V prvem poglavju je predstavljeno osnovno znanje, ki ga potrebujemo za čim uspešnejše obvladovanje vzgoje in razvijanje svojega lastnega načina vzgajanja. S tem namenom bomo v tem poglavju:
- naredili pregled zaupanja vrednih virov, kjer lahko iščemo ideje za svoje vzgojno delovanje,
- predstavili in obrazložili namen vzgoje,
- razmišljali, kako lahko čim bolje obvladujemo vzgojo,
- spoznali, kaj je vzgoja in kaj je njeno bistvo.
Kako in kje začeti?
Ko se kot starši prvič srečamo z vzgojo, se pogosto soočimo tudi s primanjkljajem znanja o njej. Ne vemo točno, kako vzgajati, niti nismo prepričani, kam se lahko obrnemo po koristne informacije. Uradnih izobraževalnih programov o vzgoji ni, zato smo obsojeni na samostojno iskanje in pridobivanje znanja. Kako se s tem najpametneje soočiti? V nadaljevanju predstavljamo nekaj možnosti pridobivanja informacij o vzgoji.
Pri starših
Ko prvič razmišljamo o vzgoji lastnih otrok, večina najprej pomisli na vzgojo svojih staršev. Pomislimo na njihove vzgojne dejavnosti in se skušamo spomniti, kako so vplivale na nas, ko smo bili še otroci. Pri tem je nekako osnovno pravilo, da ohranimo tiste vzgojne dejavnosti, ki jih ocenimo kot dobre, zavržemo ali spremenimo pa tiste, ki se nam zdijo slabe ali neučinkovite ali pa so nas enostavno motile.
O posamezni vzgojni problematiki se lahko s svojimi starši tudi pogovorimo in jih povprašamo po njihovih izkušnjah in nasvetih. Lahko se pogovorimo o nagrajevanju, kaznovanju, družinskih pravilih ali mejah dovoljenega obnašanja, lahko se pozanimamo o navajanju na uporabo straniščne školjke, navajanju na hrano, kljubovanju otrokovemu joku in še vrsto drugih stvari. Pogovorimo se lahko tudi o tem, katere navade in osebnostne lastnosti, ki jih lahko razvijemo z vzgojo, ponujajo največ možnosti za uspešno delovanje v družbi (delavnost, skromnost, urejenost, optimizem…).
Dejstvo je, da imajo naši starši bistveno več izkušenj s svetom, v katerem živimo, pa tudi mnogo več izkušenj z vzgojo kot mi. Deležni so bili vzgoje svojih staršev, nato pa so svoja vzgojna prepričanja preverili še v času našega odraščanja. Svetujemo vam, da te izkušnje čim bolj izkoristite sebi v prid, še posebej pri tistih vzgojnih tematikah, ki se s časom bistveno ne spreminjajo. Skupaj s starši bomo tako najlažje oblikovali osnovo svoje vzgoje, torej tista prepričanja, ki bodo predstavljala temelj našega vzgojnega delovanja.
Zaradi enostavne dostopnosti in hitre odzivnosti so naši starši lahko tudi prvi svetovalci v primeru težav. Če nas otrok tako nekega večera preseneti in noče zaspati, lahko hitro pokličemo svoje starše in jih prosimo za kratek nasvet.
Pri vsem tem pa se je potrebno zavedati in upoštevati njihovo šibko področje, to so dileme sodobnega časa oziroma tiste vzgojne problematike, s katerimi se v času svoje vzgoje niso ukvarjali. Eden od primerov bi lahko bil priporočena količina uporabe tabličnega računalnika ali mobilnega telefona. Ali pa če so nas starši vzgajali na vasi, mi pa smo si smo družino ustvarili v mestu (ali obratno), kjer nas zaradi drugačnega vzgojnega okolja čakajo drugačni vzgojni izzivi. Naši starši so tako dragocen vir informacij za vse tiste vzgojne dejavnosti, ki so jih imeli priložnost preizkusiti v času svojega vzgojnega delovanja.
Če povzamemo:
| Prednosti: Preverjeno delujoče vzgojne dejavnosti, neposredna izkušnja tako s strani vzgojitelja kot tudi s strani otroka, enostavna in hitra dostopnost. | Slabosti: Izbrane vzgojne dejavnosti so bile preizkušene v drugačnem času (lahko tudi prostoru), ki se razlikuje od današnjega. Sodobni starši se bomo lahko soočali z drugačnimi vzgojnimi problematikami kot naši starši. |
Te slabosti pa lahko zelo učinkovito kompenziramo z drugimi viri informacij. Eden od njih so sodobni priročniki o vzgoji.
V priročnikih, revijah in člankih o vzgoji
Na tistih področjih, kjer nismo povsem zadovoljni z vzgojo naših staršev, se lahko zatečemo k prebiranju različnih knjig, priročnikov, revij ali člankov o vzgoji. Teh je na tisoče. Na voljo so v knjigarnah, knjižnicah in na internetu. Težava je v tem, da različni prispevki zagovarjajo različne vzgojne pristope, ki si lahko med seboj tudi nasprotujejo, to pa vzbuja zmedo med vzgojitelji in dvom v prebrano. Kako naj se torej lotimo vzgojnih priročnikov, revij in člankov, da nam bodo čim bolj koristili?
Najprej se moramo zavedati, da so vsa ta dela vedno podvržena aktualnim prepričanjem strokovnjakov. Ta so se v zadnjih nekaj desetletjih vsaj dvakrat drastično spremenila. Tako bodo priročniki, izdani pred letom 1980, večinoma zagovarjali strogo vzgojo, v kateri imajo starši popoln nadzor nad svojim otrokom, priročniki, izdani med letoma 1980 in 2000, bodo v večini zagovarjali prepričanje, da moramo otroku dopustiti čim več svobode za samostojno rast in razvoj, novejši priročniki, izdani kasneje od leta 2000, pa bodo najpogosteje zagovarjali idejo demokratičnega vzgojnega stila, da moramo otroke dojemati in vzgajati kot sebi enakovredne ljudi. Podobne vzorce najdemo tudi pri revijah in člankih. Kateri od teh pa so najboljši, najbolj koristni oziroma katerim naj se najprej posvetimo?
Noben priročnik, revija ali članek ni in ne bo prilagojen naši vzgojni situaciji, saj je ta za vsakega otroka unikatna. To pomeni, da z nepremišljenim in nekritičnim upoštevanjem vsega zapisanega tvegamo neuspeh pri vzgojnem delovanju. Zato ni toliko pomembno, kateri pisni vir izberemo, temveč kako si z njim pomagamo.
Da bi bila uporaba vzgojnih priročnikov, revij in člankov čim učinkovitejša, izbrano gradivo najprej preberimo in ga kritično ovrednotimo. To pomeni, da premislimo, kaj od navedenega drži za nas in našega otroka, predvsem pa kaj od navedenega se nam zdi uporabno in menimo, da bi naši vzgoji koristilo. Vzgoja je namreč veliko preveč individualno pogojena, da bi dopuščala univerzalno delovanje vzgojitelja (da bi 100 staršev vzgajalo po enakem priročniku in dosegalo enake rezultate). Vzgojni priročniki in podobna gradiva zato nikoli ne bodo kot kuharske knjige, ki bi jim lahko sledili korak za korakom do želenega cilja, temveč zgolj zbirka predlogov, ki jih vzgojitelj lahko preizkusi. Namen priročnika, revij in člankov o vzgoji je tako predlagati različne vzgojne rešitve, naloga vzgojitelja pa, da te rešitve ovrednoti, preizkusi in obdrži tiste, ki se izkažejo kot učinkovite.
Za izbiro prvega priročnika svetujemo, da izberete tisti priročnik, ki vas najbolj pritegne, za katerega menite, da bo za vas najbolj uporaben. Pri tem je priporočljivo, da se osredotočite na čim novejše. Skozi leta raziskovanja in pisanja priročnikov se je namreč postopoma izključevalo tiste vzgojne dejavnosti, ki so se do leta izdaje izkazale kot splošno neučinkovite ali celo destruktivne. Novejši kot je priročnik, bolj preverjene so opisane vzgojne dejavnosti, manj je možnosti, da bodo za vašega otroka škodljive.
Če povzamemo:
Pri izbiri priročnika najprej izberite tistega, ki vas pritegne in za katerega menite, da vam bo najbolj koristil. Za tem preverite letnico izdaje. Novejši kot je priročnik, manj »neumnosti« vsebuje. Nazadnje izbrani priročnik preberite in ga kritično ovrednotite. Preizkusite zgolj tiste vzgojne predloge, za katere menite, da bodo v vaši vzgojni situaciji učinkoviti. Nazadnje ohranite le tiste vzgojne dejavnosti, ki se tudi v praksi izkažejo kot učinkovite.
| Prednosti: Idealno za iskanje novih vzgojnih dejavnosti, veliko idej na enem mestu, vzgojne dejavnosti naj bi (vsaj v teoriji) delovale na večini otrok. | Slabosti: Iskanje in prebiranje nam vzame veliko časa, preveč splošni za neposredno uporabo, prebrano je potrebno kritično ovrednotiti, nekatere vzgojne rešitve se lahko izkažejo kot pozitivne na kratki, a negativne na dolgi rok. |
Iz opisanih virov lahko zelo učinkovito pridobimo splošne informacije o vzgoji, o njenem oblikovanju, načrtovanju in izvajanju. Če pa nas zanima kakšna bolj specifična vzgojna problematika, se lahko obrnemo tudi na katerega od virov, ki so opisani v nadaljevanju.
Pri pedagoških delavcih
Ko začnejo otroci obiskovati vrtec ali osnovno šolo, se lahko o posamezni vzgojni tematiki pogovorimo tudi z otrokovim vzgojiteljem ali učiteljem. Kot strokovnjaki na področju vzgoje in izobraževanja nam mladi pedagoški delavci ponujajo širok pregled aktualnih strokovnih prepričanj o vzgoji, starejši pa dragocene izkušnje dolgoletnega vzgajanja najrazličnejših otrok (podobno kot naši starši, le da imajo učitelji izkušnje z vzgojo mnogo večjega števila otrok). Tako znanje v kombinaciji s starševim poznavanjem otroka nam daje velike možnosti za uspešno rešitev posameznega vzgojnega problema.
Slabost tega je, da je sodelovanje s pedagoškimi delavci običajno omejeno na čas govorilnih ur. To lahko pomeni, da bomo določen vzgojni problem začeli učinkovito reševati šele po nekaj tednih, zaradi česar bomo morali v reševanje vložiti več energije kot bi je sicer, če bi problem začeli učinkovito reševati takoj, ko smo ga opazili.
| Prednosti: Individualni razgovori s strokovnjakom na področju vzgoje, dostop do ogromne količine izkušenj pedagoških delavcev na področju vzgoje. | Slabosti: Časovno omejeno na čas govorilnih ur, reševanje dolgotrajnih vzgojnih problemov od vzgojiteljev zahteva več energije, kot če bi znali problem odpraviti takoj, ko se je pojavil. |
Na predavanjih in seminarjih za starše
Osnovne šole in vrtci prav tako običajno organizirajo različna predavanja za starše, ki so osredotočena na posamezno vzgojno problematiko. Tako pridobivanje znanja je zelo podobno prebiranju priročnikov s to razliko, da je obravnavan vzgojni problem zelo temeljito predstavljen skupaj z različnimi možnimi rešitvami. Velika prednost je tudi ta, da lahko predavatelju zastavimo dodatna vprašanja v povezavi z vzgojnim problemom ali specifiko naše vzgojne situacije, s čimer morebitne dvome in dileme zelo učinkovito odpravimo.
Slabost takih predavanj je, da nam zaradi osredotočenosti na eno temo le redko ponujajo širše razumevanje vzgoje. Tako se lahko zgodi, da zaradi slabega razumevanja vzgojne situacije določena vzgojna rešitev izzove problem na drugem vzgojnem področju.
| Prednosti: Učinkovito za reševanje specifičnega vzgojnega problema, vezanega na temo predavanja. | Slabosti: Staršem običajno ne ponuja širšega razumevanja vzgoje, temveč je omejeno le na obravnavani problem. Tako lahko uporaba »rešitve« izzove problem na drugem vzgojnem področju. |
Pri prijateljih
Nenazadnje lahko informacije o vzgoji dobimo tudi od prijateljev, znancev ali različnih skupnosti (forumov) staršev, ki so si med seboj pripravljeni deliti primere dobrih praks ali rešitve posameznih vzgojnih težav.
Taki vzgojni nasveti so nekakšna mešanica med vzgojnimi nasveti naših staršev in vzgojnih priročnikov. Vzgojni nasveti so že bili predhodno preizkušeni, pri čemer so izkazali določeno mero uspešnosti. Običajno naj bi delovali v aktualnem času, vendar je njihovo učinkovitost potrebno preveriti pri vsakem otroku in vsaki družini posebej, saj so vzgojne rešitve prilagojene vzgojni situaciji, ki ni nujno enaka naši. Zaradi tega obstaja tveganje, da ponujene rešitve ne bodo imele pričakovanih posledic. Ob tem velja poudariti, da večje kot bodo podobnosti med posameznimi družinami in družinskimi člani, večje bodo podobnosti tudi pri učinkih posameznega vzgojnega delovanja.
Če povzamemo:
| Prednosti: Vzgojne rešitve so običajno preverjene v aktualnem okolju in času. | Slabosti: Družine so si med seboj različne. Zaradi tega imajo lahko vzgojne dejavnosti v različnih družinah različne učinke. |
Vsak od opisanih virov informacij nam ponuja določene prednosti in slabosti. Za postavitev okvirja vzgojnega delovanja so tako najboljša izbira naši starši, pri iskanju rešitev za bolj specifične vzgojne problematike pa se lahko obrnemo na kateregakoli od drugih naštetih virov, odvisno od tega, kateri nam je v danem trenutku najlažje dosegljiv in kateremu najbolj zaupamo.
Namen vzgoje
Kaj pa želimo z vzgojo pravzaprav doseči? Zakaj vzgajamo? Zakaj je vzgoja sploh potrebna? S kakšnim namenom vzgajamo?
Vsaka dejavnost, ki jo v življenju opravljamo, ima svoj namen. V službo hodimo zato, da dobimo plačo, ki jo potrebujemo za prijetno življenje. V šolo hodimo zato, da pridobimo nova znanja, ki jih bomo kasneje lahko uporabili za doseganje naših ciljev… S kakšnim namenom pa vzgajamo?
Vedno, kadar ljudje vstopimo v neko novo okolje, moramo na začetku iti skozi določeno obdobje uvajanja, privajanja in učenja vedenja v tej novi situaciji. To najlažje izvedemo tako, da skušamo pridobiti informacije od nekoga, ki se v tej situaciji že dobro znajde. Takih primerov imamo v svojem življenju veliko:
Z vstopom na novo delovno mesto smo deležni obdobja uvajanja, kjer nas bolj izkušena oseba poduči o opravljanju naših obveznosti. Preden dobimo vozniški izpit, moramo skozi obdobje uvajanja v okviru šole vožnje, kjer nas bolj izkušene osebe učijo varnega vedenja v vlogi voznika. Šola predstavlja uvajanje v delovne navade, medosebno komunikacijo, delo v skupini… Še sama šola ima obdobje uvajanja v šolski red, ki se izvaja tekom vrtca in prvih treh razredov. Tiste, ki nas uvajajo, imenujemo učitelji, vzgojitelji, inštruktorji, mentorji … Njihova naloga je, da poskrbijo, da bomo sposobni delovati v določenem okolju (v službi, v prometu, v šoli …).
Tako kot imajo vse naše dejavnosti določeno obdobje uvajanja, lahko za vzgojo rečemo, da je to uvajanje v uspešno, samostojno in odgovorno življenje. Je obdobje, v katerem vzgojitelj (bolj izkušen na področju življenja) uči svojega otroka vseh spretnosti, ki jih bo potreboval za uspešno delovanje v družbi svojega življenja. Katere so te spretnosti, je odvisno od vzgojiteljeve presoje, njegovih izkušenj z družbo, v kateri živi, in zastavljenih vzgojnih ciljev.
Vzgajamo torej zato, da bi naši otroci znali uspešno delovati v družbi. Vzgojiteljeva naloga pri tem je, da poskrbi, da bo otrok sposoben uspešno delovati v svojem življenju.
Kakšno znanje oziroma katere sposobnosti pa potrebujemo, da bomo uspešni mentorji za življenje, z drugimi besedami uspešni vzgojitelji, z drugimi besedami uspešni starši?
Kako obvladati vzgojo?
Kljub temu da imamo na voljo veliko virov informacij, ki nam na različne načine predstavljajo mnogotere možnosti vzgajanja, je uspeh na vzgojnem področju še vedno vprašljiv.
Vzgajanje po nasvetih staršev, po nasvetih najnovejšega vzgojnega priročnika, po nasvetih strokovnjakov na področju vzgoje ali po nasvetih drugih staršev, vse je do neke mere obsojeno na neuspeh. Zakaj?
Zato, ker se družine med seboj razlikujejo. Zato, ker se starši med seboj razlikujemo. Zato, ker se otroci med seboj razlikujejo. Niti dva otroka, čeprav dvojčka, si med seboj nista popolnoma enaka. Kaj šele, da bi iskali dve identični družini. Priročniki in podobna »navodila za uporabo« so namreč učinkovita samo takrat, kadar je na njihovem področju dosežena določena stopnja univerzalnosti, kadar se stvari med seboj bistveno ne razlikujejo. Da bi to bolje razumeli, si poglejmo nekaj primerov uspešne uporabe priročnikov.
Recimo, da želimo speči neko novo pecivo, s katerim bi radi presenetili goste. Nič lažjega. Poiščemo kuharsko knjigo in v njej recept za pecivo, ki ga želimo speči. Zatem moramo samo še natančno slediti navodilom kuharske knjige: 100 g moke, 250 ml mleka, dodamo še druge sestavine, testo oblikujemo in pečemo 20 minut na 210 °C. Natančneje kot bomo sledili navodilom, večje možnosti imamo za uspeh. To pa samo zato, ker je bil izbrani recept že preizkušen v popolnoma enakih razmerah. Sestavine so namreč v vseh kuhinjah enake. Enote, s katerimi merimo posamezne sestavine, so v vseh kuhinjah enake. Sladkor je po celem svetu enak. Nikjer ni slan ali grenak, niti ob napačni uporabi. 100 gramov moke bo vedno 100 gramov moke, v naši domači kuhinji ali pri sorodniku v Franciji. 250 ml mleka bo vedno 250 ml. Pretvorbe za Združeno Kraljestvo in ZDA so vedno enake.
Podobno je v prometu. Cestno-prometni predpisi delujejo zato, ker so po celi državi enaki. Povsod so enake omejitve, rdeča luč na semaforju vedno pomeni, da ne smemo peljati mimo semaforja, 50 km/h bo vedno enaka hitrost, ne glede na to ali se vozimo po Prekmurju ali čez Vršič.
Si predstavljate, da bi iz kuharskih knjig in kuharskih pripomočkov odstranili vse merske enote? Odstranili bi grame, litre, stopinje in minute. Kuharski priročniki bi verjetno zgledali nekako takole:
Za pripravo peciva potrebujemo veliko moke, veliko sladkorja, srednje veliko masla, srednje veliko kokosove moke, malo pecilnega praška, nekaj jajc in malo ruma. Pripravljeno testo pečemo srednje dolgo na srednje visoki temperaturi.
Kako bi vedeli, kdaj je dovolj moke, kdaj je dovolj sladkorja, ali smo dali dovolj pecilnega praška, ali je pečica dovolj vroča? Za nas je lahko en kilogram moke veliko, za našega soseda srednje veliko, za tistega, ki je recept napisal, pa preveč.
Si predstavljate, da bi iz prometa odstranili vse merilce hitrosti? V avtošolah bi se potem učili, da lahko po avtocestah vozimo hitro, po regionalnih cestah ne tako hitro, po naseljih pa moramo voziti počasi. Kako pa bi vedeli, da ne vozimo prehitro in kako bi vedeli, da vozimo dovolj počasi? Ljudje v naglici bi lahko po avtocestah vozili 180 km/h, ne da bi se jim to zdelo prehitro, medtem ko bi se starejšemu paru zdelo, da je 100 km/h popolnoma ustrezna hitrost za vožnjo po avtocesti.
Uspešnost pri peki in varnost v prometu bi se z odstranitvijo univerzalnih merskih enot močno zmanjšala.
S točno takšnimi izzivi pa se vsakodnevno soočamo na področju vzgoje. Vsak otrok je drugačen, vsak vzgojitelj je drugačen, vsako okolje, v katerem se vzgaja, je drugačno, kar nam onemogoča neposreden prenos vzgojnih nasvetov v prakso. Kot da bi bila vsaka kuhinja drugačna, z različnimi sestavinami in merskimi enotami, kot da bi vsaka občina imela drugačne cestno-prometne predpise in drugačne avtomobile z različnimi merskimi enotami za hitrost. Kljub temu nam vzgojni priročniki vztrajno ponujajo vzgojne nasvete v obliki »navodil za dobro vzgojo«. Na primer svetujejo, naj otroka milo kaznujemo, kadar naredi majhen prekršek in naj uporabimo strogo kazen, kadar otrok naredi velik prekršek. Zaradi tega se vsak dan sprašujemo, kaj je majhen in kaj velik prekršek, kako naj vemo, ali je kazen mila ali stroga, kako naj vemo, ali določena dejavnost otroku koristi ali škodi, kako naj vemo, ali z določeno vzgojno dejavnostjo spodbujamo ali zaviramo otrokov napredek.
Podobno kot pri ocenjevanju hitrosti in količine moke se lahko tudi pri ocenjevanju resnosti prekrška in strogosti kaznovanja hudo zmotimo, zaradi česar je tako in podobno vzgojno delovanje podvrženo tveganju za neuspeh. In to je le eno od področij vzgoje, kjer se lahko zmotimo.
Kaj pa lahko naredimo, če se želimo temu izogniti? Ali je mogoče vzgajati brez takega tveganja? Ali je mogoče kuhati in peči brez merskih enot? Ali je mogoče varno voziti vozilo brez merilca hitrosti?
Peka brez merskih enot je izvedljiva. Sestavine lahko neprestano sproti prilagajamo, če vemo, kaj bomo z dodajanjem posamezne sestavine dosegli. Moka običajno zgosti testo, kvas skrbi za vzhajanje testa in posledično njegovo rahlost, sladkor skrbi za sladkost testa itd. Moko bomo zato dodali takrat, ko bo testo preredko. Kvas bomo dodali takrat, ko predhodno spečeno pecivo ne bo dovolj rahlo … Vožnja brez merilca hitrosti je tudi izvedljiva, če poznamo in razumemo svoje vozilo ter okolico, po kateri se vozimo. Enako je pri vzgoji. Največ možnosti za uspeh imamo, če poznamo vzgojo, vzgojne elemente, njihovo vlogo in učinke na svojega otroka. Na podlagi tega znanja bomo lahko ustrezno prilagajali točno tiste vzgojne elemente, katerih učinek bo izboljšal otrokovo vedenje. Na ta način bomo pospešili otrokov vzgojni napredek, zmanjšali število napak in destruktivnih vzgojnih dejavnosti, s čimer si bomo olajšali proces vzgoje in prihranili čas in energijo.
Kateri pa so sestavni deli vzgoje? Imenujemo jih 11 vzgojnih elementov:
| vzgojni element | vloga v vzgojnem procesu |
| otrok | je osrednji subjekt vzgojnega procesa in vir informacij za vzgojitelja, kar je osnova za načrtovanje, usmerjanje in prilagajanje vzgojnega procesa |
| učenje vedenja | je osrednja dejavnost vzgoje |
| medosebni odnos | boljši kot je medosebni odnos med otrokom in avtoriteto, učinkovitejši je proces vzgoje |
| avtoriteta | je vir informacij za otroka in razlog za spreminjanje njegovega vedenja |
| vzgojni cilji | osnova za vzgojiteljevo delovanje |
| pravila vedenja | z njimi otroka usmerjamo proti zastavljenim vzgojnim ciljem |
| meje dovoljenega | z njimi zaščitimo otroka in družbo pred neprimernim vedenjem |
| želeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas vodi do zastavljenih vzgojnih ciljev |
| neželeno vedenje | opisuje tisto vedenje, ki nas pri doseganju vzgojnih ciljev ovira |
| nagrajevanje | je pristop za krepitev izbranega vedenja |
| kaznovanje | je pristop za odvračanje od izbranega vedenja |
Skozi knjigo vam predstavljamo vseh 11 vzgojnih elementov, njihove značilnosti, vlogo in vplive na vzgojo. S tem znanjem bomo lahko po zaključenem branju prilagodili vzgojo svoji družini in svojemu otroku in si na ta način močno olajšali naše vzgojno delo.
Še preden pa začnemo predstavljati 11 elementov vzgoje in njihovo vlogo, moramo vedeti, kaj je vzgoja.
Kaj je vzgoja?
Strokovnjaki so do sedaj zagovarjali prepričanje, da je vzgoja delovanje vzgojitelja, katerega namen je vzgojiti otroka v samostojno in odgovorno odraslo osebo.
Da, to je namen vzgoje, ne pa njeno bistvo, še manj pa njena definicija.
To je tako zgrešena definicija vzgoje, kot če bi poskušali avtomobil opisati kot prostor, kamor se usedemo z namenom prepotovati določeno razdaljo.
Zmotna definicija vzgoje je skozi leta strokovnjake na področju vzgoje usmerjala k iskanju najučinkovitejšega in najlažjega načina za dosego opisanega namena vzgoje (danes znane kot vzgojni stili), ne da bi se pri tem sploh zavedali ali upoštevali značilnosti vzgojnega procesa, predvsem njegove edinstvenosti in neponovljivosti, ki je posledica otrokove edinstvenosti in neponovljivosti.
Zaradi edinstvenosti in neponovljivosti so raziskave na področju vzgoje vedno odvisne od posamezne vzgojne situacije in jih nikoli ne bo mogoče posploševati na širšo skupino ljudi. Iz tega sledi, da vzgojni priročniki in druga literatura o vzgoji delujejo zgolj v tisti družbi in kulturi, ki je predstavljala vir informacij za znanstveno raziskovanje. To je tista družba, s katero je imel avtor raziskovanja neposredno izkušnjo. Rezultat takega raziskovanja so mnoga različna, včasih tudi nasprotujoča si prepričanja o vzgoji. Različna mnenja in teorije so napredovale do te mere, da si pri določenih vzgojnih problematikah celo nasprotujejo (npr. ali je uporaba kazni sprejemljiva ali nesprejemljiva).
Če želimo z nečim uspešno upravljati (bodisi avto ali vzgojo ali karkoli drugega), moramo nujno razumeti bistvo in delovanje izbrane stvari in ne zgolj njen namen. Avto ni prostor, je stroj, sestavljen iz različnih delov, ki skrbijo zato, da se lahko varno peljemo do našega cilja. Vsak del ima svojo nalogo. Šele s poznavanjem nalog posameznih avtomobilskih delov lahko avto varno vozimo (upravljamo) in po potrebi določimo, ali pravilno deluje ali ne. Namen volana je, da se ob njegovem obratu obrnejo tudi kolesa avtomobila. Torej če želimo obrniti avto, v ta namen uporabimo volan. Namen luči je, da nam ponoči osvetlijo cesto. Torej če zaradi teme ne vidimo ceste, prižgemo luči. Če se to ne zgodi, moramo ta del popraviti, prilagoditi ali zamenjati. Pomembno je tudi, da posameznega dela ne uporabljamo za naloge, za katere ni namenjen. Če zaradi teme ne vidimo ceste, nam prižig brisalcev ne bo veliko pomagal. Če želimo obrniti avto, tega ne bomo dosegli s prižigom navigacijske naprave.
Podobno je pri vzgoji. Bistvo vzgoje ni delovanje vzgojitelja. To je zgolj del prizadevanja za spreminjanje otrokovega vedenja, ki je pogojeno z vzgojiteljevo prisotnostjo.
Kako pa lahko poiščemo bistvo vzgoje? Po zgledu francoskega filozofa Descartesa bomo podvomili v vse, kar je mogoče podvomiti na področju vzgoje in tako poiskali trden temelj, na katerem bomo lahko zgradili naše razumevanje procesa vzgoje. Aktualna definicija vzgoje pravi:
»Vzgoja je socialna interakcija med ljudmi, pri čemer bolj izkušen poskuša z načrtno in ciljno usmerjenim delovanjem doseči ali ojačati želeno vedenje z namenom razviti otroka v samostojno zadovoljno in odgovorno odraslo osebo.«
Ali je vzgoja vedno socialna interakcija med ljudmi? Ne. Lahko je tudi samodejavnost v primeru učenja in spreminjanja vedenja na podlagi svojih lastnih napak. V tem primeru je vzgoja dejavnost zgolj ene osebe – vzgajanega.
»Vzgoja je socialna interakcija med ljudmi, pri čemer bolj izkušen poskuša z načrtno in ciljno usmerjenim delovanjem doseči ali ojačati želeno vedenje z namenom razviti otroka v samostojno zadovoljno in odgovorno odraslo osebo.«
Ali je vzgoja vezana samo na otroka? Ne. Če bi se v tem trenutku preselili na Kitajsko, bi nas lahko celo tamkajšnji otroci vzgajali v njihovo lepo vedenje. Tako tudi ni res, da je vzgojitelj vedno starejši od vzgajanega ali da mora biti nujno odrasel.
Ali je kljub temu vzgoja vedno načrtna in ciljno usmerjena? Ne. Učenje prek zgleda je redko načrtovano ali ciljno usmerjeno. Posledično se otroci prek zgleda naučijo mnogo neželenega vedenja (preklinjanja, laganja, neustreznega sproščanja jeze, slabih navad …). Če pa sledimo prepričanjem vzgojnih teorij, ki zagovarjajo, da je neželeno vedenje otrokom prirojeno oziroma naravno, zakaj se neželeno vedenje z leti stopnjuje? Prvič v obdobju 3-4 let, nato med 9 in 11, višek pa opazimo med puberteto 13-15 in pri prvih korakih samostojnega življenja, bodisi v dijaškem ali študentskem domu. Neželeno vedenje je preprosto nasprotje želenega vedenja, kar pomeni, da se obeh naučimo.
»Vzgoja je socialna interakcija med ljudmi, pri čemer bolj izkušen poskuša z načrtno in ciljno usmerjenim delovanjem doseči ali ojačati želeno vedenje z namenom razviti otroka v samostojno zadovoljno in odgovorno odraslo osebo.«
Ali je namen vzgoje vedno samostojna oseba, ki je sposobna odgovornega ravnanja? Ne. Nekatere kulture vzgajajo svoje otroke v podrejenost in poslušnost tako, da jim onemogočajo samostojnost. Tak primer je lahko položaj žensk v nekaterih vzhodnih kulturah, kjer morajo biti popolnoma podrejene moškim. Vzgojo lahko izkoristimo tudi v negativne namene – vzgojo v nasilje in sovraštvo (teroristične skupine, rasizem, Hitlerjeva mladina, negativna politična propaganda …), za kar ne bi mogli ravno trditi, da gre za odgovorna ravnanja.
»Vzgoja je socialna interakcija med ljudmi, pri čemer bolj izkušen poskuša z načrtno in ciljno usmerjenim delovanjem doseči ali ojačati želeno vedenje z namenom razviti otroka v samostojno zadovoljno in odgovorno odraslo osebo.«
Vidimo lahko, da je mogoče podvomiti v vse trenutne elemente definicije vzgoje, kar nas postavi nazaj na začetek. Kaj lahko z gotovostjo trdimo o vzgoji? Katera značilnost vzgoje je nedvomna in neizpodbitna?
Vzgoja se nikoli ne zgodi v trenutku. Vedno poteka skozi določeno časovno obdobje, pri čemer je stanje deležnika vzgoje po njenem zaključku drugačno od stanja pred vzgojnim delovanjem. Na podlagi tega lahko zaključimo, da:
Vzgoja je proces.
Vzgoja običajno poteka več let, zato pravimo, da je vzgoja proces. Proces pomeni, da se neka stvar ali oseba skozi čas spreminja (primeri: proces staranja, proces rasti, proces kuhanja testenin, proces izobraževanja, proces potovanja, proces spreminjanja znanja …). Kaj se spreminja tekom procesa vzgoje?
Proces vzgoje je osredotočen na osebo, ki se jo vzgaja.
Vsak proces je osredotočen na spreminjanje določene stvari. Vzgoja je osredotočena na spreminjanje živega bitja. V primeru staršev in otrok je vzgoja osredotočena na otroka. Lahko pa se zgodi, da tudi otroci vzgajajo svoje starše. Na primer takrat, ko svoje starše učimo vedenja v svoji novi pametni hiši, ko jih učimo uporabo računalnika, pametnega telefona, spleta, družbenih omrežij itd. Vzgoja odraslih poteka tudi takrat, ko zamenjamo družbeno kulturno okolje (ko se preselimo na Kitajsko, Japonsko …). Kako pa se vzgajani skozi proces vzgoje spreminja? Katera značilnost, lastnost oziroma kvaliteta se med vzgojo spreminja?
Skozi proces vzgoje se spreminja posameznikovo vedenje (obnašanje).
O vzgoji govorimo torej takrat, kadar se nekdo uči novega vedenja ali spreminja, menja svoje staro vedenje z novim. To pa se zgodi vsakič, ko se znajdemo v novi situaciji (ko gremo prvič v trgovino, ko gremo prvič na pošto ali banko, ko gremo prvič na letališče, ko gremo prvič v šolo …) ali pa takrat, ko želimo izboljšati rezultat našega vedenja (ko želimo boljše ocene, boljšo plačo, lepšo postavo, bolj varno vožnjo, ko želimo doseči večjo osebno srečo …). Kako oziroma na podlagi česa pa spreminjamo svoje vedenje?
Vedenje spreminja vzgajani (otrok) sam na podlagi svojih izkušenj.
Ljudi ni mogoče upravljati. Otrok ni mogoče upravljati. Svoje vedenje spreminjajo sami na podlagi informacij, ki jih dobijo iz svojega okolja. Te lahko dobijo od svojih staršev, bratov ali sester, sovrstnikov, preko interneta, televizije… od vseh oseb, ki vplivajo na njihovo življenje. Več o tem bomo govorili v drugem poglavju. Za zdaj je dovolj, da vemo, da otrok ne bo spremenil svojega vedenja samo zato, ker mu bomo tako ukazali, temveč zato, ker se bo sam tako odločil.
Za lažje razumevanje si poglejmo primer premikanja žoge po prostoru, pri čemer žoga predstavlja tistega, ki se vzgaja. Da bi se žoga premaknila iz levega kota v desni, potrebuje nekaj časa, zato je premikanje žoge proces. Na kakšen način se bo to zgodilo, je odvisno od dejavnikov, ki vplivajo na žogo. Človek lahko žogo brcne ali vrže (starši lahko neposredno vplivajo na otroka). Veter lahko žogo odpihne (otrok se uči preko zgleda). Potres lahko zamaje stavbo in s tem žogo v njej (otrok spremeni vedenje na podlagi svojih izkušenj – učenje na napakah). Žogo lahko premakne pes, mačka, avtomobilček na daljinsko vodenje (na otrokovo vedenje vplivajo sovrstniki, bratje ali sestre, naključni mimoidoči…), nenazadnje lahko žogo primemo in jo odnesemo do cilja, skratka, možnosti je ogromno.
Podobno je pri vzgoji. Žoga v levem kotu predstavlja naše začetno stanje. Žoga v desnem kotu predstavlja naš vzgojni cilj. Ciljno vedenje lahko dosežemo na več različnih načinov: z zgledom, s pohvalami, z nagradami, s kaznijo, s pretepanjem, tako da dopustimo, da otrok sam najde pot do zastavljenega cilja, kar lahko stori samostojno ali s pomočjo prijateljev, starih staršev, interneta …
Iz vseh teh spoznanj bi lahko oblikovali veliko primernejšo definicijo vzgoje, ki se glasi:
Vzgoja je proces učenja in spreminjanja vedenja na podlagi izkušenj.
Otrok torej v procesu vzgoje spreminja svoje vedenje na podlagi informacij, ki jih prejme od ljudi, s katerimi je v stiku, oziroma na podlagi izkušenj, ki jih ima s svetom, v katerem živi. Biti vzgojitelj oziroma vzgajati pa pomeni uvajati posameznika v zaključeno družbeno skupino (bodisi družino, državo ali človeštvo) – učiti ga »pravilnega« vedenja.
Bistvo vzgoje je tako spreminjanje vedenja. Na kakšen način bomo to dosegli, pa je odvisno od posamezne vzgojne situacije.
Starši smo tako zgolj eden od virov informacij, ki jih lahko otrok med svojim odraščanjem upošteva, vendar glavni usmerjevalci vzgojnega procesa. Prav je, da se zavedamo in razumemo proces in značilnosti vzgoje, da bomo lažje razumeli otrokovo vedenje in ga tudi lažje spreminjali z namenom otroka usposobiti za uspešno delovanje v družbi.
Vzgoja pomeni prenesti svoje znanje na otroka in mu nato dovoliti, da to znanje obogati z novimi izkušnjami.