Tako smo prišli vse do zadnjega elementa vzgoje, to je kaznovanje. Predstavlja popolno nasprotje nagrajevanja in se temu primerno tudi uporablja. Da ga bomo znali tudi v naši vzgoji čim učinkoviteje uporabiti, si bomo v tem poglavju podrobneje ogledali:
- Kaj je kaznovanje?
- Kaj je kazen?
- Namen kaznovanja?
- Kdaj je kazen učinkovita?
- Ogledali si bomo tudi nekaj primerov kaznovanja.
Kaj je kaznovanje?
Kaznovanje pomeni izvajanje kazni. Tako kot pri nagrajevanju lahko tudi kaznovanje izvajamo nad samim seboj (notranje kaznovanje) ali nad drugo osebo (zunanje kaznovanje). Prav tako velja, da lahko notranje kaznovanje obstaja samostojno, medtem ko zunanje kaznovanje brez notranjega nima učinka. Za kaznovanje tudi velja, da je zunanje kaznovanje vedno časovno omejeno. Običajno traja nekaj minut, redkeje nekaj ur, zelo redko nekaj dni. Vedno je pogojeno s prisotnostjo tistega, ki kaznovanje izvaja. Tako se običajno z umikom kaznovalca prekine tudi izvajanje zunanjega kaznovanja. V primeru notranjega kaznovanja pa smo izvajalci mi sami, od česar se ne moremo umakniti. Taka kaznovanja zato običajno trajajo dalj časa, zaradi česar so lahko tudi posledice veliko hujše. Na ta način si lahko zavedno ali nezavedno nižamo samozavest in slabšamo samopodobo, v ekstremnih primerih lahko dolgotrajno notranje kaznovanje vodi v depresijo, občutek ničvrednosti, čustveno otopelost, ko iz tega ne vidimo več izhoda, pa lahko začnemo razmišljati tudi o samopoškodovanju in samomoru. To velja tako za odrasle kot tudi za otroke.
Kaj je torej kazen in zakaj je lahko tako destruktivna?
Kazen je vsaka stvar oziroma vsaka dejavnost, ki v posamezniku spodbuja doživljanje negativnih čustev – jezo, žalost, krivdo, obup itd. Je torej vse tisto, kar nas onesrečuje. Lahko bi tudi rekli, da je kazen nadzorovano nasilje nad kaznovanim. Kazen v otroku vzbuja negativna čustva, nasilje prav tako v ljudeh vzbuja negativna čustva. Kazen je lahko fizična ali psihična, tudi nasilje je lahko fizično ali psihično. Dejstvo je, da je kaznovanje v svojem bistvu nasilje.
Največja in najpomembnejša razlika med kaznovanjem in nasiljem je v njunem namenu. Kaznujemo z namenom, da bi otrok prenehal z nevarnim ali neželenim vedenjem, ki zavira njegov razvoj. Kaznujemo torej z namenom omogočiti ali pospešiti napredek posameznika. Nasilje nad posameznikom pa izvajamo takrat, kadar mu želimo škodovati. Rezultat kaznovanja je tako dolgoročno pozitiven, rezultat nasilja pa dolgoročno negativen.
Tako kot nagrada ima tudi kazen mnogo različnih oblik. Poznamo fizično kaznovanje, verbalno kaznovanje in mnoga druga »alternativna« kaznovanja v obliki odmika, restitucije, omejevanja, groženj itd. Kazen na makro ravni delimo na fizično in psihično. O fizični kazni govorimo takrat, ko negativna čustva izvirajo iz fizičnega dražljaja, o psihični kazni pa govorimo takrat, kadar negativna čustva nimajo fizične podlage, temveč so plod miselne aktivnosti kaznovanega (če nekoga žalimo v jeziku, ki ga ne razume, to zanj ni psihična kazen). Psihična kazen je tako vse, kar naredimo ali izrečemo in v sogovorcu vzbudi negativna čustva.
Fizično kaznovanje ima praviloma fizične posledice na kaznovanega, psihično kaznovanje pa psihične. O fizičnih posledicah govorimo takrat, ko s kaznovanjem vplivamo na svoje telo (ga utrujamo z delom, mu prizadevamo bolečino, nelagodje, ne zadovoljujemo potrebe po hrani, pijači ali počitku…), o psihičnih posledicah pa govorimo takrat, ko s kaznovanjem vplivamo na naše misli (našo psiho).
Zaradi teh značilnosti je kaznovanje najnevarnejši in najzahtevnejši element vzgoje. Od vzgojitelja namreč zahteva odlično poznavanje otroka in njegove osebnosti, da je zmožen predvideti intenziteto negativnih čustev, povzročenih z določenim kaznovanjem, in trajanje notranjega kaznovanja. Bolje kot je vzgojitelj zmožen predvideti posledice posameznega kaznovanja, učinkovitejši je pri njeni uporabi. Slabše kot je vzgojitelj zmožen predvideti posledice posameznega kaznovanja, večje je tveganje za neustrezno kaznovanje, kar lahko pomeni neučinkovito premilo kaznovanje ali prekomerno kaznovanje z destruktivnimi posledicami izzvanih negativnih čustev.
Za primerjavo: kaznovanje ni edina taka stvar, ki jo poznamo v naši družbi. Značilnosti in posledice kaznovanja imajo veliko podobnosti z značilnostmi in posledicami zdravil. Zdravila so namreč v svojem bistvu strup. Če jemljemo zdravila ob napačnem času (kadar smo zdravi) ali v prevelikih količinah, so lahko za nas smrtonosna. Enako je s kaznijo. Če jo izvajamo ob napačnem času in v prevelikih količinah, je za vzgajanega lahko zelo škodljiva, tudi smrtonosna. Če pa zdravilo vzamemo v omejenih količinah v primeru bolezni in slabega počutja, se bo naše počutje in delovanje izboljšalo. Enako je pri kaznovanju. Če ga v omejenih količinah uporabimo v primeru neželenega vedenja, lahko vedenje in posledično naše delovanje izboljšamo.
Da bi zagotovili varno uporabo zdravil, imamo vzpostavljen celoten (in zelo drag) zdravstveni sistem, ki na podlagi svojega obširnega znanja in izkušenj narekuje in nadzira uporabo zdravil. Tu imamo v mislih vse zdravstveno osebje, vse aparature, ki so potrebne za diagnostiko, proizvajalce zdravstvenih aparatov, proizvajalce zdravil, raziskovalce novih zdravil, izobraževanje novih zdravnikov in drugega medicinskega osebja in še bi lahko naštevali. To je nekaj, česar na vzgojnem področju ni mogoče doseči. Vzgojitelj namreč ne more učinkovito pregledati vzgojnega stanja otroka, na podlagi katerega bi lahko predpisoval vzgojne ukrepe. To vlogo morajo po svojih najboljših močeh opravljati starši, saj so oni tisti, ki svojega otroka najbolje poznajo.
Pri tem ponovno poudarjamo: napačna uporaba kaznovanja ima lahko za otroka zelo destruktivne posledice. Uporabljati jo je potrebno v omejenih količinah, samo takrat, ko je otrokovo vedenje napačno, »bolno«, samo z namenom izboljšati otrokovo vedenje in omogočiti napredek v razvoju.
Za vzgojitelja je torej ključno, da ve, kdaj bo kazen otroku koristila in kako naj jo izvede, da bo otroku koristila. Seveda se bomo kot ljudje včasih tudi zmotili. S tem ni nič narobe, dokler posamezne napake namenoma ne ponavljamo.
Kdaj uporabiti kaznovanje?
Splošno razširjeno prepričanje je, da kaznovanje uporabimo takrat, kadar želimo preprečiti izvajanje trenutnega neželenega vedenja ali njegov pojav v prihodnosti. To je žal preveč splošno rečeno, saj se neželeno vedenje razlikuje glede na vzrok za njegovo izvajanje. Če na hitro povzamemo 8. poglavje, so vzroki za pojav neželenega vedenja lahko naslednji:
- nepoznavanje želenega vedenja s strani otroka,
- nezadovoljene potrebe otroka,
- nerazumevanje otroka s strani njegovih bližnjih,
- vzgojitelj od otroka neželeno vedenje pričakuje,
- vsiljevanje osebnih interesov vzgojitelja,
- neželeno vedenje se otroku splača.
Kaznovanje pri tem učinkovito odpravlja le tisto neželeno vedenje, katerega posledice otrok doživlja v obliki pozitivnih čustev, torej tisto neželeno vedenje, ki se otroku splača. To pomeni, da otrok v posameznem primeru pozna in že obvlada želeno vedenje ter ga je sposoben izvajati, vendar se zanj ne odloči, ker mu neželeno vedenje prinaša več pozitivnih občutkov (več sreče). Pred kaznovanjem se moramo zato vedno prepričati, da se je otrok zavestno odločil za izvajanje neželenega vedenja.
Kaznovanje bo le v tem primeru učinkovito zato, ker s kaznijo k rezultatu otrokovega vedenja dodamo določeno količino negativnih čustev. Primarni namen otroka (doživljati pozitivna čustva) s tem ne bo več dosežen, kar ga bo v prihodnosti odvračalo od izvajanja neželenega vedenja in spodbujalo k iskanju drugih načinov za lažje doseganje svoje sreče.
Primer: otrok si v trgovini zaželi čokoladico. Najprej starše lepo prosi, če mu jo lahko kupijo. Starši njegovo prošnjo zavrnejo, ker imajo čokoladice že doma ali pa je otrok pojedel že dovolj čokolade v tem dnevu ali pa je čokoladica draga ali pa v skladu z družinskimi pravili ni pravi čas za čokoladico. Otrok bo nato premislil, kaj se mu bolj splača. Lahko se več dni trudi biti priden in si s tem prislužiti čokoladico kot nagrado. Lahko pa začne v trgovini jokati in s tem spraviti svoje starše v zadrego, zaradi česar mu bodo kupili čokoladico. Kaj je lažje? Seveda je lažje jokati, dokler je rezultat joka nakup čokoladice in s tem otrokova sreča.
Če ne želimo, da otrok v prihodnosti dosega izpolnjevanje svojih želja z jokom, lahko na tem mestu razmislimo o kaznovanju. Izbrati moramo tako kazen, da bodo izzvana negativna čustva prevladala nad pozitivnimi, ki izhajajo iz čokoladice. Na ta način rezultat otrokovega joka ne bo več pozitiven, temveč negativen, zaradi česar se mu bo v prihodnosti tudi izogibal. V primeru jokanja v trgovini lahko ukrepamo tako, da en starš otroka pospremi iz trgovine in z njim počaka v avtu. Otrok na ta način ne bo dobil želene stvari, za dodatno kazen pa se bo še dolgočasil v avtu, dokler drugi starš ne opravi nakupa. Na ta način je otrok z jokom namesto pozitivnih čustev čokoladice izzval negativna čustva dolgočasenja. Posledično obstaja velika verjetnost, da se bo takemu in podobnemu vedenju v prihodnosti izogibal.
Kako uporabiti kaznovanje?
Ker so posledice kaznovanja kratkoročno negativne, moramo biti pri njenem izvajanju zelo previdni. Da bi poskrbeli za čim boljše dolgoročne posledice kaznovanja, je dobro, da se držimo naslednjih pravil kaznovanja:
1. Kaznovanje naj bo vedno časovno omejeno.
Kaznovanje naj ima vedno jasen začetek in konec. Traja naj toliko časa, kot je potrebno, da otrok začne doživljati negativna čustva. Ko negativna čustva prevladajo nad pozitivnimi čustvi neželenega vedenja, lahko s kaznovanjem prenehamo. Da bi to lahko čim bolje ocenili, moramo čim bolje poznati svojega otroka, njegovo delovanje, predvsem pa njegovo izražanje čustev.
Ali je bilo kaznovanje dovolj strogo ali ne, bomo vedeli šele ob naslednjem pojavu enakega neželenega vedenja. Če se določeno neželeno vedenje po kaznovanju v bližnji prihodnosti ponovi, naj bo naslednje kaznovanje strožje. Če se neželeno vedenje v bližnji prihodnosti ne ponovi, je bila naša kazen ustrezna. Če otrok v podobnih situacijah v bližnji prihodnosti izraža večji strah kot običajno, obstaja verjetnost, da je bilo naše kaznovanje pretirano. Obdobje bližnje prihodnosti pomeni tisti čas, ko se bo otrok še vedno spomnil kaznovanja in negativnih občutkov, ki jih je ob tem doživel. Dolžino tega časa določa predvsem otrokova časovna predstava. To pomeni, da starejši kot je otrok, dalj časa se bo spominjal kaznovanja, mlajši kot je otrok, hitreje bo kaznovanje pozabil. Kot grobo orientacijo lahko rečemo, da si predšolski otroci zapomnijo kazen do 2 tedna, osnovnošolski otroci pa od 2 do 4 tednov.
Če otrok po tem obdobju ponovi neželeno vedenje, pomeni, da je bila izvedena kazen dovolj stroga, da ga je odvračala od neželenega vedenja. Ob ponovitvi posameznega neželenega vedenja lahko zato tudi izvedeno kaznovanje preprosto ponovimo v enaki obliki in s tem obnovimo spomin na negativne posledice izbranega neželenega vedenja. Po pravilu krivulje retencije velja: večkrat kot bomo posamezno neželeno vedenje kaznovali, dalj časa si bo otrok kazen zapomnil.
2. Za vsako kaznovanje mora otrok poznati njen vzrok.
Razlog za kaznovanje naj bo vedno otrokovo neželeno vedenje, ki ga otrok izvaja iz lastnega koristoljubja. Pri tem naj bo kaznovanje izvedeno tako, da bo otrok točno vedel, zaradi katerega vedenja je bil kaznovan. Za to najlažje poskrbimo tako, da kaznovanje izvedemo neposredno za neželenim vedenjem. Ob tem lahko razlog kaznovanja tudi besedno izrazimo: »Ker si udaril sestro; ker si kričal in razgrajal po trgovini; ker se nisi trudil, da bi ubogal moja navodila…«
Samo če bo otrok vedel, katero vedenje mu je prineslo nesrečo, se bo temu vedenju lahko v prihodnosti trudil izogibati. Seveda je pogoj temu tudi, da bo otrok vedel, kako naj se neželenemu vedenju izogiba oziroma kako naj spremeni svoje neželeno vedenje v želeno vedenje. Tudi to lahko ob kaznovanju ubesedimo: »Kaznovan si, ker si udaril svojo sestro. Naslednjič jo najprej prosi, če ti lahko igračo vrne in če ti je ne, pridi povedat meni.«
3. Negativni občutki kaznovanja morajo prevladati nad pozitivnimi občutki dosežka neželenega vedenja.
Kazen je učinkovita takrat, ko otroka v prihodnosti odvrača od neželenega vedenja. To pomeni, da moramo s kaznovanjem izzvati tako intenzivne negativne občutke, da bodo prevladali nad pozitivnimi občutki. Kako stroga naj bo kazen, da bo to dosegla, je odvisno od številnih kompleksnih, subjektivno pogojenih dejavnikov:
- kako intenzivne pozitivne občutke je otroku prineslo posamezno vedenje,
- kako otrok doživlja posamezno kazen,
- otrokova občutljivost na notranje kaznovanje (občutki krivde),
- prag otrokove sreče (kaj otrok ocenjuje kot dobro),
- prag otrokove nesreče (kaj otrok ocenjuje kot slabo),
- otrokove trenutne želje,
- otrokove pretekle izkušnje …
Ker je poznavanje vseh teh dejavnikov izjemno zahtevno, se je pri kaznovanju veliko lažje posluževati preizkušanja posamezne kazni. To pomeni, da pri kaznovanju vedno najprej izberemo tisto kazen, ki se nam zdi najprimernejša. Ali je bila izbrana kazen dovolj stroga, pa ugotovimo takrat, ko se neželeno vedenje ponovi. Če se ponovi v nekaj dneh, smo lahko prepričani, da kazen ni bila dovolj stroga, saj je rezultat neželenega vedenja še vedno pozitiven. Iz tega razloga se je otrok tako hitro odločil za ponovitev izbranega vedenja. Če se neželeno vedenje ponovi šele čez nekaj tednov, pa smo lahko prepričani, da je bila kazen dovolj stroga. Razlog za ponovni pojav neželenega vedenja v tem primeru je, da je otrok enostavno pozabil na neželeno vedenje in negativne občutke, ki ga je prineslo. Večkrat kot bomo določeno vedenje kaznovali, lažje in dalj časa si bo otrok to zapomnil.
Pri izbiri kaznovanja ne smemo zanemariti morebitnega notranjega kaznovanja. Lahko se namreč zgodi, da bo otrok napačno predvidel posledice določenega vedenja in bo neželeno vedenje sam prepoznal po njegovih negativnih posledicah (brcanje žoge v praznem hodniku ni nevarno, če pa pozabimo zapreti vrata, lahko žogo po nesreči brcnemo v sosednji prostor in razbijemo kakšno vazo). V takem primeru bomo lahko pri otroku opazili notranje kaznovanje v obliki občutkov krivde, žalosti… zaradi česar ni nujno potrebno, da bi izvedli še zunanje kaznovanje. Zunanje kaznovanje namreč izvajamo takrat, ko je rezultat otrokovega vedenja pozitiven. Če pa po vedenju prevladujejo negativna čustva, lahko otroku dovolimo, da prevzame odgovornost za svoja dejanja in čim bolj samostojno ugotovi, kako bi lahko škodo popravil in kaj lahko v prihodnosti spremeni, da bi se podobnim situacijam izognil. V primeru da se podobno neželeno vedenje v prihodnosti ponovi, pa lahko notranje kaznovanje podkrepimo še z zunanjim kaznovanjem.
4. Kaznovanju naj sledi pogovor.
Kazen je v svojem bistvu nadzorovano nasilje, s katerim skušamo otroka odvrniti od neželenega vedenja, ki bi mu dolgoročno lahko škodilo. Razlika med nasiljem in kaznovanjem je v tem, da ima kaznovanje na dolgi rok pozitivne posledice.
Da bi poskrbeli za čim bolj pozitivne posledice kaznovanja, je dobro po vsakem kaznovanju otroku ponuditi pogovor o njegovem vedenju. Ne mislimo pogovora, v katerem bi otroka grajali ali očitali neželeno vedenje. Kaznovanje smo že izvedli. Sedaj je čas in priložnost, da neželeno vedenje spremenimo v želeno. Pogovor po kaznovanju je zato namenjen izboljšanju otrokovega vedenja, izražanju čustev, utrjevanju medosebnega odnosa, pripravi načrta za prihodnost in podobnim tematikam.
S tem namenom se lahko z otrokom pogovorimo, zakaj se je odločil za neželeno vedenje, kakšna čustva je ob tem doživljal (kako se je ob tem počutil), skupaj lahko poiščemo načine, kako se izbranemu vedenju v prihodnosti izogibati, kako bi lahko drugače ravnali, kakšno bi bilo želeno vedenje itd. Zelo priporočljivo je tudi, da mu ponudimo svojo pomoč in podporo pri izboljševanju vedenja. Lahko se dogovorimo za pohvale ali druge načine nagrajevanja v primeru želenega vedenja, lahko se dogovorimo za opozorila v primeru, da ponovno opazimo željo po izvajanju neželenega vedenja, lahko se tudi dogovorimo za kazni v prihodnosti. Lepo je, če otroku ponudimo možnost izbiranja, seveda dokler takih možnosti ne začne izkoriščati. Spomnimo se, da imamo starši boljše znanje o družbi in njenih pravilih, zato bolje vemo, katera vedenja so za otroka koristna in katera škodljiva. Zaradi tega znanja moramo imeti pri odločanju o želenem in neželenem vedenju, njenem spodbujanju in zatiranju zadnjo besedo.
Odpravljanje neželenega vedenja je samo en način učenja želenega vedenja. Tudi pri kaznovanju in odpravljanju neželenega vedenja bomo potrebovali nekaj časa, da si bo otrok zapomnil, kaj je zaželeno in kaj ne. Zaradi tega ne pričakujmo, da bo imelo kaznovanje takojšen učinek. Kaznovanje je učinkovito takrat, kadar otrok kaže napredek proti želenemu vedenju in zastavljenim vzgojnim ciljem, neučinkovito pa takrat, kadar se otrokovo vedenje ne spremeni.
Kako izbrati pravo kazen?
Za usmeritev, katera kazen bo v določenem primeru najučinkovitejša, si lahko pomagamo tudi s sledečim vprašanjem: »Kako najbolj enostavno izničiti pozitivna čustva, ki jih je otrok z neželenim vedenjem prejel?« Poglejmo si nekaj primerov kazni iz raziskave iz leta 2019, v kateri so otroci odgovarjali na vprašanje Napiši tri dejavnosti svojih staršev, ob katerih si nesrečen:
- tepež,
- opravljanje službenih obveznosti med vikendi,
- ko preveč delajo in nimajo časa, da bi mi pomagali,
- ko preživljamo čas skupaj brez enega od staršev,
- ko mi nočejo kupiti želene stvari,
- ko ne smem ven,
- ko mi vzamejo telefon ali računalnik,
- ko se obnašajo egoistično,
- kadar kršijo dogovore,
- kadar grdo govorijo o drugih ljudeh,
- ko kričijo name ali na druge,
- ko me silijo v hrano, ki mi ni všeč,
- ko dobim slabe ocene,
- ko me ignorirajo ali ne poslušajo,
- ko me ne spoštujejo in motijo moje aktivnosti,
- ko mi ne pustijo do besede,
- ko me ne razumejo,
- ko ne opazijo mojega truda,
- ko ne cenijo mojega dela,
- opravljanje hišnih opravil,
- kadar se starši prepirajo,
- kadar so starši razočarani nad mano,
- kadar se starši ne počutijo dobro,
- kadar se delata nedostopnega in ne izkazujeta čustev,
- kadar sta nesramna do mene,
- kadar me grajajo,
- kadar me zmerjajo ali žalijo.
Več odgovorov lahko najdete v magistrskem delu z naslovom Otrokovo dojemanje vzgojnih ukrepov svojih staršev. Vse te dejavnosti lahko v otrocih spodbujajo doživljanje negativnih čustev, kar pomeni, da jih lahko doživljajo kot kazni ne glede na to, ali jih v danem trenutku želimo kaznovati ali ne. Vidimo lahko tudi, da je kazen veliko več kot samo odtujevanje predmetov, grajanje, prepovedi in udarci. Ne bojmo se raziskovati otrokove osebnosti in se posluževati personaliziranih oblik kaznovanja, saj vsak človek dojema svojo srečo na svoj edinstven način.
Vzgoja pomeni naučiti otroka vsega, kar vemo, in mu nato dovoliti, da v tem znanju raste in se razvija v boljšo osebo, kot smo mi. Dober vzgojitelj je zato tisti, ki svojega otroka vzgaja tako, da bo nekega dne boljši od njega.
| 11 vzgojnih elementov | vloga v vzgojnem procesu |
| otrok | je osrednji subjekt vzgojnega procesa in vir informacij za vzgojitelja, kar je osnova za načrtovanje, usmerjanje in prilagajanje vzgojnega procesa |
| učenje vedenja | je osrednja dejavnost vzgoje |
| medosebni odnos | boljši kot je medosebni odnos med otrokom in avtoriteto, učinkovitejši je proces vzgoje |
| avtoriteta | je vir informacij za otroka in razlog za spreminjanje njegovega vedenja |
| vzgojni cilji | osnova za vzgojiteljevo delovanje |
| pravila vedenja | z njimi otroka usmerjamo proti zastavljenim vzgojnim ciljem |
| meje dovoljenega | z njimi zaščitimo otroka in družbo pred neprimernim vedenjem |
| želeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas vodi do zastavljenih vzgojnih ciljev |
| neželeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas pri doseganju vzgojnih ciljev ovira |
| nagrajevanje | je pristop za krepitev izbranega vedenja |
| kaznovanje | je pristop za odvračanje od izbranega vedenja |