Po uspešno zastavljenih pravilih obnašanja, ki bodo otroke usmerjala k želenemu vedenju, preko njega pa do zastavljenih vzgojnih ciljev, in mejah dovoljenega, ki bodo otroke in njihovo družbo varovala pred neprimernim vedenjem, potrebujemo le še nekaj, kar bo otroke spodbujalo in motiviralo k vlaganju svojega truda in časa za doseganje naših vzgojnih ciljev. Ta vzgojni element imenujemo nagrajevanje. Nagrajevanje je v svojem bistvu pozitivna reakcija na določeno vedenje. Ker pa lahko stvari hitro postanejo zapletene, si bomo v tem poglavju podrobneje pogledali:
- Kaj je nagrajevanje?
- Kaj je nagrada?
- Kaj je namen nagrajevanja?
- Kdaj je nagrajevanje učinkovito?
- Kako izbrati oziroma oblikovati učinkovito nagrado?
Kaj je nagrajevanje?
Nagrajevanje pomeni podeljevanje nagrade. Pri tem lahko nagrado podelimo sami sebi (notranje nagrajevanje) ali nekomu drugemu (zunanje nagrajevanje). Tako si lahko po napornem tednu v soboto privoščimo kosilo v bližnji gostilni, lahko pa nas tja povabi naš partner. Lahko si sami pri sebi rečemo »to nam je pa res dobro uspelo«, lahko pa nam to reče naš sodelavec. V prvem primeru podeljujemo nagrado sami sebi, v drugem primeru pa nagrado prejemamo od nekoga drugega. Posledice nagrajevanja so izključno psihične, in sicer v obliki pozitivnih čustev. Če otrok pozitivnih čustev ne doživlja, nagrajevanje staršev ali drugih vzgojiteljev ne bo imelo učinka.
Zanimivo je, da zunanje nagrajevanje ne more obstajati brez notranjega, medtem ko notranje nagrajevanje lahko obstaja samostojno. Zunanje nagrajevanje namreč ne more samostojno ustvarjati čustev, niti pozitivnih niti negativnih. Deluje lahko zgolj na že obstoječa čustva, in sicer tako, da jih okrepi. Za učinkovito zunanje nagrajevanje morajo zato nujno predhodno obstajati pozitivna čustva notranjega nagrajevanja. Primer: v službi se nam projekt, na katerem delamo in za katerega se zelo trudimo, zelo ponesreči, posledice pa so katastrofalne. Kljub temu k nam pristopi šef in nas pohvali za dober rezultat projekta. Taka pohvala bo za nas ničvredna, ne bo imela učinka pohvale, saj v nas ni pozitivnih čustev notranjega nagrajevanja, ki bi se nanašala na dober rezultat projekta. Malce drugače bi bilo, če bi šef pohvalil naš trud, ki smo ga vložili v projekt. Pohvala bi v tem primeru ojačala pozitivna čustva za vložen trud, zaradi katerega smo se tudi sami (včasih tudi nevede) notranje nagradili. Pozornost bi se tako vsaj delno preusmerila na pozitivna čustva izpostavljenega dogodka, ki bi se zaradi zunanjega nagrajevanja okrepila, pri sebi pa bi opazili, da smo se po domače povedano malce potolažili.
Enako je pri otrocih. Tudi oni lahko nagrajujejo samega sebe ali pa se pustijo nagraditi od nas staršev. Pri tem jim bo nagrajevanje staršev okrepilo že obstoječa pozitivna čustva, ki jih bodo zavedno ali nezavedno doživljali ob določenem vedenju. Preko zunanjega nagrajevanja bo namreč otrok dobival zunanje potrditve, da dela prav, da je dosegel nekaj lepega oziroma pomembnega, da je njegov trud viden in da je pomemben, zadovoljevala se bo potreba po pripadnosti in posledično potreba po varnosti, v otroku se bo krepila samozavest in zaupanje v svoje sposobnosti, kar mu bo omogočalo nadaljnjo rast in razvoj.
Osrednji element nagrajevanja je nagrada. Kaj pa je nagrada?
Nagrada je vsaka stvar, vsaka dejavnost in vsak dogodek, ki v posamezniku vzbudi ali spodbuja doživljanje pozitivnih čustev – veselje, ljubezen, navdušenost, užitek, ponos itd. Nagrada je torej vse tisto, kar nas osrečuje. Kot taka ima lahko mnogo različnih oblik:
- lahko so to stvari, ki jih kupimo. Te so lahko zelo enostavne in poceni (majhna čokoladica, otrokov najljubši jogurt, posebni piškoti…) ali pa zelo drage (nov telefon, računalnik, motor…),
- z nagrado lahko otroku dajemo več svobode (lahko se več časa igra pred hišo, lahko se gre igrat v sosednjo ulico, na zabavi lahko ostane dlje…),
- z nagrado lahko omogočimo neko dejavnost (lahko gre v kino, odpeljemo ga v njegovo najljubšo restavracijo, preživimo več časa z njim…),
- nenazadnje so lahko nagrada naše besede (ga pohvalimo za trud, mu povemo, da smo ponosni nanj, z njim delimo svoja pozitivna čustva…).
Ker vsakega človeka osrečujejo drugačne stvari, se tudi nagrade razlikujejo glede na posameznika, njegove pretekle izkušnje in njegove interese, zato je za učinkovito izvajanje nagrajevanja ključnega pomena, da poznamo otrokovo osebnost, predvsem pa njegove interese in želje. Kot grobo usmeritev lahko uporabimo sledeče pravilo: redkejša kot je določena stvar ali dejavnost, večjo nagrajevalno vrednost ima. Primer: otroku bogataša, ki ima ogromno materialnih dobrin, mu nagrade, ki jih lahko kupimo, ne bodo veliko pomenile. Veliko dragocenejša mu bo nagrada preživljanja časa z očetom, ki je zelo redko doma (skupne večerje, izleti, družabne igre …). Drugemu otroku brezposelnega očeta pa bo preživljanje časa z njim zelo neučinkovita nagrada, veliko več pa mu bo pomenila že majhna materialna dobrina (najljubša čokolada, sladoled v mestu, kosilo v piceriji …). Največja nagrada bo za otroka (in za odraslega) vedno tisto, česar ima trenutno v življenju najmanj; najmanjša nagrada pa bo tista, česar ima trenutno v življenju največ oziroma preveč.
Namen nagrade in nagrajevanja je torej spodbujati doživljanje pozitivnih čustev nagrajenca. Ker smo ljudje v svojem življenju neprestano v lovu za pozitivnimi čustvi, smo lahko prepričani, da bodo tudi otroci tekom vzgoje neprestano v lovu za našimi nagradami. Zaradi tega lahko z nagrajevanjem v preteklosti spodbudimo pogostejše izvajanje želenih vedenjskih vzorcev, nagrajevanje v prihodnosti pa izkoristimo za krepitev motivacije za dosego zastavljenega vzgojnega cilja. Poglejmo si podrobneje vsako od opisanih možnosti nagrajevanj.
Nagrajevanje v preteklosti
Tekom vzgoje običajno prevladuje nagrajevanje že izvedenih vedenjskih vzorcev, torej tistega, kar je otrok že naredil – nagrajujemo otrokov trud, ki ga je vložil v obvladovanje določenega vedenja, dosežek, ki ga je pri tem dosegel, upoštevanje naših navodil, napredek pri učenju, nagradimo lahko vsak še tako majhen napredek proti zastavljenim vzgojnim ciljem.
Zaradi takega nagrajevanja bo otrok vedno pogosteje izvajal nagrajeno vedenje z željo po ponovnem doživljanju pozitivnih čustev. Hkrati se bo med otrokom in vzgojiteljem gradilo in utrjevalo medsebojno zaupanje in posledično avtoriteta plemenitenja. Starši bomo namreč na ta način otroku dokazali, da sledenje našim nasvetom prinaša srečo. Zaradi tega obstaja velika verjetnost, da bodo otroci našim nasvetom sledili tudi v prihodnosti.
S takim nagrajevanjem se krepi tudi otrokova samostojnost, samozaupanje, samozavest, samodejavnost in prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja. Nagrajeno je namreč nekaj, za kar se je otrok v preteklosti odločil, kar je otrok v preteklosti uspešno oziroma pravilno izvedel. V teh primerih nagrada predstavlja otroku potrditev, da dela prav, da dela dobro, da njegove odločitve prinašajo srečo.
Podobno tudi odrasli pridobivamo samozavest in samozaupanje v svoja dejanja in odločitve, za katera smo bili pohvaljeni. Pomislite na občutke, ko ste bili zadnjič pohvaljeni ali pa opazujte svoje občutke, ko boste naslednjič pohvaljeni – ko nas partner pohvali za dobro izbiro večernega filma, ko nas pohvali za pripravo slastnega obroka, ko nas pohvali za urejanje in pospravljanje stanovanja, ko smo na delovnem mestu pohvaljeni za dobro opravljeno delo …
Opazili boste lahko, da take pohvale delujejo predvsem na to, kako sami dojemamo svoje sposobnosti. Za tiste dejavnosti, za katere smo pogosteje pohvaljeni, se nam zdi, da jih bolje obvladamo. Zaradi tega in zaradi želje po ponovnem doživljanju pozitivnih čustev nagrajevanja jih bomo želeli pogosteje izvajati, pri čemer bomo hkrati napredovali in se izpopolnjevali pri izvajanju izbranih spretnosti. Na tem je utemeljena tudi samoizpolnjujoča se prerokba, o kateri smo govorili v 8. poglavju.
Da bi bilo nagrajevanje v preteklosti čim učinkovitejše, moramo najprej poskrbeti, da je čim bolj jasno povezano z želenim vedenjem. Samo če bo otrok vedel, katero vedenje mu je prineslo nagrado, se bo lahko trudil za njegovo ponovitev v prihodnosti. To najlažje dosežemo tako, da nagrajeno vedenje ubesedimo. To pomeni, da natančno in z otroku razumljivimi besedami opišemo nagrajeno vedenje. Po želji lahko opišemo tudi posledice želenega vedenja – kaj se je lepega zgodilo, ker se je lepo vedel.
Primer: »Se spomniš, ko si svojo igračo za kratek čas posodil sosedu? To je bila zelo plemenita odločitev. Zelo si ga razveselil. Zaradi tega sem ponosen/a nate.«
»Ker se danes nisi trmila pri odhodu v posteljo in si brez ugovarjanja umila zobe ter se preoblekla v pižamo, se boš lahko jutri zvečer igrala 15 minut več kot običajno.«
»Zadnjih 14 dni zelo odgovorno skrbiš za svoje šolske obveznosti. Zaradi tega ti zaupam, da lahko danes naredimo izjemo. Lahko se greš igrat s prijatelji, preden narediš domačo nalogo, saj so kasneje napovedane padavine. Zaupam ti, da boš šolske obveznosti naredil kasneje.«
»Hvala, ker si mi priskočil na pomoč in si mi pomagal pospraviti stanovanje. Za nagrado lahko vzameš eno čokoladico ali en bombonček iz omare s sladkarijami.«
Poskrbimo tudi, da je med nagrajenim vedenjem in nagrajevanjem čim manjša časovna razlika. To pomeni, da se moramo pri nagrajevanju truditi, da ga izvedemo čim hitreje za želenim vedenjem. Zunanje nagrajevanje je namreč odvisno od obstoja notranjega nagrajevanja, ki je najmočnejše takoj za izvedenim vedenjem, zatem pa počasi upada. Z zakasnitvijo zunanjega nagrajevanja tako upada njegova učinkovitost.
Da bi bilo nagrajevanje še enostavnejše, lahko ob učenju ali izvajanju želenega vedenja opazujemo tudi otrokova čustva. Čas za nagrado je takrat, kadar opazimo doživljanje enega od pozitivnih čustev (veselje, navdušenje, ponos itd.).
Primer: otroka učimo voziti kolo. Po nekaj urah učenja otrok prvič prevozi nekaj metrov brez naše pomoči. V naslednjem trenutku nas navdušeno pogleda. Takrat je čas za pohvalo: »Bravo, zelo sem ponosen/a nate,« ali pa »Bravo, odlično si to izvedel.«
Nagrajevanje v prihodnosti
Po potrebi pa lahko posežemo tudi po nagrajevanju v prihodnosti. V tem primeru izkoriščamo nagrajevanje kot vir motivacije za izvajanje želenega vedenja. Tudi tako nagrajevanje izhaja iz želje po doživljanju pozitivnih čustev, pri čemer so ta posamezniku zagotovljena, če izpolni določene pogoje. Primer iz sveta odraslih: če se en mesec držimo pogodbe o zaposlitvi, dobimo nagrado v obliki mesečne plače. Enako je pri otroku. Če zadosti pogojem, ki mu jih zastavimo, dobi dogovorjeno nagrado.
Pri tem je prav tako pomembno, da je nagrajevanje jasno povezano z želenim vedenjem, da so jasno in otroku razumljivo določeni pogoji za pridobitev nagrade in da se ti med procesom doseganja ne spreminjajo. Nekaj primerov:
»Če boš pojedel vso hrano, ki jo imaš na krožniku, si boš lahko po kosilu privoščil sladico.«
»Če boš ta teden odgovorno opravljal svoje šolske obveznosti, si bomo v soboto privoščili kosilo v bližnji restavraciji.«
Ob tem ne svetujemo nagrajevanja vedenja, ki se šele bo zgodilo. Primer: preden vstopimo v trgovino, potisnemo otroku v roke liziko, kar pospremimo z besedami: »Izvoli, da se boš v trgovini lepo obnašal in ne boš kričal.« Lepega vedenja ni mogoče kupiti z nagradami. Nagrada podeljena vnaprej otroka ne motivira za lepo vedenje, saj je vse ponujeno že dobil. V takem primeru se bo lepo obnašal, dokler se bo čutil dolžnega »plačati« prejeto nagrado v obliki želenega vedenja, ko pa bo to čustvo izzvenelo, bo izzvenelo tudi želeno vedenje. Tudi odrasli ne dobivamo plačila za delo, ki ga šele bomo opravili. Nagrada naj bo zato vedno podeljena po želenem vedenju (če se boš lepo obnašal in ne boš kričal, dobiš liziko).
Tako kot moramo jasno opredeliti vedenje, ki bo nagrajeno, moramo tudi jasno opredeliti nagrado, ki jo za posamezno vedenje ponujamo, in pogoje za njeno doseganje. V tem procesu lahko sodelujejo tudi otroci in sicer tako, da si skušajo znotraj mej dovoljenega izpogajati boljšo nagrado ali lažje pogoje za njeno doseganje. Ko se s ponujeno nagrado strinjajo vsi udeleženci (starši in otroci), je čas za njeno doseganje. Od tega trenutka dalje dogovorjene nagrade ali pogojev za doseganje ne smemo več spreminjati (tako kot se pogodbe po podpisu obeh strank praviloma ne spreminjajo več).
Primer iz sveta odraslih: si predstavljate, da bi vaš šef neprestano spreminjal vašo plačo? Po vsej verjetnosti bi se čez nekaj časa na delovnem mestu nehali truditi, saj bi ugotovili, da vaša nagrada ni odvisna od vašega vloženega truda, temveč od nečesa, na kar nimate vpliva (razpoloženje vašega šefa). Enako je pri otroku. Če boste pogoje nagrade pogosto spreminjali oziroma spreminjali na podlagi nečesa, nad čemer otrok nima vpliva, se bo za nagrado nehal truditi. To ne velja zgolj v primeru, če otrok krši dogovor glede doseganja nagrade. Takrat lahko to sankcioniramo po načelu soočanja z neželenim vedenjem in ponujeno nagrado po potrebi spremenimo ali opustimo.
Pri ponujanju nagrade je pomembna tudi njena »velikost« (koliko pozitivnih čustev ponuja otroku). Motivirajo nas namreč tiste nagrade, ki jih ocenimo kot dovolj velike, tiste, ki predstavljajo pošteno plačilo v obliki pozitivnih čustev za vložen trud. Pri tem lahko zopet izhajamo iz sebe: prejšnji teden smo za naš trud, ker smo počistili kopalnico, bili nagrajeni z masažo. Ta teden nam je ponujena enaka nagrada, vendar pod pogojem, da počistimo preostalo stanovanje. Ali je nagrada dovolj velika, da je vredna našega truda ali naloge ne bomo opravili, ker želimo počakati na ponudbo večje nagrade? Če vemo, da lahko za neko opravilo dobimo več od ponujenega, bomo čakali na več, saj je čakanje enostavnejše od dela.
Bi sprejeli službo s plačo 800€ na mesec? Če mislite, da bi lahko dobili boljšo službo, te ne bi sprejeli (zdravnik, odvetnik …). Če pa bi menili, da je to najboljše, kar lahko trenutno dobite, bi jo vzeli (delavec v proizvodnji, zidar …). Vzeli bi jo tudi, če bi bili v stiski z denarjem, kar bi zopet pomenilo, da je to vaša trenutna najboljša možnost.
Enako je pri otrocih. Če otrok ve, da lahko za pospravljanje sobe dobi 10€, nikakor ne bo pospravil sobe, če mu bomo ponudili zgolj eno čokoladico. Če ve, da lahko za lepo vedenje dobi vsak teden novo igračo, ga samo obisk njegove najljubše restavracije ne bo motiviral k lepemu vedenju. Kako pa bo vedel, da lahko dobi več od ponujenega? Ker se je to v preteklosti že zgodilo, ker je boljšo ponudbo od nas v preteklosti že prejel (otrok dojema starša ločeno, zato običajno ve, kdo je milejši, kdo je strožji, pri katerem bo dobil boljšo ponudbo, kar tudi s pridom izkorišča). Ljudje stremimo k zasledovanju svoje sreče. Tako kot mi poznamo svoje možnosti, tudi otrok pozna svoje, pri čemer bo vedno izbral tisto možnost, ki se mu bo v danem trenutku zdela najboljša, tisto, ki mu bo po njegovi oceni prinesla največ sreče. Ali mu bo več sreče prineslo upoštevanje staršev in posledična nagrada za upoštevanje ali mu bo več sreče prineslo neupoštevanje staršev in posledično uveljavljanje svoje volje?
Ne glede na to je nagrada zgolj ponudba, ki jo otrok lahko kadarkoli zavrne, saj doseganje nagrade ni in ne sme biti življenjskega pomena. Zaradi tega ne smemo biti užaljeni ali jezni, če otrok našo ponudbo zavrne. Namesto tega raje dopustimo, da otrok prevzame odgovornost za svoja dejanja in do zastavljenega vzgojnega cilja pride po daljši poti, brez nagrade. Tako se bo učil zaupati našim nasvetom.
Naslednja stvar, ki jo moramo upoštevati pri nagrajevanju v prihodnosti je, da nagrada ne sme biti ponujena predaleč v prihodnosti. Spomnimo se, da imajo otroci omejeno časovno predstavo. To pomeni, da bodo na nagrado in njeno doseganje lahko osredotočeni le omejeno časovno obdobje. Po tem obdobju nagrada ne učinkuje več kot motivacijsko sredstvo, saj bo otrok nanjo enostavno pozabil. Prav zaradi tega velike in drage nagrade nimajo bistveno večjega motivacijskega faktorja v primerjavi z manjšimi in rednejšimi nagradami. Če pa prav res želimo otroka nagraditi z večjo nagrado, predlagamo, da izbrano nagrado razdelimo na več delov (podobno kot razčlenjevanje vzgojnih ciljev), pri čemer otrok vsak teden dosega del nagrade. Ta se lahko nato skozi daljše časovno obdobje sestavi v eno veliko nagrado. Primer: otrok lahko za nagrado prejema posebne žetone, pri čemer vsak žeton nosi vrednost 0,50 €. Večja nagrada je sestavljena iz več žetonov, manjša nagrada iz enega žetona. Otrok lahko te žetone porabi kadar želi. To pomeni, da če si želi sladoled, bo zanj porabil 3 – 4 žetone, če pa želi igračo, ki je vredna 50€, bo zanjo porabil 100 žetonov. Izbira je njegova.
Časovna predstava pa je odvisna tudi od otrokove motiviranosti za posamezno nagrado. Bolj kot bo motiviran, pogosteje se bo spomnil na ponujeno nagrado, dalj časa bo nagrada ohranila motivacijsko vrednost. Bolj kot bo motiviran, težje bo na ponujeno nagrado pozabil. Če opazite, da je otrok na ponujeno nagrado pozabil, ga lahko nanjo spomnite. Če nagrada še vedno ne deluje, poskušajte najti vzrok za nedelovanje in na podlagi novo pridobljenih informacij o otrokovem delovanju nagrajevanje v prihodnosti ustrezno prilagodite.
Primer: Veliko staršev si želi, da bi bil njihov otrok uspešen v šoli. Za boljši učni uspeh se zato pogosto ponujajo velike nagrade (telefon, računalnik, motor, počitnice…). Težava je v tem, da se ta cilj dosega dolgih 9 mesecev. Veliko preveč tudi za odraslega človeka (si predstavljate, da bi prejemali plačo vsakih 9 mesecev?). Izbrani cilj moramo zato razdeliti na manjše etape. Ena od možnosti bi bila, da bi otrok vsak teden zbiral točke. Opravljene domače naloge, ure učenja, dobre ocene in pohvale učitelja bi mu točke prinašale, neopravljene domače naloge, slabe ocene in graje učitelja pa bi točke zbijale. Vsakih 14 dni lahko točke skupaj z otrokom pregledamo. Če bi bilo število točk dovolj visoko, bi dali nekaj denarja v šparovec, ki je namenjen varčevanju za nakup računalnika, telefona, motorja … Na ta način nagrado razdelimo na več manjših delov, pri čemer je največja nagrada vseeno prihranjena za konec šolskega leta.
In še zadnja pomembna stvar: nagrajevanje ne sme biti pogojeno s stvarmi, nad katerimi otrok nima vpliva. Pri tem lahko zopet izhajamo iz sveta odraslih. Si predstavljate, da bi bila vaša plača v celoti odvisna od prodaje artiklov? Bodimo še konkretnejši. Vaša plača je odvisna od števila prodanih avtomobilov. Kot trgovec ste zelo ustrežljivi in prijazni, ne morete pa vplivati na kvaliteto avtomobilov, ki jih prodajate, ne morete vplivati na njihovo ceno, saj je ta določena s stroški proizvodnje, ne morete vplivati na vašo konkurenco. Tako bi v primeru slabega izdelka tudi vaša plača padla. Če bi se konkurenca zmanjšala, bi se vaša plača zvišala. Če bi ljudje imeli manj denarja in si ne bi mogli privoščiti avtomobila, bi vaša plača zopet padla. Vaš trud in vložena energija bi bila ves čas enaka, plača pa bi nihala zaradi dejavnikov, nad katerimi nimate vpliva. Kako bi se pri tem počutili? Nemočne? Je vaš trud poplačan? Se je vredno truditi?
Podobnim situacijam se skušajte izogniti tudi tekom vzgoje. Ne nagrajujte tistih rezultatov, ki niso neposredno odvisni od otrokovega truda. Nagrade naj se čim manj osredotočajo na dosežke in bolj na trud, napredek, predvsem pa želeno vedenje, ki ga otrok izkaže tekom vzgojnega procesa. Če bo otrok izboljšal svoje vedenje, se bodo samodejno izboljšali tudi njegovi dosežki.
Spomnimo se, da je vzgojno delovanje omejeno na učenje in obvladovanje vedenja. Pri tem so dosežki bolj kot stranski produkt in ne glavni fokus. Vzgoja se primarno ne ukvarja z dosežki, ki jih s posameznim vedenjem dosežemo. Res pa je, da otroka uvajamo v svet, kjer prav dosežki določajo posameznikovo uspešnost. Naša naloga pri tem je, da otroka naučimo dosežke dosegati. Kako dosegamo uspehe? Tako, da se najprej naučimo in obvladamo zanje zahtevano vedenje.
Kako izbrati pravo nagrado?
O različnih nagradah, pogojih za učinkovanje, njihovih izvedbah in učinkih bi lahko napisali zelo debelo knjigo. Ker pa bi radi ohranili stvari čim preprostejše, vam v nadaljevanju predstavljamo zgolj nekaj idej in smernic za nagrajevanje. Namen tega je, da pridobite predstavo o tem, kaj vse je lahko nagrada in zakaj deluje, vaša naloga pa je na podlagi pridobljenega znanja oblikovati svoje edinstvene nagrade, ki bodo prilagojene vam in vašim otrokom.
Za usmeritev, katera nagrada bo najučinkovitejša, je najbolje uporabiti sledeče vprašanje: Česa ima otrok trenutno najmanj? Ali izraža, da ga kaj posebno veseli? Ali izraža, da kaj posebno pogreša, da si česa želi? Vse to so potencialne nagrade. Bolj kot si jo želi, večjo nagrado mu bo stvar predstavljala. Kaj vse pa je že otroke razveseljevalo? Poglejmo si nekaj primerov nagrad iz raziskave, ki je bila izvedena leta 2019. Otroci so odgovarjali na vprašanje Napiši tri dejavnosti svojih staršev, ob katerih ti je lepo. Spodaj povzemamo nekaj odgovorov:
- da sta starša dobre volje, da sta vesela (očitno sta pogosto slabe volje);
- da mi dovolijo več stvari kot običajno (otrok je pripravljen prevzeti več odgovornosti, vendar mu starši ne dajo možnosti);
- da lahko v miru počnem stvari po svoji želji (starši preveč usmerjajo otrokovo vedenje);
- ko mi ne vdirajo v zasebnost;
- ko sem lahko dalj časa zunaj;
- ko mi kupijo darilo;
- ko gremo nakupovat;
- ko me pohvalijo;
- ko me objamejo;
- ko povesta, da sta ponosna name;
- ko povesta, da sem ju pozitivno presenetil;
- ko me pohvalijo nekomu drugemu;
- ko me oče pohvali (očitno oče zelo redko pohvali v primerjavi z mamo);
- ko gremo skupaj na dopust;
- ko gremo skupaj na izlet;
- ko se igramo družabne igre;
- ko se pogovarjamo;
- ko gledamo šport;
- ko grem z mamo ali očetom v službo;
- ko skupaj preživljamo čas;
- ko me starša učita kuhati;
- ko se družimo;
- skupna kosila ali večerje.
Več odgovorov lahko najdete v magistrskem delu z naslovom Otrokovo dojemanje vzgojnih ukrepov svojih staršev.
Čeprav je nagrada stereotipno nekaj, kar kupimo, za sodobne otroke postaja vse večja nagrada preživljanje časa s svojimi starši. Zakaj? Ker so starši zaradi službenih obveznosti ogromno časa odsotni. Posledično imajo več denarja in lahko svojim otrokom kupijo več materialnih dobrin, ki pa so ravno zaradi tega izgubile na vrednosti. Zapomnimo si: nagrada je vse tisto, kar nas osrečuje. Osrečuje pa nas vse tisto, česar nimamo v izobilju.
Vzgoja pomeni prenesti svoje znanje na otroka in mu nato dovoliti, da to znanje obogati z novimi izkušnjami.
| 11 vzgojnih elementov | vloga v vzgojnem procesu |
| otrok | je osrednji subjekt vzgojnega procesa in vir informacij za vzgojitelja, kar je osnova za načrtovanje, usmerjanje in prilagajanje vzgojnega procesa |
| učenje vedenja | je osrednja dejavnost vzgoje |
| medosebni odnos | boljši kot je medosebni odnos med otrokom in avtoriteto, učinkovitejši je proces vzgoje |
| avtoriteta | je vir informacij za otroka in razlog za spreminjanje njegovega vedenja |
| vzgojni cilji | osnova za vzgojiteljevo delovanje |
| pravila vedenja | z njimi otroka usmerjamo proti zastavljenim vzgojnim ciljem |
| meje dovoljenega | z njimi zaščitimo otroka in družbo pred neprimernim vedenjem |
| želeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas vodi do zastavljenih vzgojnih ciljev |
| neželeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas pri doseganju vzgojnih ciljev ovira |
| nagrajevanje | je pristop za krepitev izbranega vedenja |
| kaznovanje | je pristop za odvračanje od izbranega vedenja |