Zdaj ko poznamo vseh 11 elementov vzgoje (otroka, avtoriteto, medosebni odnos, vzgojne cilje, učenje vedenja, želeno in neželeno vedenje, pravila vedenja, meje dovoljenega, nagrajevanje in kaznovanje), je čas, da naše znanje povežemo v smiselno in uporabno celoto. Na tem mestu pridejo v poštev vzgojni stili. Vzgojni stil je namreč način, kako vzgojitelj manipulira s posameznimi vzgojnimi elementi in s tem oblikuje edinstveno celoto svojega vzgojnega delovanja.
V tem poglavju bomo zato spoznali:
- kaj vzgojni stili sploh so,
- katere glavne vzgojne stile poznamo,
- prednosti in slabosti vsakega vzgojnega stila,
- na koncu pa bomo izkoristili vse naše znanje in oblikovali nam prilagojen vzgojni stil.
Kaj je vzgojni stil?
Vzgojni stili so bili na področje vzgoje vpeljani zaradi lažjega proučevanja posameznega vzgojnega delovanja in njegovih posledic, zaradi česar so popolnoma teoretična stvar. Po definiciji predstavljajo osnovno usmeritev delovanja vzgojitelja, njegovo vzgojno prepričanje in delovanje. Vzgojni stil torej opisuje splošno vzgojiteljevo mnenje o tem, kako je najbolje vzgajati. Skozi zgodovino so se oblikovali trije večji vzgojni stili, ki se med seboj razlikujejo predvsem po stopnji nadzora nad otrokom – avtoritarni, permisivni in demokratični (poimenovan tudi avtoritativni) vzgojni stil.
V preteklih nekaj letih je bilo veliko govora o tem, kater vzgojni stil je najboljši. Dejstvo je, da je proces vzgoje preveč dinamičen in osebno pogojen, da bi prenesel zgolj en vzgojni stil, ki je po svoji naravi zelo tog in neprilagodljiv. Zaradi tega se v praksi vsi trije vzgojni stili v odvisnosti s posamezno situacijo neprestano menjajo, mešajo, združujejo in kombinirajo, zaradi česar postanejo vsi pogovori o najboljšem vzgojnem stilu nesmiselni. Najboljši vzgojni stil je namreč tisti, ki v posamezni situaciji otroku omogoča največ napredka.
Da bi se znali v posamezni situaciji odločiti za čim primernejši vzgojni stil, ki bo otroku omogočal najhitrejši napredek proti zastavljenim vzgojnim ciljem, moramo poznati značilnosti vzgojnih stilov, se zavedati in znati izkoristiti njihove prednosti ter se izogibati njihovim slabostim. S tem namenom bomo v nadaljevanju tega poglavja podrobneje spoznali vsak vzgojni stil posebej.
Avtoritarni vzgojni stil
Najstarejši je avtoritarni vzgojni stil, ki je bil množično prakticiran skozi številna stoletja, od starega veka vse do 60. let prejšnjega stoletja. Njegova uporaba je bila utemeljena na podlagi družbene hierarhije. Ta daje vladajočim odgovornost za dobrobit svojih podrejenih, slednjim pa dolžnost do pokornosti. Tak vedenjski vzorec se je prezrcalil tudi v družino, kjer je bil tradicionalno oče gospodar odgovoren za preživetje svoje družine. V zameno za to je bilo od ostalih družinskih članov pričakovano, da v avtoriteto očeta ne dvomijo in je ne preizkušajo, temveč brezpogojno ubogajo.
Kasneje je bil vzgojni stil utemeljen tudi na podlagi behaviorističnih teorij, ki zagovarjajo prepričanje, da se otrok rodi brez sposobnosti samonadzora. Osrednja naloga vzgojiteljev je po njihovem prepričanju izuriti otroka v samonadzoru, kar dosegamo s pomočjo nagrajevanja in kaznovanja.
Avtoritarno vzgojo tako zaznamuje zelo jasna in močna avtoriteta, katere dolžnost je zastaviti jasna, neomajna pravila, ki bodo članom družine prinašala srečo. Otrok je pri taki vzgoji popolnoma podrejen avtoriteti, ki najpogosteje prevzema obliko avtoritete ogrožanja. To pomeni, da morajo imeti avtoritarni starši za uspešno vzgojno delovanje premoč nad svojimi otroki, ki jo izkoriščajo za uveljavljanje družinskih pravil in utrjevanje svoje avtoritete. Otrok običajno nima možnosti vplivati na odločitev avtoritete. Še več, od njega se pričakuje popolna pokornost, poslušnost in ubogljivost. V avtoriteto ne sme dvomiti, ker je starejša, pametnejša in po družbeni lestvici pomembnejša od njega. Posledično se nepokornost, neposlušnost in neubogljivost ne glede na smiselnost ukaza avtoritete tretira kot neželeno vedenje.
Slabosti avtoritarnega vzgojnega stila
Zaradi svoje organizacije obstaja pri avtoritarnem vzgojnem stilu velika nevarnost, da začne avtoriteta izkoriščati svoj položaj za doseganje lastne sreče. Saj veste – ljudje bi radi svojo srečo dosegli po liniji najmanjšega odpora. Tako obstaja nevarnost, da bo oče ležal na kavču in si poželel pijače. Ker mu je težko vstati s kavča, bo poklical enega od otrok in mu ukazal, naj prinese pijačo. Otrok ga bo ubogal zaradi strahu pred kaznijo v primeru neupoštevanja ukaza.
Avtoriteta mora biti torej osebnostno dovolj močna, da gre preko sebe in svojim otrokom ukaže samo tisto vedenje, ki bo spodbujalo njihov razvoj.
Druga nevarnost avtoritarnega stila predstavlja medosebni odnos med otrokom in starši. Ta je zaradi vzdrževanja avtoritete strahu pogosto hladen. Starši so idealizirani kot nekaj več, kar jim opravičuje njihovo ravnanje do otrok, kot da so nekaj manj. Na ta način med starši in otroki ni dovolj zaupanja in občutka varnosti, starši otroku ne predstavljajo podpore, temveč pogosto še dodatno grožnjo, saj jih bodo zelo verjetno kaznovali zaradi težav, v katerih so se znašli.
Zaradi tega bo imel otrok slabo zadovoljeno potrebo po varnosti in pripadnosti, kar bo upočasnjevalo njegov razvoj. Pri učenju bo pripravljen tvegati manj v primerjavi s svojimi vrstniki, saj mu neuspeh prinaša bolj negativne posledice. Težave bo imel tudi pri želenem in neželenem vedenju. Zaradi slabega medosebnega odnosa med starši in otrokom bo namreč učenje želenega vedenja močno ovirano. Namesto da bi temeljilo na doseganju doživljanja pozitivnih čustev, bo temeljilo na izogibanju kazni in z njo povezanih negativnih čustev. Otrokov cilj tako ne bo doseganje želenega vedenja, temveč izogibanje kazni na najlažji možni način.
Avtoritarno vzgojeni otroci tudi v odrasli dobi redko spremenijo svoje vedenje, saj jim pogosto primanjkuje znanja o želenem vedenju. Namesto tega se vedejo tako, kot so se naučili v svoji mladosti – to pomeni izogibati se kaznovanju. Po načelu učenja preko zgleda pogosto prevzemajo agresivne vedenjske vzorce svojih staršev, s katerimi uveljavljajo svojo avtoriteto iz strahu nad drugimi. Lahko pa v življenju še naprej iščejo ljudi (partnerje, delodajalce, prijatelje…), ki na podoben avtoritarni način nadalje usmerjajo njihovo vedenje. Čeprav gre za relativno neprijetno stvar, pri tem občutijo določeno stopnjo domačnosti in posledično varnosti. Ljudje se namreč počutimo prijetnejše, manj napeto v tistih situacijah, ki so nam znane, kot pa v tistih situacijah, ki so za nas nove.
In še zadnja slabost, ki jo prinaša avtoritarni vzgojni stil: ko starši izgubijo premoč nad svojimi otroki, izgubijo možnost vzgojnega delovanja. Premoč izgubljajo postopoma. Najprej, sploh pri moških, izgubijo fizično premoč. Če takrat starši udarijo svojega otroka, obstaja nevarnost, da jih bo otrok udaril nazaj. Drugo premoč, ki jo starši običajno izgubijo, je premoč nad otrokovo zasebnostjo. To pomeni, da dokler je otrok doma, starši vedo vse o njemu. Kje je, kaj dela, poznajo vsebino njegove sobe, njegovih predalov, poznajo vsebino njegovega telefona, dnevnika in vse te informacije lahko izkoristijo za premoč nad otrokom. Zaradi tega se avtoritarno vzgojeni otroci pogosto že zelo zgodaj odselijo od doma. Namesto lokalne srednje šole izberejo takšno, kjer lahko bivajo v dijaškem domu. Za tem ostaneta staršem še dve področji premoči oziroma izsiljevanja: prva je finančna premoč (otrokovo preživetje je odvisno od denarja, ki ga dobi od staršev), katero starši izgubijo, kadar otrok dobi svojo prvo službo, in stanovanjska premoč, ki jo starši izgubijo, kadar otrok kupi ali najame svoje prvo stanovanje in ga je tudi zmožen sam oskrbovati.
Po starem pregovoru ti očeta do praga, sin tebe čez prag, je tako samo vprašanje časa, kdaj bodo otroci pridobili premoč nad svojimi starši in po njihovem zgledu tudi sami začeli izkoriščati pridobljeno premoč v svojo korist.
Prednosti avtoritarnega vzgojnega stila
Kljub vsem slabostim pa lahko avtoritarni vzgojni stil tudi kvalitetno in učinkovito uporabimo, če ga znamo uporabiti v pravih vzgojnih situacijah. To so vse tiste situacije, ki od vzgojitelja zahtevajo učinkovit odziv.
Tako kot je absolutna avtoriteta slabost avtoritarnega vzgojnega stila, je hkrati tudi njena prednost. Staršem omogoča popolno kontrolo nad svojim otrokom, zaradi česar jim ni potrebno razlagati, zakaj je nekaj za otroka dobro ali slabo. S tem lahko prihranimo kar nekaj časa, kar je še posebej pomembno v primerih, ko je ogroženo otrokovo življenje in se od vzgojitelja zahteva hiter in zanesljiv odziv (žoga med igro uide na cesto, otrok pa steče za njo, ne da bi opazil približujoči se avtomobil; pri pubertetniku opazimo nenaden porast neželenega vedenja zaradi slabe družbe).
Ker je splošna uporaba avtoritarnega vzgojnega stila na otrocih pustila kar nekaj negativnih posledic, so znanstveniki začeli razmišljati o vpeljavi sprememb.
Permisivni vzgojni stil
Vse prepogosto izkoriščanje avtoritete strahu nadrejenih nad svojimi podrejenimi je v 60. letih 20. stoletja povzročilo številne upore in splošno borbo za enakost med ljudmi v družbi. To gibanje se je preneslo tudi na področje vzgoje z željo preprečiti izkoriščanje otrok s strani njihovih staršev. S tem namenom so strokovnjaki želeli starše prepričati, da se otrok že rodi z vsemi potrebnimi informacijami za uspešno delovanje v družbi, zaradi česar se lahko samostojno vzgoji v uspešno odraslo osebo.
Teoretično podlago za to nam ponujajo humanistične in psihoanalitične razvojne teorije, ki zagovarjajo mnenje, da otrok ne potrebuje posebnega vodstva tekom odraščanja. Vzgoja je namreč razumljena kot psihični razvoj, ki po zgledu biološkega razvoja ne potrebuje nobenih navodil, kako naj se vrši. Zaradi tega otrok ne potrebuje avtoritete, ki bi usmerjala njegovo vedenje. Svoje vedenje in razvoj najbolje vodi sam.
Na podlagi tega prepričanja se je oblikoval permisivni vzgojni stil, katerega glavna značilnost je, da je otrok tisti, ki vodi proces vzgoje. Tako si otrok sam postavlja pravila obnašanja in meje dovoljenega, sam izbira katere vedenjske vzorce bo izvajal in katere ne, predvsem pa sam odloča, kaj je zanj dobro in kaj slabo. Slednje odloča na podlagi tega, ali mu posamezno vedenje prinaša pozitivna ali negativna čustva. Vzgoja na ta način temelji na samodejavnosti otroka, samovzgoji in samoučenju.
Ker je otrok tisti, ki najbolje ve, kaj je zanj dobro in kaj slabo, vzgojitelji ne smejo bistveno posegati v njegovo delovanje. Njihova vzgojna naloga je tako zgolj spremljanje otrokovega razvoja in nudenje pomoči, kadar otrok zanjo prosi. Otrok tako ne usmerja svojega vedenja na podlagi znanja svojih staršev, temveč na podlagi svojih izkušenj. Ponavljal bo tista vedenja, ki mu bodo prinašala pozitivna čustva in se izogibal tistim vedenjem, ki mu bodo prinašala negativna čustva.
Slabosti permisivnega vzgojnega stila
Z leti se je izkazalo, da ima permisivni vzgojni stil kar nekaj negativnih posledic na otrokov razvoj. Večina izhaja iz zmotnega prepričanja, da lahko otrok sam vodi svojo vzgojo. To seveda ne deluje, ker nima dovolj dolge časovne predstave za zasledovanje dolgoročnih vzgojnih ciljev, niti nima dovolj znanja o družbi, v katero odrašča, da bi lahko vzgojne cilje ustrezno oblikoval. Zaradi tega bo otrok deloval le znotraj svojih interesov – znotraj tistih vedenj, ki mu bodo zagotavljala doživljanje pozitivnih čustev v danem trenutku. Tako kot pravi osnovno načelo človeškega delovanja: s svojim vedenjem zasledujemo svojo srečo, pri čemer delujemo po liniji najmanjšega odpora.
Zakaj bi se otrok mučil z učenjem branja in pisanja, če pa lahko namesto njega bereta in pišeta njegova starša? Zakaj bi se otrok mučil s pospravljanjem, če pa njegove igrače vedno pospravijo starši? Zakaj bi se otrok mučil z učenjem za pozitivno oceno, če pa lahko starši od učitelja pozitivno oceno izsilijo? Zakaj bi se trudil z opravljanjem službenih dolžnosti, če pa lahko namesto njega hodita v službo njegova starša? Zakaj bi se trudil z nakupom svojega stanovanja, če pa lahko živi pri starših? Zakaj bi svojo energijo vlagal v skrb zase, če pa lahko zanj skrbijo starši?
Permisivno vzgojeni otroci bodo na ta način nenehno izkoriščali znanje in sposobnosti ljudi okoli sebe, kar pa nevarno ogroža družbeno ureditev in trenutni način življenja. Naša družba namreč deluje, dokler vsak posameznik daje vsaj toliko, kot od družbe jemlje.
Ob tem pa nastane še ena težava. Razlika v znanju in sposobnostih se bo v primerjavi z otrokovimi vrstniki z leti večala. Permisivno vzgojen otrok bo zato s starostjo potreboval vedno več pomoči, vedno bolj bo odvisen od drugih. To se bo stopnjevalo do točke, ko mu drugi ljudje ne bodo mogli več pomagati, ali ker ne bodo imeli vpliva (matura, izpit za avto, študij) ali pa ker bo problem za njih prezahteven (starši ostarijo, opešajo, nimajo ustreznega znanja, se upokojijo, umrejo…). Načelo postopnosti bo takrat prekršeno, saj bo v teh situacijah od otroka kar naenkrat zahtevan ogromen napredek v znanju in sposobnostih z namenom doseganja pozitivnih čustev. Ker bodo ta tako težko dosegljiva, se bo otrok dalj časa soočal večinoma z negativnimi čustvi neuspehov, pri čemer obstaja nevarnost, da zapade v depresijo, kar lahko vodi tudi v samomorilne misli, sploh če sam sebe oceni kot nesposobnega premagati dane težave, trenutno situacijo pa kot brezizhodno.
Težave pri permisivno vzgojenih otrocih se tako najpogosteje pojavljajo na področju prilagodljivosti, sprejemanja kompromisov, iznajdljivosti, potrpežljivosti, vztrajnosti, samostojnosti, soočanja z ovirami itd.
Prednosti permisivnega vzgojnega stila
Tako kot avtoritarni vzgojni stil lahko tudi permisivni vzgojni stil uporabimo kvalitetno in učinkovito, če znamo izbrati pravi čas zanj. Primeren je predvsem v tistih trenutkih, kjer preko otrokovih svobodnih odločitev utrjujemo njegovo samostojnost, sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja in učenje na podlagi lastnih napak.
Prednost permisivnega vzgojnega stila namreč najdemo v samodelovanju otroka. To pomeni, da otroku v primernih okoliščinah dopustimo, da se sam odloča o svojemu vedenju in prevzame odgovornost za svoja dejanja in odločitve, bodisi dobra bodisi slaba. Na ta način otroka zelo učinkovito vzgajamo v samostojno in odgovorno odraslo osebo, s čimer dosegamo osnovna (univerzalna) cilja vzgoje.
Kljub temu je imel permisivni vzgojni stil v primerjavi z avtoritarnim še bolj negativne posledice za otroke, družine in družbo, v kateri se je uporabljal, kar je znanstvenike spodbudilo k razmisleku in oblikovanju novega vzgojnega stila.
Demokratični vzgojni stil
Ob prelomu tisočletja se je začel razvijati in uveljavljati tako imenovani demokratični oziroma avtoritativni vzgojni stil.
Večina avtorjev ga opredeljuje kot mešanico ali kompromis med avtoritarnim in permisivnim vzgojnim stilom, češ da vsebuje tiste elemente preteklih vzgojnih stilov, ki so imeli na otroke in njihov razvoj pozitivne posledice in spremenili tiste elemente, ki so na otroke negativno vplivali. Na podlagi tega se zagovarja prepričanje, da je vzgoja najbolj kakovostna in najučinkovitejša v kombinaciji samodelovanja otroka (permisivni vzgojni stil) in zunanjega delovanja nanj s strani avtoritete (avtoritarni vzgojni stil).
Ta razlaga izhaja iz predvidevanja, da avtoritarni in permisivni vzgojni stil predstavljata nasprotujoča si ekstrema – prvi ekstremno strog in omejevalen vzgojni stil, drugi pa ekstremno mil in svoboden. Po tem prepričanju je najboljši vzgojni stil uravnotežena mešanica obeh ekstremov.
Skladno s tem bi moral demokratični vzgojni stil prevzemati enake ali vsaj podobne vzgojne prijeme kot predhodna vzgojna stila. Vendar jih ne. To pa zato, ker demokratični vzgojni stil ni mešanica njegovih predhodnikov, temveč je popolnoma svoj vzgojni stil.
Utemeljen je na podlagi delovanja družbe. Današnja družba deluje na podlagi dogovorov, pogodb in zakonov, ki temeljijo na državni ustavi, te pa temeljijo na Splošni deklaraciji človekovih pravic. Tako kot je bil avtoritarni vzgojni stil oblikovan na podlagi takratne družbene hierarhične ureditve, je demokratični vzgojni stil oblikovan na podlagi trenutne demokratične ureditve.
Demokratično vzgojo tako zaznamujejo pravice in dolžnosti, ki jih ima posameznik v družbi. Družina deluje kot skupina enakovrednih članov, ki s svojim vedenjem uresničujejo in branijo svoje pravice in pravice soljudi. Na ta način delujejo kot svoja država v malem. Imajo svoja družinska pravila, meje dovoljenega, želeno in neželeno vedenje, vnaprej določene kazni za posamezne prekrške itd.
Med državo in družino, ki se poslužuje demokratičnega stila vzgoje, lahko zato najdemo mnoge podobnosti v delovanju:
- vlado predstavljajo starši. Ti oblikujejo večino pravil in dogovorov, ki veljajo za vse člane družine.
- Državljane predstavljajo otroci. Ti so večinoma podrejeni vladi, imajo pa možnost izražati svoje mnenje, dovoljeni so kultivirani protesti, stavke in druge oblike neškodljivih uporov, s katerimi lahko skušajo doseči spremembo različnih vladnih (družinskih) odlokov.
- Nova pravila ali spremembe že obstoječih pravil lahko predlagajo tudi otroci. Spremembe se sprejme, če so v skladu s človekovimi pravicami, z ostalimi družinskimi pravili in če je predlog ustrezno utemeljen.
- Zakon ali družinsko pravilo ne velja, dokler ni predstavljeno otrokom oziroma ljudstvu. Kaznovanje takih prekrškov lahko izvajamo šele takrat, kadar ljudje pravilo razumejo in ga sprejmejo. Za nazaj ne moremo in ne smemo kaznovati.
- V državi je potrebno tudi vzdrževati red, mir in varnost (policija, zdravstvo in gasilci), za kar v družini skrbijo starši. Pri ukrepanju proti neželenemu vedenju lahko delujejo zgolj v okviru vnaprej določenih dogovorov (družinskih pravil), ki so kršitelju znani.
Na ta način se otroci zelo učinkovito učijo uspešnega delovanja v družbi. Upoštevano je namreč načelo postopnosti in zagotovljena je varnost, da napake v procesu učenja ne prinašajo večjih negativnih posledic za učenca.
Namen demokratičnega vzgojnega cilja je vzgoja v samostojnost, kar najlažje dosežemo s spodbujanjem samodejavnosti – samoučenja in samovzgoje znotraj že veljavnih družbenih pravil in vedenjskih standardov.
V demokratičnem vzgojnem stilu se tako pojavljata obe obliki avtoritete – avtoriteta plemenitenja v času spodbujanja samodejavnosti in avtoriteta ogrožanja, ko so osnovne človekove pravice ogrožene.
Slabosti demokratičnega vzgojnega stila
Ker se je demokratični vzgojni stil razvil šele nekaj desetletij nazaj, njegovi učinki niso še povsem znani ali raziskani. Demokratično vzgojeni otroci enostavno še niso dovolj stari, da bi lahko učinkovito proučevali njihovo delovanje v vlogi samostojne odrasle osebe, niti jih ni številčno dovolj, da bi lahko proučevali njihov vpliv na družbo. Posledično še ni dobro raziskano, kako demokratični vzgojni stil vpliva na delovanje posameznika ali družbe.
Prednosti demokratičnega vzgojnega stila
Zaradi spodbujanja samodejavnosti otroka demokratični vzgojni stil najučinkoviteje razvija samostojnost. Prav tako zaradi podobnosti med delovanjem družine in družbe ta vzgojni stil ponuja največje možnosti za uspeh, ko govorimo o vpeljevanju otroka v družbo.
Ali je torej demokratični vzgojni stil tisti najbolj optimalen?
Optimalni vzgojni stil
Je mešanica vseh vzgojnih stilov, ki se prilagajajo posamezni vzgojni situaciji. Če se na primer znajdemo v situaciji, ki ogroža otrokovo zdravje ali življenje, bo najbolj optimalen avtoritarni vzgojni stil. Takoj ko bo nevarnosti konec, bo optimalnejši demokratični vzgojni stil. Ko gremo z otrokom v park, se lahko poslužujemo permisivnega vzgojnega stila in s tem damo otroku več svobode, s čimer ga navajamo na samostojnost … Najboljši vzgojni stil je tisti, za katerega ocenimo, da nam bo v izbranem trenutku ponudil največji napredek na vzgojni poti. Starši smo namreč tisti, ki najbolje poznamo svojega otroka in njegovo delovanje, zato bomo z ustreznim znanjem o vzgoji najbolje in najlažje vzgajali svoje otroke (izbirali in s tem določali najboljši vzgojni stil za posamezno situacijo). Pri samozavestnih otrocih, ki radi preizkušajo meje, bomo starši najverjetneje pogosteje posegali po avtoritarnem vzgojnem stilu, medtem ko bomo za njegovega mlajšega bratca, ki je bolj sramežljiv, pogosteje posegali po permisivnem vzgojnem stilu. Noben vzgojni stil ni napačen in noben ni absolutno pravi. So samo primernejši za posameznega otroka in manj primerni, so koristnejši za posameznega otroka in manj koristni, so primernejši za uporabo v danem trenutku in manj primerni. Ne pustimo se nikomur odločati namesto nas, saj nima nihče drug primerljivega znanja o naših otrocih in njihovi vzgojni situaciji.
Vzgajati pomeni svojega otroka naučiti biti boljši od nas.
| 11 vzgojnih elementov | vloga v vzgojnem procesu |
| otrok | je osrednji subjekt vzgojnega procesa in vir informacij za vzgojitelja, kar je osnova za načrtovanje, usmerjanje in prilagajanje vzgojnega procesa |
| učenje vedenja | je osrednja dejavnost vzgoje |
| medosebni odnos | boljši kot je medosebni odnos med otrokom in avtoriteto, učinkovitejši je proces vzgoje |
| avtoriteta | je vir informacij za otroka in razlog za spreminjanje njegovega vedenja |
| vzgojni cilji | osnova za vzgojiteljevo delovanje |
| pravila vedenja | z njimi otroka usmerjamo proti zastavljenim vzgojnim ciljem |
| meje dovoljenega | z njimi zaščitimo otroka in družbo pred neprimernim vedenjem |
| želeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas vodi do zastavljenih vzgojnih ciljev |
| neželeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas pri doseganju vzgojnih ciljev ovira |
| nagrajevanje | je pristop za krepitev izbranega vedenja |
| kaznovanje | je pristop za odvračanje od izbranega vedenja |