zdaj je pomembno, da si zapomnimo, da tako odrasli kot tudi otroci delujemo po liniji najmanjšega odpora z namenom biti srečen.
Pomembne razlike med odraslim in otrokom
Kljub temu da vsi ljudje delujemo po enakih pravilih, obstajajo med odraslimi in otroki pomembne razlike, ki zaznamujejo proces vzgoje. Te razlike so predvsem posledica delovanja biološkega in psihološkega razvoja, kar pomeni, da nanje nimamo neposrednega vpliva. Ker jih ne moremo prilagoditi sebi v prid, se moramo potruditi svoje vzgojne dejavnosti prilagoditi njim. Katerim razlikam se moramo tekom vzgoje prilagoditi?
- Razliki v znanju in izkušnjah,
- razliki v fizični moči,
- razliki v načinu učenja,
- razliki v časovni predstavi.
Poglejmo si natančno vsako področje posebej.
1. Znanje in izkušnje
Starši smo vedno starejši od svojih otrok. Razlika v letih predstavlja razliko v količini znanja in izkušenj s svetom, v katerem živimo. Večja kot je razlika v letih, večja je tudi razlika v količini znanja in izkušenj. V praksi to pomeni, da ima otrok mnogo manj znanja in izkušenj v primerjavi z odraslo osebo.
Posameznikovo znanje je namreč omejeno na tiste stvari, s katerimi je v svojem življenju že prišel v stik. Če ima na določenem področju izkušnje, ima tudi znanje. Če je na določenem področju še popolnoma brez izkušenj, je tudi popolnoma brez znanja. Tako se lahko zgodi, da so nam samoumevne stvari za otroka nekaj povsem novega in neznanega, preprosto zato, ker še ni imel izkušenj z njimi.
Primer: z otrokom gremo prvič skupaj v trgovino s hrano. Ko dovolimo otroku, da si izbere nekaj s police, ta izdelek vzame in odkoraka z njim proti izhodu. Če je prvič v trgovini, namreč ne ve, da je treba izdelke plačati na blagajni. Ne ve, da je treba izdelke zložiti na tekoči trak, da jih trgovec zapiše na račun. Ve samo to, da ko doma vzame nekaj s police, lahko to odnese kamorkoli želi.
Majhni otroci tudi ne poznajo materialov. Ne vedo, da se steklo lahko razbije, ne vedo, da se plastična lopata lahko zlomi, ne vedo, da če vržejo palico in kamen v vodo, kamen potone, palica pa ne. Na kratko – vedo samo tiste stvari, ki so jih že doživeli. Ne vedo tistega, česar še niso doživeli, česar še niso izkusili. Naloga staršev je zato, da otroku posredujemo čim več informacij o svetu in delovanju družbe. To lahko storimo s pogovorom, z ogledom poučnih videoposnetkov, s spodbujanjem raziskovanja in šolskega učenja, še najbolje pa je, da mu omogočimo neposredno, čim konkretnejšo izkušnjo na izbranem področju (če mu želimo predstaviti delovanje banke, pošte, trgovskega centra, pokopališča, enostavno skupaj z otrokom obiščemo banko, pošto, trgovski center ali pokopališče).
Razliko lahko opazimo tudi pri obvladovanju različnih pripomočkov. Odrasli namreč treniramo svoje sposobnosti vsaj 20 let več kot naši otroci. Uporabo vilic na primer vadimo že najmanj 20 let. Otrok je vilice prvič prijel v roke pred enim letom. To razliko moramo zato upoštevati pri treniranju otrokovih sposobnosti. Pričakujemo lahko neuspele poizkuse, napake pri izvajanju, slabo voljo ob neuspehih, dobro voljo ob uspehih in še vse ostalo, kar sodi poleg učenja novih veščin. Več o tem bomo govorili v poglavju Doseganje vzgojnih ciljev.
Ker pa smo ljudje zelo prilagodljiva bitja, so se otroci na pomanjkanje znanja in izkušenj prilagodili tako, da so razvili sposobnost izjemno hitrega in učinkovitega učenja. To jim omogoča zelo dobro pomnjenje preteklih dogodkov in zelo učinkovito učenje na podlagi lastnih izkušenj. Zaradi tega je lahko že ena izkušnja dovolj, da si otrok zapomni lastnosti določenega materiala, želeno vedenje v posamezni situaciji, katero vedenje je imelo neugodne posledice in katero ugodne.
2. Fizična moč
Telo otroka se že na videz razlikuje od odraslega. Je manjše, lažje in šibkejše. Pri tem je za vzgojo pomembno to, da otroci nimajo tolikšne fizične moči, kot jo imamo odrasli. To jim otežuje upravljanje in nadzor nad pripomočki, orodji in stroji, ki jih odrasli uporabljamo v svojem življenju (na primer: sesalec, metla, zajemalke, ponve in kozice, sušilnik za lase …). Že samo teža vilic se lahko zdi otrokom petkrat večja kot pa odraslemu, kaj šele poln kozarec pijače. Zaradi večje teže je tudi obvladljivost in upravljanje teh predmetov otrokom otežena.
Idealno bi bilo, če bi ta problem rešili tako, da bi za otroke kupili manjše in lažje pripomočke, na katerih bi se učili njihove uporabe. Ker pa je to lahko kar velik finančni zalogaj, lahko kar v hiši ali stanovanju poiščemo manjše oziroma lažje stvari, ki jih namenimo zgolj za otrokovo uporabo. Namesto velike žlice lahko uporabimo čajno žličko, namesto velikega kozarca lahko uporabimo majhno skodelico za kavo … Tako bo učenje uporabe pripomočkov enostavnejše in hitrejše, pa tudi prehod na večje pripomočke lažji in hitrejši.
Velika zagovornica prilagajanja pripomočkov odraslih otrokom je bila Maria Montessori. Ta je v svojem vrtcu prilagodila veliko število pripomočkov, od mizic in stolic pa do metel, kuhinjskih pripomočkov in pribora za osebno higieno. S tem je otrokom omogočila, da so lahko sami poskrbeli za urejenost svojega učnega okolja in organizacijo svojega dela, da so bili otroci v okviru svojih zmožnosti sposobni sami skrbeti za svoje potrebe. Več o njenem delu in pripomočkih si lahko preberete v različnih knjigah o Montessori vzgoji.
3. Način učenja
Ljudje, starejši od 12 let, nova znanja pridobivamo predvsem s spoznavnim in metakognitivnim učenjem. S preprostimi besedami to pomeni, da si novo znanje zapomnimo tako, da ga povežemo z že obstoječim znanjem. Pri tem je lahko znanje podano v teoretični ali praktični obliki (o peki peciva se lahko učimo ob prebiranju kuharskega priročnika ali pa neposredno s peko peciva). To lahko naredimo tako za konkretno znanje (npr. kuhanje, čiščenje…), kot tudi za abstraktno znanje (npr. teorija razvoja otroka, psihologija in psihološki procesi…).
Otroci, mlajši od 10 let, še nimajo dovolj znanja ali izkušenj, da bi lahko novo znanje z njim učinkovito povezovali, niti nimajo dovolj razvite sposobnosti metakognitivnega učenja, zato novo znanje pridobivajo predvsem preko praktičnih dejavnosti – preko opazovanja, raziskovanja in aktivne udeležbe v določeni dejavnosti.
Z drugimi besedami, odrasle in starejše otroke zanima predvsem, zakaj so stvari take kot so, mlajše otroke pa zanima, kakšne so stvari. Odrasli pridobijo svoje znanje predvsem z razlago, otroci pa s samostojnim raziskovanjem.
V praksi to pomeni, da lahko otroku ure in ure razlagamo in utemeljujemo, zakaj se kozarec razbije, ko pade na tla, pri otrocih pa bodo šle naše besede »skozi eno uho noter in skozi drugo ven«. To pa zato, ker si otrok le s težavo predstavlja pomen naših besed in si razlago zato zelo težko zapomni. Zaradi tega lahko že zaradi usmerjene pozornosti na upravljanje vilic pozabi na našo razlago in po nesreči zbije kozarec na tla in ga razbije. To pa bo zanj neprecenljiva izkušnja, ki je ne bo zlahka pozabil. Če jo želimo še okrepiti, lahko otroka aktivno vključimo še v posledice njegovega dejanja – pospravljanje črepinj razbitega kozarca. Pri tem se bo imel priložnost naučiti, kako nevarno je razbito steklo in kako z njim varno rokovati. Če se spomnimo razlike v znanju in izkušnjah – otrok ne more vedeti tistih stvari, s katerimi nima izkušenj. Prikrajšati otroka za izkušnjo (narediti nekaj, kar bi otrok lahko naredil sam) tako pomeni prikrajšati otroka za znanje. Seveda pri tem ne smemo pozabiti na varnost.
4. Časovna predstava
Odrasli imamo v primerjavi z otroki zelo dolgo časovno predstavo. To pomeni, da smo sposobni vsaj okvirno predvideti dogodke, ki se nam bodo zgodili v prihodnjih nekaj letih. Tako se na primer zavedamo, da moramo vsak mesec prihraniti 160€, če si želimo čez 10 let kupiti nov avtomobil. Naša sposobnost dolge časovne predstave nam omogoča, da se lahko pripravimo na 25 let odplačevanja stanovanjskega kredita, sposobni smo si oblikovati načrt za napredovanje itd.
Otroci te sposobnosti nimajo razvite v enakem obsegu. Mlajši kot so, krajša je njihova časovna predstava. Zaradi tega imajo nekajletni otroci težave z urnikom dnevnih obrokov. Ko jedo zajtrk, si ne morejo predstavljati, kako daleč je kosilo in koliko morajo zato pojesti. Ob vstopu v šolo imajo lahko težave s tedenskim načrtovanjem in načrtovanjem svojih obveznosti. Starejši kot je otrok, daljša je njegova časovna predstava. Za lažje razumevanje si lahko predstavljate, da je en dan za 5-letnega otroka približno tako dolg kot štiri dni za odraslega. En teden za otroka je tako približno tako dolg kot en mesec za odraslega. Ena ura se zdi otroku približno tako dolga, kot bi se nam zdele 4 ure, eno našo uro pa otrok doživi v 15 minutah. Si predstavljate, da bi morali 4 ure sedeti na neki dolgočasni prireditvi, ki je ne bi prav dobro razumeli? Približno tako je otroku, ko ga peljemo na eno uro dolg dogodek, katerega vsebine zaradi razlike v znanju ne razume še prav dobro.
Posledično je treba pri mlajših otrocih delovati znotraj krajšega časovnega okvirja. Vzgojni cilji morajo biti manjši in krajši, nagrajevanje in kaznovanje naj bo manjše in krajše, pridobivanje znanja naj bo v manjših enotah itd. Skupaj z otrokovim razvojem in rastjo naj raste tudi obseg našega vzgojnega delovanja. Starejši kot je otrok, daljši so lahko zastavljeni vzgojni cilji, nagrajevanje in kaznovanje je lahko daljše, obravnavano znanje je lahko obširnejše in kompleksnejše … Bolje kot bomo znali prilagoditi zastavljene vzgojne cilje otrokovi časovni predstavi, bolj tekoče bo potekala naša vzgoja. Opisana področja v praksi vplivajo na dokaj široko področje otrokovega delovanja, katerih značilnosti se še dodatno spreminjajo z njegovim odraščanjem. Zaradi tega je, tako kot za celotno vzgojno delovanje, nemogoče napisati učinkovit priročnik z natančnimi navodili o prilagajanju vzgojnega procesa na izbranih področjih. Namesto tega lahko dosežemo veliko boljše rezultate že, če se opisanih razlik zavedamo in jih prepoznamo pri svojem otroku. Zatem lahko iz tedna v teden opazujemo otrokove meje (koliko je njegovo znanje napredovalo, koliko je njegova časovna predstava napredovala, koliko je njegova fizična moč napredovala …) in vzgojne dejavnosti prilagajamo v skladu z njimi.
Vzgoja pomeni naučiti otroka vsega, kar vemo, in mu nato dovoliti, da v tem znanju raste in se razvija v boljšo osebo, kot smo mi. Dober vzgojitelj je zato tisti, ki svojega otroka vzgaja tako, da bo nekega dne boljši od njega.
| 11 vzgojnih elementov | vloga v vzgojnem procesu |
| otrok | je osrednji subjekt vzgojnega procesa in vir informacij za vzgojitelja, kar je osnova za načrtovanje, usmerjanje in prilagajanje vzgojnega procesa |
| učenje vedenja | je osrednja dejavnost vzgoje |
| medosebni odnos | boljši kot je medosebni odnos med otrokom in avtoriteto, učinkovitejši je proces vzgoje |
| avtoriteta | je vir informacij za otroka in razlog za spreminjanje njegovega vedenja |
| vzgojni cilji | osnova za vzgojiteljevo delovanje |
| pravila vedenja | z njimi otroka usmerjamo proti zastavljenim vzgojnim ciljem |
| meje dovoljenega | z njimi zaščitimo otroka in družbo pred neprimernim vedenjem |
| želeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas vodi do zastavljenih vzgojnih ciljev |
| neželeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas pri doseganju vzgojnih ciljev ovira |
| nagrajevanje | je pristop za krepitev izbranega vedenja |
| kaznovanje | je pristop za odvračanje od izbranega vedenja |